Jedro

Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča je določba 60. člena ZSZ/84 veljavna pravna podlaga, po kateri smejo občine določiti, da se NUSZ za zazidano stavbno zemljišče plačuje tudi od površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti. Sodišče v obravnavani zadevi sledi tej sodni praksi in sodi, da je Občina Kranj smela določiti, da se za površino poslovnega prostora po Odloku o NUSZ šteje tudi tlorisna površina zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti. Določila je še, da se med take površine štejejo: nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno uporabljene manipulativne površine in druge. Poslovne površine po tem odloku so tudi odprte športno-rekreativne površine, namenjene pridobitni dejavnosti, in se točkujejo po vrsti rabe oziroma namembnosti, kot to določa šesti člen tega odloka (četrta alineja drugega odstavka 9. člena Odloka o NUSZ).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanimi odločbami je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leta 2015 (št. DT 4224-19418/2015-14 (07-130-19) z dne 13. 8. 2020), 2017 (št. DT 4224-12037/2017-17 (07-130-19) z dne 5. 8. 2020), 2018 (št. DT 4224-9209/2018-10 (07-130-19) z dne 11. 8. 2020) in 2019 (št. DT 4224-10530/2019-10 (07-130-19) z dne 30. 10. 2020), in sicer za leto 2015 v skupnem znesku 7.518,97 EUR, za leto 2018 v skupnem znesku 9.709,13 EUR, za leto 2019 v skupnem znesku 9.879,81 EUR, za leto 2017 pa le za nepremičnini parc. št. 000 in 111, obe k. o. ..., v skupnem znesku 7.775,26 EUR (1. točke izreka izpodbijanih odločb).

2.Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je prvostopenjski organ pri odmeri NUSZ za nepremičnini parc. št. 000 in 111, obe k. o. ... upošteval podatke Mestne občine Kranj, ki je v postopku dogovarjanja s tožnikom sprejela njegov predlog, da se kot odmerna predmeta na parc. št. 000 in 111 opredelita parkirišča na parc. št. 000 in 111 v izmeri 275 m2 in odprto skladišče na parc. št. 111 v izmeri 4.944,20 m2. Ugovor tožnika, da za to površino ne obstaja pravna podlaga za odmero NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, zavrača, saj se na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 uporabljajo določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84 in ZSZ), občinski predpisi, izdani na njuni podlagi ter Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po 9. členu veljavnega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju Odlok o NUSZ) pa se v površino poslovnih prostorov vštevajo tudi površine zemljišč, namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno.

3.Zoper izpodbijane odločbe je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka), ki je pritožbe zavrnil kot neutemeljene.

