Jedro

Prvi odstavek 199. člena ZV-1 določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1 obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1 in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. Na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za ribištvo je bilo ugotovljeno, da je sicer izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer so v izpodbijani situaciji natančno navedene neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le teh. To je pripeljalo do zaključka, da stanje akumulacij v času izdaje odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le-to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov - ciprinidnih vrst rib v akumulaciji Pernica I, ki se nahaja na zemljiščih s parcelno št. 384/1 in 384/2, oba k.o. ..., Občina Pesnica (točka 1 izreka izpodbijane odločbe), zavrnil zahtevek tožnika za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov - ciprinidnih vrst rib v akumulaciji Pernica II, ki se nahaja na zemljiščih s parcelno št. 382, 145/2, 137/2, 305/2, 160/5 in 160/1, vse k.o. ..., in na zemljiščih s parcelno št. 1187, 92/2, 69/2, 81, 82, 78, 79, 76, 73/1, 73/2, 72, 71, 24, 23, 22, 21, 20, 19, 18, 17, 16/2, 16/1 in 25/6, vse k.o. ... (točka 2 izreka izpodbijane odločbe) ter zahtevek za povračilo stroškov pravnega postopka zavrnil. Toženka je dne 3. 4. 1995 na Ministrstvu za okolje in prostor skladno z določbo 21. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) podala pobudo za pridobitev koncesije za rabo vode za vzrejo toplovodnih vrst rib za akumulaciji Pernica I in Pernica II. Dne 24. 6. 2004 je toženka skladno z določbo 199. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, v nadaljevanju ZV-1) vložila vlogo za izdajo vodnega dovoljenja oziroma koncesije za vzrejo toplovodni vrst rib za akumulaciji Pernica I in Pernica II.

2. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je pritožbeni upravni organ odločbo prvostopenjskega organa dvakrat odpravil. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe z dne 20. 3. 2015 navedel, da je postopek izdaje vodnega dovoljenja, ki se vodi na podlagi 199. člena ZV-1, samostojen postopek (torej postopek, ki je drugačen od rednega postopka izdaje vodnega dovoljenja po 126. do 128. členu ZV-1). Iz odločbe druge stopnje organa druge stopnje z dne 20. 3. 2015 izhaja stališče, da je oseba, ki je pridobila uporabno dovoljenje, pridobila že tudi pravico do posebne rabe vode, ki jo mora v postopku po 199. členu ZV-1 upravni organ le še preoblikovati v vodno dovoljenje. Iz tega stališča izhaja zahteva organa druge stopnje, da se mora stranka izkazati z uporabnim dovoljenjem, ki je izdano prav njej (oziroma njenim pravnim prednikom) in ki ima vsebino, ki ji dovoljuje prav tako rabo vode. To vsebino bi torej moral upravni organ zgolj prenesti oziroma prevzeti v vodno dovoljenje, izdano po 199. členu ZV-1 brez pravice, da bi odločil drugače. Prvostopenjski organ pa je nasprotno prepričan, da stranka z uporabnim dovoljenjem ni pridobila pravice do posebne rabe vode. Te pravice so se skladno s preteklimi zakoni iz tega področja pridobivale z drugimi akti, npr. vodno gospodarskimi dovoljenji, vodno gospodarskimi soglasji, koncesijami za rabo naravnih dobrin ali aktom o vpisu v vodno knjigo (po Zakonu o vodah - Uradni list SRS, št. 16/74) ali Zakonu o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81) - pravila za pretvorbo teh aktov v vodno dovoljenje ali koncesijo urejajo 195. do 198. člen ZV-1. Enega od teh aktov bi si v preteklosti lahko pridobila tudi stranka, pa tega ni storila, niti ni sprožila ustreznega postopka, kar je ugotovil tudi organ druge stopnje v odločbi z dne 20. 3. 2015 (11. stran odločbe). Po povedanem tožnica pravice do posebne rabe vode nima. Prav takim primerom, ko gre za posebno rabo vode brez pravne podlage pa je namenjen 199. člen ZV-1. Bistvo uporabnega dovoljenja je v ugotovitvi, da je objekt zgrajen skladno s predhodno pridobljenim dovoljenjem za graditev, zaradi česar se dovoljuje njegova predvidena (upo)raba. Ne vzpostavlja pa uporabno dovoljenje neposredne pravne podlage za posebno rabo vode - ne vzpostavlja vodne pravice. Po mnenju prvostopenjskega organa je bistveno, da si stranka (oziroma njen pravni prednik) v vsem tem času ni pridobila vodne pravice, skladno z vsakokrat veljavnimi predpisi, pač pa je posebno rabo vode ves ta čas zgolj neovirano izvajala. Ker jo je po ugotovitvah organa prve stopnje izvajala s pomočjo oziroma zaradi uporabe legalno zgrajenih objektov in naprav, za katere je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, gre za primer iz 199. člena ZV-1. V teh primerih pa je treba po prepričanju prvostopenjskega organa ugotoviti tudi, ali so za podelitev vodne pravice po ZV-1 izpolnjeni tudi drugi vsebinski pogoji, saj kot je že povedano vodne pravice vlagatelj po 199. členu ZV-1 (še) nima. Prvostopensjki organ se pri tem sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS, in sicer na sodbo opr. št. I U 2156/2009 z dne 10. 2. 2011, sodbo opr. št. I U 1118/2014 z dne 20. 10. 2014 in sodbo opr. št. II U 108/2012 z dne 3. 10. 2012. 3. Vsebino vodnega dovoljenja določa 128. člen ZV-1, ki v 8. točki določa, da so vsebina vodnega dovoljenja tudi pogoji rabe, ki izhajajo iz naravovarstvenih usmeritev ali smernic po predpisih o ohranjanju narave. Ta vsebina (način in pogoji) je povezana s 44. členom Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki določa, da so varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi naravnih vrednot sestavni del pogojev za posebno rabo naravnih virov ali naravnega javnega dobra in so sestavni del dovoljenja. Tako je upravni organ dolžan v postopku odločanja o izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode na območju, ki je po Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednost (Uradni list RS, št. 111/04 in 70/06, v nadaljevanju Pravilnik) uvrščeno v območje naravne vrednote, pridobiti varstvene in razvojne usmeritve pristojnega Zavoda RS za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN). Po tretjem odstavku 44. člena ZON je dovoljenje, ki ni izdano v skladu s temi usmeritvami, nično. Upravni organ je v postopku odločanja o izdaji vodnega dovoljenja v atlasu okolja Agencije Republike Slovenije za okolje preveril, ali se predmetna lokacija nahaja na območju naravne vrednote. Obravnavani akumulaciji se nahajata v zavarovanem območju Krajinski park Jareninski dol, ki je zavarovano z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju Občine Maribor (MUV 17/92); zavarovanem območju Perniško jezero - zoološki naravni spomenik, ki je zavarovano z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju Občine Maribor (MUV 17/92); območju ekosistemske in zoološke naravne vrednote Perniško jezero določene s pravilnikom; ekološko pomembnem območju Slovenske gorice - osrednji del, določenim z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04 in 33/13). Upravni organ je zato na podlagi 44. člena ZON pridobil varstvene in razvojne usmeritve pristojnega ZRSVN, Območne enote Maribor, za rabo vode v obravnavanih akumulacijah. Zaradi zahtev 19. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSRib), ki navaja, da v postopku izdaje vodne pravice Zavod za ribištvo (v nadaljevanju ZZRS) v sodelovanju z izvajalcem ribiškega upravljanja izda mnenje o vplivu posega na stanje rib, je upravni organ za zahtevano rabo vode v predmetnih akumulacijah pridobil tudi strokovni mnenji ZZRS.

