Jedro

Stališče, da po preteku veljavnosti bančne garancije banka ni dolžna izplačati zneska garancije, čeprav je upravičenec iz bančne garancije zahtevek na unovčenje garancije podal pravočasno, je materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in prvo tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se:

1.) ugotovi, da Pogodba o sofinanciranju operacije „S.“ z dne 7. 7. 2011, sklenjena med Republiko Slovenijo in družbo R. d. o. o. na temelju odstopne izjave, podane v dopisu št. 4301-21/2011/209 z dne 20. 1. 2015, ni bila razvezana in ostaja v veljavi;

2.) prvo toženi stranki Republiki Sloveniji prepoveduje podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev garancije št. 83561/49, ki jo je dne 19. 7. 2011 izdala N. d. d. in je prvo tožena stranka dolžna umakniti zahtevek za unovčitev te garancije z dne 19. 2. 2015, sicer bo izjavo o umiku nadomestila ta sodba;

3.) drugo toženi stranki N. d. d. prepoveduje izplačilo kakršnegakoli zneska po bančni garanciji št. 83561/49 z dne 19. 7. 2011 na podlagi zahtevka prvo tožene stranke z dne 19. 2. 2015 in sicer tako v korist Republike Slovenije kot katerekoli druge osebe, na katero bi slednja prenesla pravice iz garancije.

Ob tem je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.651,80 EUR, drugo toženi stranki pa povrniti pravdne stroške v znesku 19,47 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper ta sklep sta pravočasno pritožbo vložili tožeča stranka in prvo tožena stranka.

3. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Prvo tožena stranka je uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, oziroma da ugotovi, da uveljavljane nedenarne terjatve ne obstojijo in da začasna odredba Zg 17/2015 z dne 26. 2. 2015 ni bila izdana upravičeno, vse s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Odgovora na navedeni pritožbi ni vložila nobena pravdna stranka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je dne 26. 2. 2015 izdalo začasno odredbo Zg 17/2015 v zavarovanje nedenarne terjatve (priloga A2), s katero je: 1.) naložilo dolžniku Republiki Sloveniji, da je dolžan takoj umakniti zahtevek z dne 19. 2. 2015 na unovčitev bančne garancije, ki jo je 19. 7. 2011 izdala N. d. d. ter 2.) mu hkrati prepovedalo podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev omenjene bančne garancije; 3.) dolžnikovemu dolžniku N. d. d. v času veljavnosti začasne odredbe prepovedalo izplačilo kakršnegakoli zneska po bančni garanciji v korist dolžnika ali katere koli osebe, na katero bi ta prenesel pravice iz garancije; 4. in 5.) za primer kršitve prepovedi določilo denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, tako za dolžnika kot za dolžnikovega dolžnika; 6. in 7.) upniku U. d. d. naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe opravičiti njeno izdajo in vložiti tožbo, zoper dolžnika za prepoved unovčitve in za umik zahtevka za izplačilo po bančni garanciji ter zoper dolžnikovega dolžnika za prepoved oprave kakršnegakoli izplačila po bančni garanciji; 8.) odločilo, da ta začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočne odločbe, ki bo izdana na podlagi 6. in 7. točke tega sklepa; 9.) stroške zavarovanja terjatve naložilo v plačilo dolžniku Republiki Sloveniji.(1)

8. Tožeča stranka je predmetno tožbo vložila, da bi to začasno odredbo opravičila (prim. 6. in 7. točko začasne odredbe Zg 17/2015 ter drugi odstavek 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(2)).

9. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je presodilo, da je tožeča stranka izgubila pravni interes (prim. 274. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pojasnilo je, da iz garancije št. 83561/49 z dne 19. 7. 2011 (priloga B16) izhaja, da je ta garancija veljala le do 31. 12. 2015. To po prepričanju sodišča prve stopnje pomeni, da te garancije po 1. 1. 2016 sploh ni več mogoče unovčiti, ne glede na že dne 19. 5. 2015 podano zahtevo prvo tožene stranke drugi toženi stranki na njeno unovčenje. To naj bi bilo prav tako razvidno iz samega besedila garancije. Posledično je po presoji sodišča prve stopnje prenehala tudi dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev veljavnosti pogodbe, ki predstavlja v tej zadevi prejudicialno vprašanje.

10. Pritožbeno sodišče opozarja, da napotitveni sklep sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 6. in 7. točke začasne odredbe Zg 17/2015 z dne 26. 2. 2015, predpostavlja pravni interes za predmetno tožbo.(3) Res je, da lahko v določenih primerih pravni interes za vodenje pravde kljub obstoju napotitvenega sklepa naknadno odpade.(4) Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

11. Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bančna garancija št. 83561/49 z dne 19. 7. 2011, ki jo je izdala druga tožena stranka, veljala le do 31. 12. 2015 (priloga B16). To pa samo po sebi ne pomeni, da je garantova obveznost do izplačila garantiranega zneska po temu dnevu ugasnila. Bistveno je, da je bil zahtevek za unovčitev bančne garancije s strani upravičenca (prvo tožene stranke) garantu (drugo toženi stranki) podan pravočasno, 19. 5. 2015, torej še v času njene veljavnosti (kar med pravdnimi strankami ni sporno).

13. Sodišče prve stopnje je zato napačno interpretiralo besedilo bančne garancije št. 83561/49 z dne 19. 7. 2011, da „po poteku navedenega roka garancija ne velja več in naša obveza s tem avtomatično ugasne ...“. Obveznost garanta ugasne v primeru, da v času veljavnosti garancije ni bil podan zahtevek za njeno unovčenje. V kolikor pa je ta bil podan, vendar je tožeča stranka unovčenje in izplačilo po bančni garanciji uspešno preprečila s sodno intervencijo z izdajo začasne odredbe, ni mogoče govoriti o tem, da je obveznost banke prenehala. Pri ugotavljanju (ne)obstoja obveznosti iz garancije je pomembno le, ali je upravičenec zahteval unovčitev od garanta v času veljavnosti garancije. Stališče, da po preteku veljavnosti bančne garancije banka ni dolžna izplačati zneska garancije, čeprav je upravičenec iz bančne garancije zahtevek na unovčenje garancije podal pravočasno, je torej materialnopravno zmotno.(5)

14. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da tudi v primeru pravočasno podane zahteve za unovčenje bančne garancije pred potekom njene veljavnosti, zaradi poteka veljavnosti bančne garancije tožeča stranka nima več pravice do uveljavljanega tožbenega zahtevka, pomeni neizčrpano pravico do sodnega varstva katerikoli stranki garancijskega razmerja.(6) Zato ima v tem sporu pravni interes za obravnavano pritožbo nedvomno tudi prvo tožena stranka.

15. Iz opisanega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da pravni interes za tožbo ni podan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče stranke in prvo tožene ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje tožbo meritorno obravnavati.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 1120/2015 z dne 17. 9. 2015 potrdilo prvostopenjsko odločitev Zg 17/2015 z dne 3. 7. 2015 o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o tej začasni odredbi.

Op. št. (2): Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Sodišče določi upniku tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo ter ga opozori na posledice iz prvega odstavka 278. člena tega zakona.

Op. št. (3): Prim. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2009, str. 157 in 158. Op. št. (4): Prim. sklep VSL II Cp 1956/2013 z dne 24. 7. 2013. Op. št. (5): Tako tudi sklep VSL I Cpg 989/2009 z dne 3. 3. 2010. Prim. sodba VSL I Cpg 2001/2014 z dne 12. 5. 2015. Op. št. (6): Prim. sklep VSL I Cpg 989/2009 z dne 3. 3. 2010.