4.Tožnik se z izpodbijanimi odločbami ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da se na nepremičninah parc. št. 000 in 111, obe k. o. ..., ne nahajajo odprte poslovne površine, od katerih bi bilo dopustno odmeriti NUSZ za zazidana stavbna zemljišča. Na parc. št. 000 se po navedbah tožnika nahajajo samo stavbe št. 1, 2 in 3, za katere mu je prvostopenjski organ že poseben odmeril NUSZ, na parc. št. 111 pa se nahajata stavbi št. 4 in 5, pri čemer organ ni odmeril NUSZ le za del stavbnega zemljišča pod stavbo št. 4, ta površina pa lahko znaša največ 49,5 m2, ne pa 5.034,12 m2, kot je navedeno v izpodbijanih odločbah. Navaja, da na preostalem delu zemljišč navedenih nepremičnin ne stoji nobena stavba ali objekt, zaradi česar ne gre za zazidana stavbna zemljišča v smislu 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V zvezi z navedeno določbo dodatno poudarja, da se sme po njej odmeriti NUSZ le za tista zemljišča, na katerih so že zgrajeni ali se že gradijo stavbe ali gradbeni inženirski objekti, zaradi česar bi smel organ za nepremičnini parc. št. 000 in 111 odmeriti NUSZ le, če bi ugotovil, da je na njima zgrajen ali se še gradi stavba ali gradbeni inženirski objekt, česar pa organ ni ugotavljal. Po mnenju tožnika ni pravilno stališče drugostopenjskega organa, da je odmera NUSZ za predmetni nepremičnini dopustna, ker gre za poslovne prostore, povezane s stavbami tožnika, saj to ne izhaja iz ZGO-1, organ pa svojega stališča, zakaj sporne površine predstavljajo poslovne površine, ni ustrezno obrazložil. Navaja, da Odloka ni mogoče razlagati na način, da bi dopuščal odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča od zemljišč, na katerih ne stojijo in se ne gradijo stavbe ali objekti, saj Odlok o NUSZ v Mestni občini Kranj ne določa, da bi se kot del površine poslovnega prostora smela šteti tudi zemljišča, ki niso zazidana stavbna zemljišča. Nadalje navaja, da sporne površine nepremičnin parc. št. 000 in 111 predstavljajo deponije materiala in parkirne površine, ki niso temeljne ali s pomočjo gradbenih del povezani s tlemi, zato ne predstavljajo nisi gradbenega inženirskega objekta v skladu s točko 1.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Sodišču predlaga, da izpodbijane odločbe odpravi v delih, ki se nanašajo na odmero NUSZ za nepremičnini parc. št. 000 in 111, obe k. o. ... Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da v zadevi ni sporno dejansko stanje predmetnih nepremičnin, tj. da predmetne površine tožnik uporablja kot deponije materiala in parkirne površine. Zunanje poslovne površine, ki jih za opravljanje svoje dejavnosti uporablja tožnik, so bile sporazumno določene med njim in občino tekom upravnega postopka, iz česar izhaja, da ni sporno, da se te površine uporabljajo kot zunanje poslovne površine. Prereka tožbeni očitek, da organ ni pravilno uporabil materialnega prava, saj četrta alineja drugega odstavka 9. člena Odloka o NUSZ določa, da se za površino poslovnega prostora šteje tudi tlorisna površina zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti, med katere se štejejo nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem, podobno uporabljene manipulativne površine in drugo. Navaja, da tožnik uporablja predmetne površine kot zunanje poslovne površine, namenjene deponiranju materiala in parkiranju. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse naslovnega sodišča, med drugim iz sodbe, I U 428/2020. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6.Sodišče je 21. 3. 2024 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse listine, ki jih je predlagal tožnik (A2-A12), prav tako pa je vpogledalo v vse listine upravnega spisa.

7.Tožba ni utemeljena.

8.Predmet upravnega spora so odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2015, 2017, 2018 in 2019, v delih, ki se nanašajo na nepremičnini parc. št. 000 in 111, obe k. o. ...

9.Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ta zakon razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena tega zakona (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84), občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej je treba ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe (tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 in citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča ter občinske odloke, izdane na navedeni pravni podlagi.

10.ZSZ/84 določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena). Poslovna površina je čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek 60. člena). Občinska skupščina lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno (peti odstavek 60. člena).

11.Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča je določba 60. člena ZSZ/84 veljavna pravna podlaga, po kateri smejo občine določiti, da se NUSZ za zazidano stavbno zemljišče plačuje tudi od površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti. Sodišče v obravnavani zadevi sledi tej sodni praksi in sodi, da je Občina Kranj smela določiti, da se za površino poslovnega prostora po Odloku o NUSZ šteje tudi tlorisna površina zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti. Določila je še, da se med take površine štejejo: nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno uporabljene manipulativne površine in druge. Poslovne površine po tem odloku so tudi odprte športno-rekreativne površine, namenjene pridobitni dejavnosti, in se točkujejo po vrsti rabe oziroma namembnosti, kot to določa šesti člen tega odloka (četrta alineja drugega odstavka 9. člena Odloka o NUSZ).

12.Med strankama ni sporno, da se na nepremičninah s parc. št. 000 in 111, obe k. o. ..., nahajajo odprte poslovne površine, in sicer parkirišča ter odprta skladišča (deponije materiala). Površino zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti tožnika, je organ ugotovil na podlagi listinske dokumentacije, katero ji je poslala Mestna občina Kranj in iz katere med drugim izhaja, da se je ta s tožnikom srečala na več usklajevalnih sestankih. Na teh sestankih je bilo dogovorjeno, da ji tožnik posreduje podatke o poslovnih površinah, ki jih uporablja na parc. št. 000 in 111. Iz upravnega spisa izhaja, da je Mestna občina Kranj na podlagi predlogov tožnika predlagala opredelitev odmernih predmetov na parc. št. 000 in 111 in da je tožnik v dopisu z dne 3. 10. 2019 navedel, da se strinja z opredelitvijo lege in oblike odprtih poslovnih površin na navedenih nepremičninah, vztrajal pa je, da se ne strinja s pravno podlago in pravnimi pogoji za odmero NUSZ, zato posledično ne podaja strinjanja z višino odmere NUSZ.