4. Ker gre v obravnavanem primeru za dve akumulaciji, med katerima glede na pridobljena strokovna mnenja ostajajo razlike v smislu vsebinskih razlogov za odločitev o podelitvi vodne pravice, so razlogi za odločitev podani za vsako akumulacijo posebej.

Glede Pernice I:

5. Iz strokovnega mnenja ZZRS, ki se nanaša na akumulacijo Pernica I izhaja, da je izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer ZZRS izpostavlja naslednje neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le-teh: na vtoku reke Pesnice v akumulacijo ni odvzemnega objekta, niti ni na kakšen drugačen način preprečena gorvodna in dolvodna migracija rib med Pesnico in akumulacijo Pernica I; na dotoku reke Pesnice v akumulacijo je bila ob izgradnji akumulacije Pernica I ohranjena nekdanja struga Pesnice (Stara Pesnica), ki naj bi imela funkcijo obvodne struge. Potrebno bi jo bilo očistiti in urediti tako, da bi bila prehodna za ribje organizme v gor in dolvodni smeri; v akumulaciji so odložene ogromne količine mulja, kar zmanjšuje vodni volumen in ima zlasti v času suše, visokih temperatur in nizkih vodostajev izrazito negativne vplive na ribe in druge vodne organizme, kar se je odrazilo tudi v dveh velikih poginih rib. Pogini so pričakovani tudi v prihodnje, saj se količina mulja iz leta v leto povečuje; izpustni objekt z zapornicami je nefunkcionalen, saj ni mogoča popolna izpraznitev akumulacije, kar je predpogoj za popoln odlov rib in izvajanje ribogojske dejavnosti.

6. Izhajajoč iz 109. člena ZV-1 se posebna raba lahko prepove, omeji ali se zanjo določijo posebni pogoji, če bi nameravana raba vode lahko: ogrožala doseganje in ohranjanje ciljev upravljanja voda, ogrožala zdravje ljudi, ogrožala naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov, omejevala urejanje voda ali bila v nasprotju s predvidenimi ukrepi urejanja voda, znatno ovirala splošno rabo ali oskrbo s pitno vodo ali škodljivo vplivala ali ogrožala območja, varovana po predpisih o ohranjanju narave.

7. Glede na situacijo, povzeto v strokovnem mnenju ZZRS za akumulacijo Pernica I, upravni organ ugotavlja, da stanje akumulacije Pernica I v času izdaje te odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le-to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu, ki jih povzemajo pogoji v mnenju ZZRS. Izdano strokovno mnenje ZZRS je treba šteti za pogojno pozitivno, pri čemer upravni organ ugotavlja, da pogoji iz tega mnenja (navedeni v 5. točki)) niso izpolnjeni. Ribe, razen rib iz sonaravne gojitve, se lahko gojijo le v ribogojnici (drugi odstavek 39. člena ZSRib). Ribogojni objekt (ribogojnica) mora imeti lastnosti iz 18. točke 6. člena ZSRib, in sicer mora biti zgrajen v skladu s predpisi o graditvi objektov, voda, ohranjanju narave in veterinarstvu, ki ga je mogoče nadzorovano napolniti z vodo, izprazniti in je namenjen gojitvi rib, poleg tega pa mora biti s tehničnimi sredstvi ločen od naravnega okolja (drugi odstavek 39. člena ZSRib). Akumulacija Pernica I ne izpolnjuje pogojev za ribogojni objekt (ribogojnico), saj ga ni mogoče nadzorovano izprazniti (četrta alineja iz mnenja ZZRS), prav tako pa ni preprečena migracija rib gorvodno (prva alineja iz mnenja ZZRS), čemur pritrjuje tudi stranka. Ker ne gre za sonaravno gojitev rib (stranka v svojih dopisih tudi sama večkrat poudarja, da se ukvarja z intenzivno vzrejo rib), ta pa se lahko izvaja le v ribogojnem objektu, vodne pravice za gojitev rib v Pernici I ni mogoče podeliti. V 3. točki prvega odstavka 109. člena ZV-1 je namreč določeno, da se posebna raba lahko prepove, omeji ali se zanjo določijo posebni pogoji, če bi nameravana raba lahko ogrožala naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov. Naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov med drugim ščitijo zgoraj izpostavljene določbe ZSRib.

