Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ki govori o dolžnosti plačila sodne takse stranke, ki je v postopku delno uspela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 21. 2. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog in le-tega potrdilo.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da ga spremeni tako, da ugovoru ugodi in izdani plačilni nalog razveljavi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi pri zavrnitvi ugovora napačno uporabilo materialno pravo. V skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP med pravdne stroške spadajo tudi sodne takse, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka. Kljub temu, da so s stroškovnikom priglasili tudi stroške sodnih taks, je sodišče ravnalo nepravilno, ko je naknadno izdalo izpodbijani plačilni nalog. Spregledalo naj bi drugi odstavek 15. člena ZST-1. Poudarjajo, da so s svojim zahtevkom (delno) uspeli, s sodbo sodišča z dne 15. 10. 2019 pa je bilo odločeno, da sta jim dolžna tožena stranka in stranski intervenient nerazdelno povrniti pravdne stroške, torej tudi stroške sodnih taks. To velja tudi glede sodne takse za tožbo, za katero je sodišče šele po pravnomočnem zaključku postopka izdalo plačilni nalog. Iz sklepov tega sodišča I Cp 1470/2019 z dne 11. 9. 2019 in I Cp 2888/2015 z dne 3. 2. 2016 naj bi izhajalo, da ne obstoji podlaga za izterjavo sodne takse od tožnikov, ampak od tožene stranke in stranskega intervenienta. Sodišče zmotno meni, da so tožniki dolžni plačati sodno takso zgolj zaradi dejstva, ker je sodba z dne 15. 10. 2019 postala pravnomočna. Navedeno iz četrtega odstavka 15. člena ZST-1, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, ne izhaja. Ta ureja situacijo, da mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks in ki v postopku delno uspe, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, ta del takse plačati. V konkretnem primeru je bil izpodbijani plačilni nalog izdan preuranjeno, saj so tožniki s pravnomočnim izvršilnim naslovom pridobili le pravico do denarnega zneska, sodišče pa ni preverilo, ali so takšno premoženje dejansko dobili (pritožniki se sklicujejo na odločbi tega sodišča II Cp 1393/2019 z dne 21. 10. 2019 in I Cp 2236/2015 z dne 9. 9. 2015), zaradi česar se izpodbijani sklep ne more preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je to v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo sodišče prve stopnje (pritožba pa tem ugotovitvam ne nasprotuje), so tožniki izdanemu plačilnemu nalogu ugovarjali z navajanjem, da je bila pokojna tretje tožnica (katere dediči so) plačila sodnih taks oproščena, kakor tudi, da iz plačilnega naloga (ki se glasi zgolj na prvo toženca) ni razvidno, koliko taksne obveznosti (plačila) odpade na posameznega od njih. Njihovo pritožbeno pojasnjevanje, da tudi sodne takse predstavljajo del sodnih stroškov (ki so jih priglasili s stroškovnikom), da so z zahtevkom (delno) uspeli, da naj bi bilo s sodbo z dne 15. 10. 2019 odločeno, da sta jim dolžna stranski intervenient in tožena stranka nerazdelno povrniti pravdne stroške (med katere sodijo tudi stroški sodnih taks), kot tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo določbo drugega odstavka 15. člena ZST-11 (v skladu s katerim je dolžan takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke), vse predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP2 v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) in je že zato neupoštevno.3 Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ki govori ravno o dolžnosti plačila sodne takse stranke, ki je v postopku (kot to pritožniki, ki so dediči po pokojni M. M., sami zase tudi zatrjujejo) delno uspela.

5. Pritožniki uporabi omenjene določbe konkretizirano ugovarjajo predvsem z izpostavljanjem, da je pogoj za njeno uporabo tudi ta, da je stranka (ki je bila plačila taks oproščena) na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova4 pridobila premoženje, ki presega takso, ki bi jo bila (če tega ne bi bila oproščena) dolžna plačati.5 Sklicujoč se pri tem na odločbe tega sodišča6 poudarjajo, da naj bi bil plačilni nalog preuranjen, češ da so s pravnomočnim izvršilnim naslovom pridobili le pravico do denarnega zneska, sodišče pa da ni preverilo, ali so takšno premoženje dejansko (res) pridobili. Tudi vse navedeno prvenstveno predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), zaradi česar je posledično neutemeljen (brezpredmeten) očitek sodišču prve stopnje, da ni preverjalo, ali so premoženje, do katerega so v skladu z izvršilnim naslovom upravičeni, dejansko (pri)dobili. Ne-nazadnje pa jasno (oziroma kot bi bilo to potrebno) niti ne zatrjujejo, da denarnega zneska, do katerega so po sodbi sodišča prve stopnje upravičeni, (še) niso prejeli.

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (upoštevni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Kar se tiče njihovega pojasnjevanja, da naj bi sodišče prve stopnje v sodbi z dne 15. 10. 2019 njim nastale pravdne stroške (in s tem tudi stroške sodnih taks, pri čemer ne navajajo, da naj bi bil v slednje vključen znesek, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa) v plačilo naložilo toženi stranki in stranskemu intervenientu, velja poudariti tudi, da se s pritožbo izpodbijana odločitev nanaša na taksno obveznost, ki jo ima stranka napram državi, in je zato nepomembno, kako sta si (upoštevaje določbe ZPP oziroma v skladu z njimi sprejeto odločitev sodišča) pravdni stranki (morebiti) dolžni medsebojno povrniti nastale pravdne stroške. 4 Upoštevaje vsebino četrtega odstavka 15. člena ZST-1 pred nastopom pravnomočnosti (obstojem pravnomočnega izvršilnega naslova) sodišče stranki plačila sodne takse niti ne more naložiti (kar predstavlja odgovor na pritožbeno izpostavljanje tožnikov, da je sodišče prve stopnje plačilni nalog izdalo šele po pravnomočnem zaključku postopka in da so s stroškovnikom priglasili tudi stroške sodnih taks). 5 V tem okviru sodišče prve stopnje ne ugotavlja, kot to neutemeljeno očitajo pritožniki, da naj bi bil edini pogoj za obstoj njihove dolžnosti plačila sodne takse pravnomočnost sodbe z dne 15. 10. 2019 (glej 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). 6 In sicer sklepa II Cp 1393/2019 z dne 21. 10. 2019 in I Cp 2236/2015 z dne 9. 9. 2015.