Jedro

Vprašanje prezadolženosti prevzemnice dolga je predvsem dejansko vprašanje o tem, ali je bila prevzemnica objektivno gledano sposobna izpolnjevati svoje denarne obveznosti do vseh upnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila tolarske protivrednosti 75.000 DEM in obresti, ker je ugotovilo, da tožnik ni vedel in tudi ni moral vedeti v času prevzema dolga, da je prevzemnica dolga prezadolžena. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da nižji sodišči nista ocenjevali določenih dejstev, ki odločilno vplivajo na odgovor na vprašanje, ali gre za prevzem dolga ali pa za sklenitev posojilne pogodbe med tožnikom in V. B. ter kaj pomeni dejstvo, da je toženec celo dvakrat nameraval vrniti tožniku celoten denar, preden ga je tožnik "plasiral" kot posojilo V. B. ter ali je bila V. B. v času sklenitve posojilne pogodbe s tožnikom prezadolžena. Tožniku je bilo zelo dobro znano, da je toženec le posrednik pri "plasiranju" denarnih sredstev preko V. B. za visoke obresti. To dejstvo potrjujejo tudi ugotovitve, da je toženec soglašal, da se dolg 75.000 DEM "plasira" preko V. B. ter da celo tožnik V. B. posodi še 34.000 DEM. Potrebno je tudi analizirati ali je V. B. v času "plasmaja" navedenega denarja bila prezadolžena ter ali je tožnik kot upnik vedel ali bi lahko vedel za prezadolženost. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi bila V. B. takrat prezadolžena, saj je razpolagala z veliko količino deviznih sredstev, ki si jih je izposodila za visoke obresti. Tožnik je s tem, ko ni hotel sprejeti 75.000 DEM, ki mu jih je toženec ponujal, sam povzročil situacijo, v kateri je prišlo do "nezmožnosti vrnitve tega zneska s strani novega dolžnika". Tožnik bi tudi moral posumiti v trditve o uspešnosti posla, v katerega naj bi se investiral njegov denar. Tožnik je sporno terjatev zavaroval z zastavno pravico "pri V. B." in je to dejstvo bistveno za odločitev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tožnik je vložil revizijo zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar pomeni, da je potrebno pravilnost uporabe materialnega prava presojati ob upoštevanju relevantnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so pravilno strnjeno povzeta na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča. Vse revizijske trditve o dejstvih, ki so v nasprotju z navedenimi relevantnimi ugotovitvami v sodbi, predstavljajo trditve o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Vprašanje prezadolženosti prevzemnice dolga je predvsem dejansko vprašanje o tem, ali je bila prevzemnica objektivno gledano sposobna izpolnjevati svoje denarne obveznosti do vseh svojih upnikov. S tem v zvezi pa glede na navedene relevantne ugotovitve o dejstvih nikakor ne more biti podlage za utemeljenost revidentovega stališča o tem, da V. B. ni bila prezadolžena. V zvezi z ugotovljenimi relevantnimi dejstvi je tako pravilno stališče nižjih sodišč, da je v konkretnem primeru podana situacija iz drugega odstavka 448. člena v zvezi s 451. členom Zakona o obligacijskih razmerjih in je zato toženec zavezan k plačilu (prevzetega) dolga.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Pri tem ni odgovarjalo na revizijske trditve, ki niso odločilnega pomena (383. člen v zvezi s 360. členom ZPP).