8. Predloga stranke, da bi si upravni organ situacijo ogledal v naravi, pri čemer bi ugotovil, da odvzemni objekt za staro strugo reke Pesnice obstaja in da stare struge reke Pesnice ni, saj le-ta teče po zgrajenem kanalu (stara struga obstaja samo od odvzemnega objekta dolvodno), upravni organ v tem postopku ni upošteval. Ugotovitev obstoja odvzemnega objekta, kot je pojasnjeno že zgoraj, za ta primer ni relevantna, saj je za ribogojni objekt med drugim bistveno, da mora biti s tehničnimi sredstvi ločen od naravnega okolja. Da migracija rib gorvodno ni preprečena, trdi v svojih dopisih tudi stranka, pri čemer opozarja na nesmiselnost namestitve kakršnihkoli rešetk, saj bi se po njenem te ob visokem vodostaju reke Pesnice najprej zamašile, kar bi gorvodno povzročilo poplavo, nato pa bi se zaradi gromozanskega pritiska odtrgale in bi jih odneslo v akumulacijo Pernica I. Ne glede na te navedbe morajo biti skladno z določili ZSRib za ribogojni objekt kumulativno izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji, zato je mogoče že na podlagi te ugotovitve in dodatno zaradi nemožnosti izpraznjenja objekta zaključiti, da akumulacija Pernica I teh pogojev ne izpolnjuje. Tega ne spreminja niti dejstvo, da se je dejavnost gojenja rib doslej (že več kot 40 let) izvajala brez preprečevanja migracije rib iz akumulacije v reko Pesnico. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, stranka še nima veljavnega pravnega naslova, na podlagi katerega bi lahko izvajala svojo vodno pravico, zato je njeno vlogo po 199. členu ZV-1 treba presojati glede na veljavne predpise.

9. Upravni organ med neizpolnjenimi pogoji, ki jih v svojem strokovnem mnenju navaja ZZRS, kot dodaten razlog za odločitev iz 1. točke izreka izpostavlja ogromne količine mulja, ki zmanjšuje vodni volumen, kar že samo po sebi prispeva k slabemu stanju, ki ga prisotnost rib še bistveno poslabšuje. Ugotovitev ZZRS, da ob tako veliki zamuljenosti niso izpolnjeni ustrezni pogoji za izvajanje ribogojske dejavnosti, šteje upravni organ kot strokovno dovolj prepričljiv razlog, da ga je mogoče upoštevati in odločiti kot sledi iz 1. točke izreka odločbe.

10. Na Perniškem jezeru se od leta 2004 izvaja monitoring kakovosti jezer, ki je del državnega imisijskega monitoringa kakovosti površinskih voda, ki se izvaja na podlagi 62. in 63. člena ZV-1 ter 96. in 99. člena Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 49/06 - ZMetD, 66/06 - odl. US, 33/07 - ZPNačrt, 57/08 - ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 - ZPNačrt-A, 48/12, 57/12 in 92/13) v skladu s Pravilnikom o monitoringu stanja površinskih voda (Ur. l. RS, št. 10/09 in 81/11) in Uredbo o stanju površinskih voda (Ur. 1. RS, št. 14/09, 98/10, 96/13). Iz opravljenih analiz monitoringa(1) izhaja, da je Perniško jezero v vseh letih monitoringa izredno obremenjeno s hranili, zlasti s fosforjevimi, pa tudi z dušikovimi spojinami. Glede na OECD kriterije(2) je Perniško jezero v obdobju od 2004 do 2014 razvrščeno med hiperevtrofne jezerske ekosisteme, to pomeni med sisteme, ki so močno obremenjeni s hranili.

11. Iz literature(3) (4) je znano, da ribogojstvo močno poseže v kvaliteto vode v ribniku. Ribe, zlasti krapi, s svojimi prehranjevalnimi aktivnostmi ustvarjajo kalnost in dvigajo sediment in z njim hranila po vodnem stolpcu navzgor, kar ima velik vpliv na planktonske alge, še posebej v sušnih poletnih mesecih, ko so zunanji vnosi hranil majhni. Velika je tudi vloga rib, ki se pretežno hranijo z zooplanktonom, na uravnavanje zooplanktonskih populacij, predvsem vodnih bolh, saj s plenjenjem vršijo pritisk predvsem na telesno večje vrste zooplanktona (boljša energetska učinkovitost). Tako se po določenem času spremeni populacijska struktura zooplanktona, s čimer se močno zmanjša pritisk paše (ang. grazing) zooplanktona na fitoplankton. Biomasa fitoplanktona se poveča. Posledično se zmanjša prosojnost vode, pogoji za uspevanje vodnih makrofitov (vodno rastlinje) pa se lahko tako poslabšajo, da ti izginejo. Tudi amurji z uživanjem in prebavljanjem makrofitske vegetacije spreminjajo tkiva ukoreninjenih makrofitov v raztopljen in razpoložljiv vir hranil, kar lahko privede do povečanja planktonskih alg oz. njihovega cvetenja.

12. Akumulacija Pernica I je še posebej podvržena zgoraj opisanim evtrofnim procesom, saj so izpolnjeni prav vsi pogoji, in sicer: velika debelina sedimenta na njenem dnu (zmanjšan vodni volumen); plitvost akumulacije (ni zalog kisika v globini, presvetljenost vodnega stolpca, ni temperaturne slojevitosti - prehajanje hranil po celotnem vodnem stolpcu); velika količina hranil, ki so akumulirana v sedimentu; spiranje hranil s prispevnega območja; prisotnost rib, ki se hranijo z zooplanktonom (krapi).

13. Prisotnost rib v Pernici I ima naslednje negativne učinke, ki poslabšujejo stanje: s prehranskimi aktivnostmi dvigajo mulj, s čimer v vodni stolpec iz mulja prehajajo tudi hranila, ki bi bila sicer ločena od vodnega stolpca in ne bi sprožala razvoja fitoplanktona; s plenjenjem zooplanktona porušijo razmerja med fito- in zooplanktonom, kar povzroči povečanje biomase fitoplanktona, ker so zmanjšane populacije zooplanktona; vodo obremenjujejo s svojimi izločki in iztrebki, nekaj hrane (v primeru gojenja) ostane tudi nepoužite, ki se potem razkraja, porablja kisik in obremenjuje vodno okolje z amonijakom; onemogočajo uspevanje vodnih makrofitov (objedanje, onemogočanje vkorenitve zaradi stalnega mešanja mulja, zmanjšanje prosojnosti vode zaradi kaljenja).

14. Na neprimerno stanje akumulacije kažejo tudi evidentirani množični pogini rib v letih 2010 in 2013, ki jih je ob nespremenjenih razmerah pričakovani tudi v prihodnje. Tveganja ne predstavljajo le vroči poletni dnevi, ampak so lahko kritične tudi dolge in hude zime, če bi na zaledenelo vodno površino zapadel sneg in bi primarni producenti porabili zaloge kisika, fotosinteze pa zaradi pomanjkanja svetlobe ne bi bili zmožni.

