Jedro

Predodelitev zadeve drugemu sodniku potem, ko je bil obtožni predlog že vročen obdolžencu in ko je bila razpisana glavna obravnava, ne dovoljuje ponovnega preizkusa in zavrženja obtožnega predloga.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 24.5.2006 po določbah prvega odstavka 437. člena in 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obdolžene A.K., M.Š. in Z.M., ker naj bi storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po drugem in prvem odstavku 143. člena KZ. Oškodovancu kot tožilcu N.D. je po tretjem odstavku 96. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebnih izdatkov obdolžencev in potrebnih izdatkov ter nagrade zagovornikov. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.6.2006 zavrnilo pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ter tretjega odstavka 402. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 20.6.2006 kršilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena, drugega odstavka istega člena in tretjega odstavka 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je višje sodišče z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v obrazložitvi sklepa navedlo nasprotujoče si razloge. Ugotovilo je po eni strani, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe, ko je o obtožnem predlogu odločilo s sklepom o zavrženju namesto s sodbo, po drugi strani pa o zakonitosti in pravilnosti sklepa o zavrženju navedlo, da o posledici navedenih kršitev ni odločalo, ker pritožba naj ne bi izražala nestrinjanja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v vsebinskem smislu. Ugotovitev višjega sodišča glede kršitve že sama po sebi navaja bistveni vpliv kršitve tega zakona na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. V nasprotju s to ugotovitvijo pa izpodbijana sodba navezuje zakonitost in pravilnost odločitve s sklepom o zavrženju na vsebino odločitve. Zahteva nakazuje, da je višje sodišče lahko preizkusilo le postopek pred sodiščem prve stopnje glede izdanega sklepa o zavrženju, ki ga je mogoče izdati le pred začetkom glavne obravnave po preizkusu obtožnega akta, ne pa tudi vsebinsko pravilnost odločitve o obtožnem aktu. Višje sodišče bi po presoji vrhovnega državnega tožilca ob ugotovljenih kršitvah Zakona o kazenskem postopku moralo sklep o zavrženju obtožnega predloga razveljaviti in s tem dopustiti nadaljevanje obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, saj ugotovljena nezakonitost zadošča za ugotovitev obstoja kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

V tej zadevi je oškodovanec kot tožilec po pooblaščencu dne 17.6.2003 vložil obtožni predlog zoper obdolžence zaradi kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 143. člena KZ, ki ga je po opozorilu sodišča prve stopnje dopolnil dne 10.3.2004. Sodišče je z odredbo z dne 29.11.2004 (list. št. 12) razpisalo glavno obravnavo za dne 13.1.2005. Sodišče je še pred branjem obtožnega predloga sklenilo, da se glavna obravnava ne opravi in da se preloži na nedoločen čas (list. št. 258). Z odredbo z dne 4.12.2005 je predsednica Okrajnega sodišča v L. kazenski spis na podlagi 162. člena Sodnega reda predodelila drugi okrajni sodnici. Sodišče prve stopnje je nato opravilo preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP) in po določbi prvega odstavka 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ker je ugotovilo, da obdolžencem očitano dejanje, vsebovano v obtožnem predlogu, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po drugem in prvem odstavku 143. člena KZ.

Postopanje sodišča z obtožnim predlogom je predpisano v določbah 435. člena in nadaljnjih. Navedene določbe zavezujejo sodišče, da po uradni dolžnosti opravi formalni in materialni preizkus obtožnega predloga ali zasebne tožbe, potem ko ju prejme. V drugem odstavku 435. člena ZKP je določeno postopanje sodnika, če obtožnega predloga ali zasebne tožbe ne zavrže. Odredi namreč vročitev obtožnega akta obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. S takšno odredbo se je kazenski postopek zoper obdolženca že začel in zato obtožnega akta, v tem primeru obtožnega predloga, ni mogoče več zavreči (glej tudi komentar k 435. členu ZKP, mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004). Predodelitev zadeve drugemu sodniku, potem ko je že bil obtožni predlog vročen obdolžencem in ko je bila razpisana glavna obravnava, ne dovoljuje ponovnega preizkusa in odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v tej zadevi. Nobenega vpliva na takšen položaj tudi ne more imeti dejstvo, da so po preloženi glavni obravnavi potekli več kot trije meseci in bi se nova glavna obravnava pred novim sodnikom morala začeti znova. Bistveno je, da je preizkus obtožnega predloga že bil opravljen, in da je bil vročen obdolžencem, ter da je bila razpisana glavna obravnava. Zato bi ne glede na novo nastalo situacijo sodišče prve stopnje moralo razpisati glavno obravnavo in šele nato o zadevi odločiti.

Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbo prvega odstavka 437. člena ZKP. Utemeljilo je, da bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP le, če bi pritožba hkrati uveljavljala svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, in da pritožbena argumentacija ne zadosti kriterijev uveljavljanja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Slednje pa pomeni, da pritožba ni utemeljila, zakaj je konkretna postopkovna kršitev vplivala na pravilnost prvostopenjske odločitve, da v obtožnem predlogu opisano dejanje ni kaznivo dejanje.

Iz navedene utemeljitve pritožbenega sodišča sledi, da je soglašalo s pritožbenim očitkom, da glede na nastali procesni položaj preizkus obtožnega predloga ni bil več dopusten, in da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z že navedenimi procesnimi določbami. Hkrati pa je zavzelo stališče, da kršitev prvega odstavka 437. člena ZKP pomeni le bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je relativne narave, pri čemer je dolžan pritožnik izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo sprejete odločitve. V zvezi z ugotovljeno kršitvijo je sklepalo, da bi pritožnik moral navesti razloge, zaradi katerih presoja prvostopenjskega sodišča, da dejanje obdolžencev, kot je opisano v obtožnem predlogu, nima zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče presojo, ali je šlo za takšno postopkovno kršitev, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, povezalo s presojo utemeljenosti same odločitve, to je pravilnosti presoje sklepa sodišča prve stopnje, da dejanje obdolžencev glede na opis ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). V takem položaju ni mogoče sklepati, da je podano nasprotje v razlogih sklepa sodišča druge stopnje, temveč gre za razlago postopkovnih določb, ki jo je slednje sprejelo v zvezi s pritožbenim očitkom kršitve prvega odstavka 437. člena ZKP. Ob tem gre le za vprašanje, ali je pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da pritožnik s pritožbenimi navedbami ni izkazal vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega sklepa. Za tak preizkus ni dovolj ugotovitev, da je bila kršena konkretna zakonska določba, temveč jo pritožbeno sodišče presoja v zvezi z okoliščinami, ki so uveljavljane v pritožbi. Te okoliščine pa je v primeru, kot je obravnavani, nujno povezati s presojo utemeljenosti odločitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo ugotovilo, da niso podane v zahtevi vrhovnega državnega tožilca uveljavljane kršitve zakona. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.