13.Med strankama je sporno, ali so obravnavane odprte poslovne površine povezane s poslovnimi prostori tožnika ter ali te površine predstavljajo objekte v smislu ZGO-1 ali Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ).

14.Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da to, ali sta sporni površini funkcionalno povezani s stavbami na parc. št. 000 in 111 glede na peti odstavek 60. člena ZSZ/84 in 4. alinejo drugega odstavka 9. člena Odloka o NUSZ ni bistveno, ampak je bistveno, ali gre za zemljišče, namenjeno poslovni dejavnosti. Izpodbijani odločitvi pa ne temeljita na tem, da naj bi šlo za poslovne prostore, ki so funkcionalno povezani s poslovnimi prostori v stavbah na parc. št. 000 in 111, ampak na tem, da gre za površino zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti. Da gre za odprte poslovne površine, ki jih tožnik uporablja na parc. št. 000 in 111, je bilo med tožnikom in občino nesporno že tekom usklajevalnih sestankov. Zato tudi ni utemeljena tožbena navedba, da organ svojega stališča, zakaj sporne površine predstavljajo poslovne površine, ni ustrezno obrazložil.

15.Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da iz ZGO-1 izhaja drugače. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče. Navedena določba ZGO-1 in 60. člen ZSZ/84 se po presoji sodišča ne izključujeta, saj ZGO-1 pojasnjuje, kaj so zazidana in kaj nezazidana stavbna zemljišča, 60. člen ZSZ/84 pa opredeljuje zemljišča, ki služijo poslovnemu namenu, tj. poslovne površine, pri čemer določa, da se NUSZ za zazidano stavbno zemljišče plača od poslovnih površin. Zemljišče, ki je namenjeno poslovni dejavnosti, se tako lahko nahaja na gradbeni parceli, lahko pa je manjše ali večje.

16.Ne drži niti trditev tožnika, da parkirišče in manipulativne površine - odprto skladišče niso (gradbeno inženirski) objekt, češ te površine niso temeljene ali s pomočjo gradbenih del povezane s tlemi in jih je mogoče odstraniti brez škode za njihovo bistvo. Že iz točke 1.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja, da je bistvo gradbenega inženirskega objekta, da je narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, po točki 1.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je bistveno še, da je namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah. Parkirišče je namreč narejeno iz gradbenih proizvodov, parkiranje pa je brez dvoma namenjeno zadovoljevanju človekovih potreb. Enako velja za odlaganje in hranjenje stvari na zunanjih utrjenih površinah (skladiščenje).

17.Tudi v času izdaje izpodbijanih odločb veljavni GZ je v 5. točki prvega odstavka 3. člena določal, da je gradbeni inženirski objekt tisti objekt, ki ni stavba in ni drug gradbeni poseg; in sicer so to objekti prometne infrastrukture (ceste, železniške proge, letališke steze, mostovi, viadukti, predori in podhodi, pristanišča, plovne poti, pregrade in jezovi ter drugi vodni objekti), cevovodi, komunikacijska omrežja in elektroenergetski vodi, industrijski gradbeni kompleksi, športna igrišča in drugi gradbeno inženirski objekti. Po 25. točki tega člena GZ pa je objekt stavba, gradbeni inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta. Niti ZGO-1 niti GZ torej nista določala, da je gradbeno inženirski objekt zgolj tisti objekt, ki je temeljen in ga ni mogoče odstraniti brez škode za njegovo bistvo.

18.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Tako med drugim sodbe naslovnega sodišča I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020, I U 208/2019 z dne 10. 6. 2021, I U 178/2020 z dne 21. 9. 2021, I U 201/2020 z dne 21. 9. 2021, I U 428/2020 z dne 18. 5. 2021, I U 1498/2021 z dne 16. 8. 2023 in druge.

Zveza

Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 60

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.