15. Cilj upravljanja z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči je doseganje dobrega stanja voda in drugih, z vodami povezanih ekosistemov, zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje in uravnavanje vodnih količin in spodbujanje trajnostne rabe voda, ki omogoča različne vrste rabe voda ob upoštevanju dolgoročnega varstva razpoložljivih vodnih virov in njihove kakovosti (2. člen ZV-1). Rabo in druge posege v vode je treba programirati, načrtovati in izvajati tako, da se ne poslabšuje stanja voda (5. člen ZV-1). Doseganje in ohranjanje dobrega stanja voda je torej eden od bistvenih ciljev upravljanja z vodami. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev upravni organ sodi, da gojitev rib v močno zamuljeni Pernici I stanje vode bistveno poslabšuje, s tem pa je ogroženo doseganje tega temeljnega cilja. Določba 1. točke prvega odstavka 109. člena ZV-1 določa, da se posebna raba vode lahko prepove, omeji ali se zanjo določijo posebni pogoji, če bi nameravana raba ogrožala doseganje in ohranjanje ciljev upravljanja voda. Trenutno stanje akumulacije Pernica I je po prepričanju upravnega organa takšno, da cilja ni mogoče doseči z omejitvami posebne rabe ali z določitvijo pogojev rabe vode, pač pa le z neizvajanjem obravnavane rabe. Glede na navedeno zahtevku za podelitev vodne pravice v Pernici I tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

16. Stranka je v eni od svojih vlog navedla upravno zadevo (35529-30/2009), v kateri upravni organ izdaje vodnega dovoljenja ni pogojeval z obstojem tehničnega ukrepa preprečitve migracije rib, zato bi bila drugačna odločitev upravnega organa v predmetni zadevi po mnenju stranke diskriminatorna. V zvezi s to navedbo upravni organ pojasnjuje, da četudi bi veljalo, da mora upravni organ dosledno slediti dosedanji lastni praksi, še vedno predmetna raba vode ne izpolnjuje drugih predpisanih pogojev, kar je bilo predhodno tudi obrazloženo.

Glede Pernice II:

17. Iz strokovnega mnenja ZZRS, ki se nanaša na akumulacijo Pernica II, izhaja, da je izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer ZZRS izpostavlja naslednje neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le-teh: preprečitev gor in dolvodne migracije rib (tehnični ukrepi) med potokoma (Jareninski in Vukovski potok) in akumulacijo Pernica II; vzpostavitev stika ribjih populacij, živečih v Jareninskem in Vukovskem potoku, z ribjimi populacijami v reki Pesnici.

18. Upravni organ ugotavlja, da tudi akumulacija Pernica II ne izpolnjuje pogojev za to, da bi jo lahko šteli za ribogojni objekt (ribogojnica). Ugotovljeno je, da akumulacija (s tehničnimi ukrepi) ni ločena od naravnega okolja in tako ni preprečena migracija rib v Jareninski in Vukovski potok. Stranka spričo dolgoletnega gojenja rib sicer dvomi v smiselnost tega ukrepa, vendar je upravni organ že obrazložil, da ga pri odločanju v konkretni upravni zadevi vežejo predpisi, ki veljajo v trenutku odločanja, torej tudi ZSRib (drugi odstavek 39. člena) v povezavi s 3. točko prvega odstavka 109. člena ZV-1. 19. Glede na gornje ugotovitve tudi v primeru rabe vode v akumulaciji Pernica II po mnenju upravnega organa ni bilo treba opraviti terenskega ogleda. Samo dejstvo, da Jareninski in Vukovski potok od vtoka v Pernico II nimata več lastnega obstoja, po mnenju upravnega organa ne pomeni take okoliščine, na podlagi katere bi bilo treba šteti, da določbe ZSRib o preprečitvi migracije rib ter ostalih pogojev za ribogojne objekte ne bi bilo treba upoštevati. Ugotovitvi, da obeh akumulacij ni mogoče nadzorovano izprazniti, stranka sploh ni ugovarjala.

20. Tudi iz pridobljenih strokovnih mnenj ZRSVN izhaja, da je nameravana raba vode v akumulaciji Pernica II v nasprotju z varstvenim režimom zavarovanega območja naravni spomenik Perniško jezero (prepovedano je spreminjati sestavo zoocenoze z naseljevanjem vrst; prepovedano se je približevati gnezdiščem ter prostorom, kjer se živali hranijo in razmnožujejo). Hkrati nameravana raba vode v akumulaciji Pernica II pomeni spremembo lastnosti, zaradi katerih je bila naravna vrednota Perniško jezero določena. Raba tudi ni v skladu z usmeritvami za varstvo ekološko pomembnega območja Slovenske gorice - osrednji del ter habitatnih tipov. ZRSVN ocenjuje, da bi raba vode za gojenje sladkovodnih organizmov - ciprinidnih vrst rib v akumulaciji Pernica II imela negativne vplive na habitate in gnezditveni ciklus vrst ptic kobiličar (Locustella naevia), bičja trstnica (Acrocephalus schoenobaenus) in močvirska trstnica (Acrocephalus palustris), na habitat vidre (Lutra lutra) in negativni vpliv na habitatna tipa prosto plavajoče in zakoreninjene podvodne vegetacije (zaradi gojenja rastlinojedih vrst rib) ter vegetacije zamočvirjenih predelov, kakor tudi na pomen tega dela akumulacije kot pomembnega habitata za dvoživke.

21. Upravni organ je strokovno mnenje ZRSVN štel kot strokovno prepričljivo, saj je ZRSVN razloge varstva natančno in konkretno navedel, ugotovil prisotne rastlinske in živalske vrste, ter navedel ustrezne predpise, s katerimi so zavarovane, hkrati pa izhajajoč iz poznavanja stroke opozoril na negativne posledice, ki bi sledile izvajanju ribogojske dejavnosti. Posebej jasna je izrecna prepoved naseljevanja vrst v naravnem spomeniku Perniškega jezera, ki je za ta primer bistvena varstvena usmeritev za konkretno naravno vrednoto. Če je varstvena usmeritev taka, da bi raba vode pomenila njeno kršitev, vodne pravice ni mogoče podeliti niti s pogoji in omejitvami izvajanja rabe vode, pač pa je treba vlagatelju pravico odreči. 22. Iz zgoraj navedenega sledi, da je treba zahtevo za podelitev vodne pravice na akumulaciji Pernica II zavrniti, saj omenjena raba ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice (1. točka prvega odstavka 127. člena ZV-1 v povezavi s 6. točko prvega odstavka 109. člena ZV-1). Skladno z določili 44. člena ZON, mora upravni organ upoštevati strokovno mnenje ZRSVN, iz katerega izhaja, da nameravana raba ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice; nameravana raba vode v akumulaciji Pernica II bi škodljivo vplivala oz. ogrožala območje, varovano po predpisih o ohranjanju narave. Ker je Pernica II naravna vrednota, bi vsakršna drugačna odločitev, glede na določila tretjega odstavka 44. člena ZON, imela za posledico ničnost izdane odločbe.

23. Upravni organ tako ugotovi, da niso podani pogoji za izdajo vodnega dovoljenja že na podlagi navedenih razlogov, zato upravni organ izpolnjevanja drugih pogojev za izdajo vodnega dovoljenja ni ugotavljal. 24. ZV-1 v 109. členu in ZRSVN v svojem mnenju navajata „nameravano“ rabo vode zato, ker je nameravana raba vsa tista raba vode, ki še nima pridobljene vodne pravice in je kot taka pravno neobstoječa. Sama dopustnost rabe vode z vidika varovanih območij, ki so zavarovana po predpisih o ohranjanju narave (in tudi z vidika drugih pogojev rabe vode), še ni bila presojena, saj pravica še ni bila podeljena, zato je bil ta vidik upoštevan pri odločanju v obravnavanem postopku. Dejstvo, da se raba vode že izvaja, na to presojo nima vpliva, zato navedbe stranke, da razumevanje upravnega organa glede tega, kaj je ZRSVN v svojem mnenju mislil, ko je navajal besedno zvezo „nameravana raba“, niso utemeljene. Tudi če bi upravni organ zavzel stališče, ki ga zastopa stranka, negativnega mnenja ZRSVN glede „nameravane“ rabe vode ne bi mogel prezreti in tudi ne izdati vodnega dovoljenja (44. člen ZON). Predmet postopka je namreč izdaja vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov, ki se podeljuje za naprej. Čeprav se tovrstna raba vode že izvaja, jo stranka glede na vloženo vlogo po 199. členu ZV-1 „namerava“ izvajati tudi v prihodnje. Iz mnenja ZRSVN na več mestih izhaja, da se ZRSVN opredeljuje glede tovrstne rabe, naj si bo obstoječa ali nameravana.

25. Upravni organ še pojasnjuje, da dolgoletno izvajanje dejavnosti gojenja rib nikakor ne more biti razlog za avtomatično podelitev vodne pravice, ampak se o tem odloča na podlagi trenutnega stanja akumulacij in primernosti pogojev za gojenje rib, morebitnih negativnih vplivov v povezavi z njim, pridobljenih strokovnih mnenj ZZRS in ZRSVN ter skladnosti s trenutno veljavnimi predpisi.

26. Pritožbeni organ - Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. V odločbi navaja, da je bila prvostopenjska odločba izdana v ponovnem postopku, pri čemer je upravni organ prve stopnje sledil napotilom drugostopenjskega upravnega organa glede pridobivanja podatkov v zvezi z izdajo uporabnega dovoljenja in v tej zvezi dokumentov pomembnih za odločitev v zadevi, ni pa v nadaljevanju postopka upošteval napotil drugostopenjskega upravnega organa glede načina uporabe 199. člena ZV-1, pri čemer je obravnavano vlogo za izdajo vodnega dovoljenja obravnaval po vsebini, sledeč veljavnim določbam ZV-1. Vendar pa pritožbeni organ po pregledu prvostopenjske odločbe in razpoložljive spisovne dokumentacije v zadevi ugotavlja, da je izpodbijana odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita.

27. Pritožbeni organ se pridružuje ugotovitvam organa prve stopnje o tem, da je bilo treba v danem primeru konkretno vlogo, ki je bila podana na podlagi določb 199. člena ZV-1, obravnavati kot vlogo za izdajo vodnega dovoljenja po določbah ZV-1, sledeč določbam 127. člena ZV-1 kot tudi ostalim relevantnim določbam tega zakona v okviru odločanja po vsebini. Pritožbeni organ nadalje navaja, da je treba upoštevaje veljavno sodno prakso, ki se je izoblikovala na obravnavanem področju spremeniti stališče, ki ga je drugostopenjski organ izdal v predhodno izdanih odločbah. Pritožbeni organ tako pritrjuje navedbam upravnega organa prve stopnje, ki se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS (UPRS) to je sodbe opr. št. I U 2156/2009 z dne 10. 2. 2011 in opr. št. I U 1118/2014 z dne 20. 10. 2014. Upravni organ prve stopnje se je pravilno opredelil tudi do vsebine sodbe UPRS opr. št. II U 108/2012 z dne 3. 10. 2012, kjer je šlo za primer tožbe zaradi molka upravnega organa (v zvezi z obravnavo vloge za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije), v zvezi s čimer je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo upravnega akta v dodatnem roku, določenem za odločitev, pri čemer je bilo upoštevano dejstvo, da gre lahko za dolgotrajne postopke, ki zahtevajo pridobitev mnenj različnih institucij. To po mnenju pritožbenega organa (kot to ugotavlja že upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi), kaže na to, da postopka po 199. členu ZV-1 ni mogoče zaključiti zgolj na podlagi podatkov vloge oziroma v njej navedenih navedb ter uporabnega dovoljenja pač pa, da je treba izvesti ugotovitven postopek, kot je predviden s siceršnjimi pravili za odločanje o podelitvi vodne pravice.

28. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnica (kot le ta zatrjuje v svojih vlogah) v danem primeru na podlagi uporabnega dovoljenja SRS, Skupščine Občine Maribor z dne 23. 12. 1968 (ki je bilo predloženo h konkretni vlogi) ni pridobila pravice do posebne rabe vode. V prvostopenjski odločbi je bilo pojasnjeno, da so se te pravice skladno s preteklimi zakoni iz tega področja pridobivale z drugimi akti npr. vodno gospodarskimi dovoljenji, vodno gospodarskimi soglasji, koncesijami z rabo naravnih dobrin ali aktom o vpisu v vodno knjigo (po Zakonu o vodah iz leta 1974 oziroma Zakonu o vodah iz leta 1981). Po sedaj veljavni zakonodaji (ZV-1) so pogoji oziroma pravila za pretvorbo teh aktov v vodna dovoljenja ali koncesije opredeljeni v 195. - 198. členu ZV-1. Tožnica nima nobenega od omenjenih aktov, sled česar je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da stranka v tem primeru pravice do posebne rabe vode nima, ker gre za posebno rabo vode brez pravne podlage pa je treba uporabiti določbo 199. člena ZV-1. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega upravnega organa, da uporabno dovoljenje, katerega bistvo je v ugotovitvi, da je objekt zgrajen skladno s predhodno pridobljenim dovoljenjem za graditev (zaradi česar se dovoljuje njegova uporaba), ne predstavlja neposredne pravne podlage za posebno rabo vode oziroma ne vzpostavlja vodne pravice. To v obravnavanem primeru velja tudi za v obravnavanem primeru predloženo uporabno dovoljenje z dne 23. 12. 1968, ki ne omogoča, da bi ga preprosto pretvorili v vodno dovoljenje, saj vsebin, ki jih terja izrek vodnega dovoljenja (128. člen ZV-1), ne vsebuje.

29. Nadalje pritožbeni organ ugotavlja, da je stališče prvostopenjskega organa, da se v obravnavanem primeru uporabljajo določbe oziroma pravila iz ZV-1, ki so veljale v času izdaje odločanja na prvi stopnji. Glede na to, da ZV-1 ne vsebuje določb, ki bi napovedovale na uporabo zakonodaje, ki je bila veljavna v času vložitve vloge (kot to zatrjuje stranka v svojih vlogah), je bilo treba upoštevaje upravno-sodno prakso (sodba UPRS št. I U 791/2010, sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1469/2006) odločati v upravni stvari po predpisu, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji. V obravnavanem primeru je to ZV-1. Tudi po mnenju pritožbenega organa v danem primeru ni zadoščeno zahtevam oziroma pogojem za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov - ciprinidnih vrst rib v obeh akumulacijah, saj ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice. Pritožbeni organ se pridružuje stališčem in razlogom iz prvostopenjske izpodbijane odločbe in ugotavlja, da vse ugotovitve v obravnavanem primeru nedvomno predstavljajo zadosten razlog za ugotovitev o tem, da v danem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo vodnega dovoljenja, kajti glede na (že predhodno navedena) strokovna mnenja ZRSVN in ZZRS, ki so vsebinsko konsistentno obrazložena in temeljijo na določbah predpisov, ki so v njih navedeni ni najti razloga, da upravni organ strokovnim mnenjem ne bi sledil, pri čemer gre za ugotovitve pristojnih strokovnih organov, na katere je upravni organ vezan (razen v primeru morebiti očitno „zgrešenega“ mnenja, ki npr. ne bi bilo pravno utemeljeno na ustrezni normi).

30. Pritožbeni organ še poudarja, da je bilo tožniku že v predhodno izdani odločbi drugostopenjskega organa z dne 20. 3. 2015 natančno pojasnjeno, da se dopis Splošne vodne skupnosti B. z dne 26. 3. 1968 ter pogodba z dne 2. 4. 1968, ki je bila sklenjena med A. in B., ne more šteti za upravno soglasje oziroma upravni akt. Omenjena dokumenta nimata oznake, da gre za upravni akt (odločba, sklep, soglasje, dovoljenje ali podobno), kar sicer ni izključujoče, a nedvomno iz njune vsebine ni mogoče sklepati, da gre za upravno odločbo, kar drugostopenjski organ še podrobneje pojasni v obrazložitvi odločbe. Po mnenju pritožbenega organa na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati navedba tožnika o tem, da je v preteklosti pridobil pravice do rabe vode na podlagi 44. člena Temeljnega zakona o vodah (TZV). Po 8. členu TZV je bilo treba za rabo in izkoriščanje voda v gospodarske, komunalne in druge posebne namene vodno gospodarsko dovoljenje, ki ga je izdal republiški ali občinski upravni organ (torej nikakor ne vodna skupnost). Iz razpoložljivih podatkov spisovne dokumentacije zadeve ne izhaja oziroma ni razvidno, da bi tožnik oziroma njegov pravni prednik vložil vlogo na podlagi določb TZV kot tudi ne, da bi bilo o tem določeno na podlagi teh določb. V obravnavanem primeru pravica do posebne rabe vode oziroma dopustnost neposredne rabe vode za gojenje sladkovodnih organizmov - cipridnih vrst rib v akumulacijah Pernica I in Pernica II še ni bila presojana, med tem ko je tožnik vodo neovirano rabil brez pravnega naslova, ki bi ga ZV-1 štel kot veljavnega, sled česar ni mogoče govoriti o že pridobljeni pravici. Tudi dolgoletno izvajanje dejavnosti gojenja rib ne more biti razlog za avtomatično podelitev vodne pravice, temveč se o tem določa na podlagi trenutnega stanja akumulacij in primernosti pogojev za gojenje rib, morebitnih negativnih vplivov v povezavi z njim, pridobljenih strokovnih mnenj ZZRS in ZRSV ter skladnosti s trenutno veljavnimi predpisi. Sklepno pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

31. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski organ je odločal v nasprotju z napotitvijo drugostopenjskega organa, saj bi moral v ponovljenem postopku ugotavljati zgolj ali je tožeča stranka pridobila pravnomočno in dokončno uporabno dovoljenje ter posledično izdati vodno dovoljenje. Zato bi bilo treba izpodbijano odločbo spremeniti in zahtevku tožnice za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode v omenjenih akumulacijah ugoditi. Oba upravna organa sta zmotno uporabila materialno pravo. Po prepričanju tožnice bi vodno dovoljenje moralo slediti pridobljeni pravici iz uporabnega dovoljenja in to ne glede na to ali sicer izpolnjuje sedanje zahteve zakonov za pridobitev vodnega dovoljenja po rednem postopku. Zato prvostopenjski organ ne bi smel upoštevati kriterijev za meritorno odločanje po rednem postopku na podlagi 128. člena ZV-1. Dejstvo je namreč, da je s priloženimi listinami in uporabnimi dovoljenji tožeča stranka pridobila pravico do zahtevane rabe vode v smislu 22. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96, v zvezi s 195. in 199. členom ZV-1). Ne gre prezreti, da je bil izdajatelj soglasij in dovoljenj tudi pravni prednik toženke, kar velja tudi za dovoljenje in soglasje lokalne skupnosti, saj so se te šele na podlagi Zakona o prevzemu državnih funkcij prenesle funkcionalne in stvarne pristojnosti na državne organe. Tako je treba tudi tolmačiti obstoječe pogodbe, soglasja in dovoljenja, saj je šele na podlagi področnih zakonov po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postopoma prišlo do vzpostavljanja državne lastnine tudi na predmetnih akumulacijah, kar je posledično pogojevalo izdajo koncesij za uporabo teh vod.

32. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem upravnih organov, da je v vsakem primeru treba uporabiti predpis, ki velja v času odločanja. Tudi iz navajanja sodbe UPRS I U 791/2010 z dne 21. 4. 2011 je razvidno, da gre za relativno stališče in da se zgolj praviloma odloča na podlagi veljavnih predpisov, saj se mora po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up 113/97, ki se nanaša na vprašanje uporabe materialnega prava upoštevati blažji predpis za stranko, če pride pozneje do poostritve pogojev odločanja. Zato bi upravni organ moral upoštevati določbe, ki so veljale ob vložitvi vlog, saj v letu 2004 veljavni ZV-1 ni določal sedanjih smernic, strožji režim izdaje vodnega dovoljenja z dodatnimi pogoji njegove izdaje je namreč vnesla šele Novela ZV-1A (Uradni list RS, št. 57/08 in nadaljnje). V nadaljevanju tožbe navaja akte - pogodbe, vodnogospodarsko soglasje z dne 11. 5. 1970, uporabno dovoljenje z dne 23. 12. 1968 ter 18. 1. 1971. Netočna je navedba upravnega organa, da naj bi šlo za obligacijski pravni akt, ki po svoji obliki in vsebini naj ne bi predstavljal akta upravne narave. V njem namreč niso bile dogovarjane nikakršne dvostranske pravice in obveznosti, temveč so bile dodeljene pravice pravnemu predniku tožnice, kar posledično pomeni, da ne gre za pogodbo, kot jo določa 1. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Takrat veljavni TZV je v 43. členu določal, da je vode v umetnih vodnih tokovih in v umetnih zbiralnikih treba rabiti in izkoriščati na način in ob pogojih, kot to določa vodno gospodarsko soglasje za zgraditev objektov oziroma dovoljenje za njihovo rabo, kar tudi pomeni napačno razlago upravnega organa po katerem je treba ločeno presojati vodne in gradbene pravice. Prvostopenjski organ je tudi nepravilno uporabil materialno pravo ter posledično zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi z uporabo 44. člena ZON v zvezi z 19. členom ZSRib. Za akumulacijo Pernica I ugotavlja, da ni preprečena vodna migracija rib, da bi bilo strugo Pesnice treba očistiti in urediti ter da naj bi šlo za področje, ki je zasipano z ogromnimi količinami mulja, izpustni objekt pa naj bi bil nefunkcionalen. Gre za ukrepe, ki bi jih moral izvajati vodovarstveni nadzor po določbah 177. in 178. člena ZV-1 in ki ne bi smele vplivati na odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja.

33. Povsem neobrazložena je zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke po opravi terenskega ogleda, saj upravni organ sam ugotavlja, da Jareninski in Bukovski potok ob vtoku v Pernico II nimata več lastnega obstoja. Z dokaznim predlogom je tožnica želela dokazati, da odvzemni objekt za staro strugo reke Pesnice, po kateri teče biološki minimum obstoji, in sicer se nahaja pred vtokom reke Pesnice v akumulacijo Pernica I ter da gorvodno od toka reke Pesnica v akumulacijo Pernica I. stare struge te reke sploh ni, saj teče po zgrajenem vodnem kanalu, ki po razlagi spada v umetno jezero. Taka stara struga reke Pesnica obstaja samo navzdol od odvzemnega objekta. Sklepno sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze in izpodbijano odločbo spremeni in zahtevku družbe C. d.o.o. za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov - ciprinidnih vrst rib v obeh akumulacijah, ugodi, podredno pa da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v vsakem primeru pa toženki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

34. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

35. Tožba ni utemeljena.

36. V obravnavani zadevi gre za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov ciprinidnih vrst rib v dveh akumulacijah Pernica I in Pernica II, za katero je po določbi 8. točke prvega odstavka 125. člena ZV-1 treba pridobiti vodno dovoljenje. Po tej določbi je treba pridobiti vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih in morskih organizmov. Vodno dovoljenje izda ministrstvo na podlagi vloge za pridobitev vodnega dovoljenja (126. člen ZV-1 ali prvi odstavek 199. člena ZV-1), če so izpolnjeni pogoji iz 127. člena ZV-1. Po ZV-1 torej raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. 37. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložitvi vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Če ta oseba ni vložila vloge v predpisanem roku, inšpektor pristojen za vode v skladu s petim odstavkom tega istega člena prepove uporabo objekta in naprave, s katero ta oseba rabi vodo ter odredi njeno odstranitev. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1 obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1 in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. 38. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno stališče obeh upravnih organov, da se je obravnavani zahtevek za izdajo vodnega dovoljenja, ki ga je vložil tožnik, na podlagi prvega odstavka 199. člena ZV-1 presojal glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. 39. Ker so po 8. točki prvega odstavka 128. člena ZV-1 kot vsebina vodnega dovoljenja določeni tudi pogoji rabe, ki izhajajo iz naravovarstvenih usmeritev ali smernic po predpisih o ohranjanju narave, je upravni organ pravilno te pogoje presojal po določbi 44. člena ZON. V postopku je bilo ugotovljeno, da se obravnavani akumulaciji nahajata v zavarovanem območju Krajinski park Jareninski dol, ki je zavarovano z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju Občine Maribor, na zavarovanem območju Perniško jezero - zoološki naravni spomenik je zavarovan z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju Občine Maribor, na območju ekosistemske in zoološke naravne vrednote Perniško jezero in ekološko pomembnem območju Slovenske Gorice - osrednji del določenim z Uredbo o ekološko pomembnih območjih. Na podlagi teh ugotovitev, ki med strankama niso sporne, je upravni organ na podlagi 44. člena ZON pridobil varstvene in razvojne usmeritve pristojnega ZRSVN, Območne enote Maribor za rabo vode v obravnavanih akumulacijah. Na podlagi 19. člena ZSRib je upravni organ za zahtevano rabo vode v predmetnih akumulacijah pridobil tudi strokovni mnenji ZZRS. Ker je bilo iz strokovnega mnenja ZZRS tako za akumulacijo Pernica I kot za akumulacijo Pernica II ugotovljeno, da je sicer izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer so v izpodbijani situaciji natančno navedene neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le teh, kar je pripeljalo do zaključka, da stanje akumulacije Pernica I in Pernica II v času izdaje odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu, kar je razvidno iz mnenja ZZRS.

40. Tožnica navedenim ugotovitvam niti ne ugovarja, sodišče pa se na razloge prvostopenjske odločbe, ki so dopolnjeni z razlogi drugostopenjske odločbe, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

41. Oba upravna organa sta dodatno k dejanskim ugotovitvam o stanju obeh akumulacij ugotovila tudi, da tožnica na podlagi upravnega dovoljenja SRS, Skupščine Občine Maribor z dne 23. 12. 1968 (ki je bilo predloženo h konkretni vlogi) ni dobila pravice do posebne rabe vode. Te pravice so se skladno s preteklimi zakoni iz tega področja pridobivale z drugimi akti, npr. vodno gospodarskimi dovoljenji, vodno gospodarskimi soglasji, koncesijami, z rabo naravnih dobrin ali aktom o vpisu v vodno knjigo. Po sedaj veljavni zakonodaji (ZV-1) so pogoji oziroma pravila za pretvorbo teh aktov v vodna dovoljenja ali koncesije opredeljeni v 195. do 198. členu ZV-1. Tudi po presoji sodišča tožnica nima nobenega od omenjenih aktov, zato v tem primeru pravice do posebne rabe vode nima, ker gre za posebno rabo vode brez pravne podlage, pa je treba uporabiti določbo 199. člena ZV-1. Sodišče se tudi strinja s stališčem, da uporabno dovoljenje, v katerem je ugotovljeno, da je objekt zgrajen skladno s predhodno pridobljenim dovoljenjem za graditev (zaradi česar se dovoljuje njegova uporaba), ne predstavlja neposredne pravne podlage za posebno rabo vode oziroma ne vzpostavlja vodne pravice. To velja tudi za v obravnavanem primeru predloženo uporabno dovoljenje z dne 23. 12. 1968, ki ne omogoča, da bi ga preprosto pretvorili v vodno dovoljenje, saj vsebin, ki jih terja izrek vodnega dovoljenja (128. člen ZV-1), ne vsebuje.

42. Glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja: neutemeljen je tožbeni ugovor, da prvostopni upravni organ ni sledil napotkom drugostopnega upravnega organa glede stališča, da bi moral v ponovljenem postopku zgolj ugotavljati, ali je tožnica pridobila pravnomočno in dokončno upravno dovoljenje ter posledično izdati vodno dovoljenje. V obeh upravnih odločbah je navedeno in argumentirano, kako je treba razlagati prvi odstavek 199. člena ZV-1. Pri tem se oba upravna organa sklicujeta na upravno sodno prakso. Tudi po presoji sodišča je bila uporaba materialnega prava v obravnavanem upravnem sporu pravilna in zakonita. Nadalje je po presoji sodišča prvostopni upravni organ pri odločanju o zahtevku za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov ciprinidnih vrst rib v obeh akumulacijah Pernica pravilno uporabil zakonodajo, ki je veljala v času odločanja o zahtevku, to pa so določbe ZV-1. Po ustaljeni upravno-sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 1278/2005 in X Ips 149/2013) organ odloča o upravni stvari po predpisih, ki so veljavni v času odločanja na prvi stopnji (načelo zakonitosti - 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). To pravilo je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru v tem smislu, da mora upravni organ upoštevati predpis, ki velja oziroma se uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji. Ker je toženka izdala izpodbijani sklep na podlagi v času odločanja veljavnih predpisov, kar ni sporno, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je uporabila napačne predpise.

43. Res je, da ustavno načelo o pravni državi, iz katerega izvira tudi načelo zaupanja v pravo, terja da se pravni položaj stranke ne bo poslabšal zato, ker državni organ ni odločal zakonito. Vendar pa po presoji sodišča navedeno načelo ne daje podlage, da bi lahko upravni organi v primerih ponovnega odločanja o stvari zaradi odprave odločbe praviloma odločali na podlagi neveljavnih predpisov.

44. Ob tako ugotovljenem pravnem stanju pa se tožnica ne more uspešno sklicevati na vodno gospodarsko soglasje z dne 11. 5. 1970 in uporabno dovoljenje z dne 23. 12. 1968 ter 18. 1. 1971 ter na takrat veljavni 43. člen TZV.

45. Kot je bilo že povedano so bili na podlagi prvega odstavka 199. člena ZV-1 za dve leti odloženi tudi vsi inšpekcijski ukrepi, zato je neutemeljen očitek tožnice, da bi moral vodovarstveni nadzor po določbah 177. in 178. člena ZV-1 odrediti ukrepe za čiščenje in urejanje struge Pesnice. Upravni organ prve stopnje je argumentirano zavrnil predlog tožnice za opravo terenskega ogleda, saj tudi po presoji sodišča terenski ogled ne bi imel vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

46. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

opomba (1) : http://www.arso.gov.si/vode/jezera/ opomba (2) : Anon., Eutrophication of waters, Monitoring, Assessment and Control, OECD, Paris, 1982. opomba (3) : Wetzel, R.G., (2001). Limnology: lake and river ecosystem, 3rd ed., San Diego etc., Academic Press; opomba (4) : Gradišar, B. (2008). Vpliv prispevnega območja in gospodarjenja z jezerom na ev1rofne in sukcesijske procese v jezerskem ekosistemu - primer ribnikov v dolini Drage pri Igu. Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo.