Jedro

Koncesnina je javna dajatev, zato zastaranje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti plačila, ureja 125. ZDavP-2.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo številka 0141-126/2006-DE/83 (02731294) z dne 29. 12. 2022 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Glede poteka upravnega postopka**

1. V izpodbijani odločbi je toženka tožnici za leto 2013 odmerila plačilo rudarske koncesnine za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit na pridobivalnem prostoru ... pri Velenju v znesku 1.120,62 EUR (1. točka izreka). Naložila ji je plačilo polovico koncesnine v korist podračuna Republike Slovenije, drugo polovico pa v korist podračuna Mestne občine Velenje, v roku 60 dni od vročitve odločbe (2. - 4. točka izreka). V primeru zamude s plačilom se plačajo zakonite zamudne obresti (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi se toženka sklicuje na določbo 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine. V skladu z drugim odstavkom istega člena se zavezancu način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine določijo z odločbo, ki jo v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba) ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo, tj. Ministrstvo za infrastrukturo.

3. Na podlagi 7. člena Uredbe, po kateri rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo, po uradni dolžnosti na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora koncesionar priglasiti ministrstvu vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, je toženka tožnici odmerila višino koncesnine. Pri tem je izhajala iz osnove, ki jo je priglasila tožnica za kamnolom ... pri Velenju na obrazcu za leto 2013. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, da tožbi sodišče ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. V tožbi navaja, da je toženka izpodbijano odločbo, katere predmet je tožničina obveznost plačila rudarske koncesnine za leto 2013, izdala 29. 12. 2022. Ker toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni dosledno upoštevala materialnega prava (ni upoštevala 12. člena Uredbe), je treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sicer pa še šteje, da je naložena obveznost plačila rudarske koncesnine za leto 2013 zastarala, ker za presojo terjatev iz koncesijske pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V prvi pripravljalni vlogi se tožnica sklicuje na 125. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.1 Prereka še navedbe toženke, da naj bi pripoznala obveznosti, za katere ji toženka (kljub pravočasno oddanim obrazcem) še ni izdala odločbe. Meni, da ni izpolnjen noben izmed pogojev za pripoznavo dolga, saj mora biti slednja jasna, nepogojna in določna.2

5. Toženka je sicer po preteku roka za vložitev odgovora na tožbo navedla, da je rok, iz 12. člena Uredbe instrukcijski rok, zaradi česar pravica do izterjave terjatve ne ugasne. Meni, da že iz same vsebine tega določila izhaja, da ne gre za prekluzivni rok, s pretekom katerega bi pravica toženke za odmero rudarske koncesnine ugasnila. Pojasnjuje, da se je toženka, ki je bila v letu 2013 pristojna za rudarstvo, z dopisom št. 0141-126/2006/43 z dne 22. 11. 2013 opredelila, da je zaradi stečaja tožnice na pridobivalnem prostoru ... pri Velenju rudarska pravica potekla 7. 10. 2011. Skladno s četrto alinejo drugega odstavka 57. člena ZRud-1 je z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje prenehala tudi koncesijska pogodba. Ker 52. člen ZRud-1 določa, da nosilec rudarske pravice za izkoriščanje postane zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, posledično stranka po tem, ko ji koncesijska pogodba za izkoriščanje preneha, ni več zavezanec za plačilo rudarske koncesnine. Z navedenim stališčem se je strinjala tudi tožnica, ki je že v Enotnem obrazcu za priglasitev osnov za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2013 pod rubriko "Načrtovana vrsta in količina mineralne surovine v tekočem letu" navedla "stečaj" in "ugasnitev rudarske pravice - dopis 22. 11. 2013". Ne glede na navedeno je tožnica 9. 8. 2021 pri toženki vložila vlogo za izredno podaljšanje rudarske pravice in koncesije na podlagi 11. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19. Na podlagi navedenega je toženka v letu 2022 s tožnico sklenila Dodatek št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14/72/01, v kateri se je v 6. točki prvega člena opredelila, da koncesijsko razmerje po takrat veljavni pogodbi poteče šele 10. 12. 2021 (in da torej rudarska pravica ni ugasnila, koncesijsko razmerje pa ni poteklo), z dodatkom pa koncesijsko razmerje podaljšala do 10. 6. 2023. Ker je bil s sklenitvijo navedenega dodatka h koncesijski pogodbi dvom o obstoju rudarske pravice med leti 2012 in 2022 odpravljen oz. je bilo - ne glede na predhodno stališče ministrstva in tožnice - privzeto, da sta rudarska pravica in koncesija ves čas obstajali, je skladno z 52. členom ZRud-1 za toženko nastala obveznost izdaje odločb za odmero rudarske koncesnine tudi za pretekla leta. Med strankama ni sporno, da je tožnica vlogo za sklenitev dodatka vložila 9. 8. 2021, kar je bilo pravočasno, podpisani dodatek pa je prav tako vrnila pravočasno. S tem je tožnica sprejela tako pravice kot tudi obveznosti, ki ji gredo na podlagi podpisane koncesijske pogodbe ter relevantne rudarske zakonodaje, na katero se koncesijska pogodba, skupaj s svojimi aneksi oz. dodatki, sklicuje. Sklenitev navedenega dodatka bi tako lahko nenazadnje šteli tudi za pripoznavo obveznosti, prav tako tudi priglasitvene obrazce, ki jih je tožnica vložila za posamezna leta, za katera so izdane sporne odločbe o odmeri rudarske koncesnine. V napadenih odločbah gre za odmero koncesnine za mineralno surovino, ki jo je tožnica stranka priglasila za posamezno leto. Pri tem je treba izpostaviti, da je koncesionar zavezanec za plačilo koncesnine za celotno količino mineralne surovine, za katero sta podeljeni rudarska pravica in koncesija, ne glede na to, v katerem letu je pridobljena, institut delitve obveznosti plačila glede na količino mineralne surovine, pridobljene v posameznem letu, pa samo omogoča razdelitev plačil za več delov oz. glede na letno proizvodnjo. ZRud-1 zato ne določa zastaralnega roka za plačilo obveznosti iz naslova rudarskih koncesnin, kar pa pojasnjujejo tudi s tem, da če se kadarkoli, tudi če se zgolj ob koncu koncesijskega obdobja ugotovi, da obstaja odstopanje med priglašenimi in dejansko pridobljenimi količinami mineralne surovine, se lahko izvede poračun. Zato se v primeru odmere rudarske koncesnine ne more govoriti o zastaranju, ki sicer velja npr. za obligacijske oziroma civilnopravne ali davčne obveznosti. Ne glede na navedeno pa toženka meni, da obveznost plačila rudarske koncesnine ni nastala z dnem, ko je bila ta mineralna surovina pridobljena in bi bili torej zastaralni roki lahko vezani na leto pridobitve mineralne surovine, ampak nastane obveznost iz naslova odmerjene rudarske koncesnine šele z izdajo odločbe o odmeri rudarske koncesnine. Tako bi tudi kakršnikoli zastaralni roki lahko začeli teči šele od dneva vročitve odločbe o odmeri rudarske koncesnine.

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. Mineralne surovine so rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena ZRud-1). Za njihovo izkoriščanje je potrebno pridobiti koncesijo (tretji odstavek 5. člena ZRud-1) ter plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino in zagotavljati in plačevati rezervirana sredstva za sanacijo (prvi odstavek 52. člena ZRud-1). Čas veljavnosti rudarske pravice začne teči z dnem, ko koncesijsko pogodbo podpišeta pogodbeni stranki (48. člen ZRud-1), s to pogodbo pa se med drugim določijo tudi način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine (4. točka prvega odstavka 49. člena ZRud-1). Razmerje med Republiko Slovenijo in nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, vzpostavljeno s koncesijsko pogodbo, preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe, in sicer s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, z razdrtjem koncesijske pogodbe, z odvzemom rudarske pravice za izkoriščanje, z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje in s sklenitvijo koncesijske pogodbe s prevzemnikom rudarske pravice, v primeru prenosa rudarske pravice (57. člen ZRud-1). Rudarska pravica za izkoriščanje ugasne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba; ali če je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje začet stečajni postopek ter je, med drugim, izpolnjen pogoj, da nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena tega zakona, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let; ali če nosilec rudarske pravice, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik preneha obstajati in ta pravica ni prenesena na pravnega naslednika; ali v primeru smrti nosilca rudarske pravice, ki ni prenesena na dediča (1. točka, 2. alineja 2. točke, 3. točka in 4. točka, vse prvega odstavka 60. člena ZRud-1). Z dnem ugasnitve rudarske pravice začasno prevzame pravice in obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, razen obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo, ki so predmet priglasitve v stečajno maso ali tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, pri čemer v tem času, ko ministrstvo nastopa v vlogi prevzemnika pravic in obveznosti iz naslova rudarske pravice, obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo mirujejo (drugi odstavek 60. člena ZRud-1).

8. Način izračuna, odmere in plačevanja rudarskih koncesnin natančneje določa Uredba. Po določbi 3. člena te Uredbe mora koncesionar plačevati rudarsko koncesnino kot plačilo za pridobivalni prostor in kot plačilo za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v raščenem stanju v takšnem pridobivalnem prostoru. Osnova za izračun višine plačila rudarske koncesnine je velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote posamezne vrste pridobljene mineralne surovine v raščenem stanju (prvi odstavek 4. člena Uredbe). Rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo, po uradni dolžnosti na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora priglasiti koncesionar vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, in sicer po preteku leta, v katerem je imel rudarsko pravico za izkoriščanje (prvi in drugi odstavek 7. člena Uredbe). Drugače je dopustno ravnati le v primeru, ko koncesionar zadnjič priglasi osnovno za odmero rudarske koncesnine, in sicer po uspešno opravljenem tehničnem pregledu izvedene sanacije (tretji odstavek 7. člena Uredbe). Ministrstvo odmeri rudarsko koncesnino z enotno odločbo o odmeri letnega plačila za pridobivalni prostor in odmeri letnega plačila za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 11. člena Uredbe).

9. Toženka je sicer vložila odgovor na tožbo, vendar po preteku 30 dnevnega roka, ki ga za odgovor kot prekluzivni rok določa drugi odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato navedb toženke iz odgovora na tožbo sodišče v tem postopku kot prepoznih ni upoštevalo. Ker pa toženka glede na navedeno ni prerekala navedb tožnice, dejstvom, ki jih tožnica v tožbi zatrjuje, sodišče kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 10. Med strankama tako glede na navedeno ni sporno, da sta stranki tega postopka 10. 12. 2001 sklenili Koncesijsko pogodbo št. 354-14-72/01 za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit, na območju pridobivalnega prostora kamnoloma ... pri Velenju, v količini, ki jo mora koncesionar (torej tožnica) vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasiti koncedentu (toženki) na posebnem obrazcu, predpisanem v Uredbi o načinu določanja plačila za rudarsko pravico3, kakor tudi ne, da sta sklenili Aneks št. 1 k tej pogodbi 18. 12. 2003. Med strankama nadalje ni sporno, da se je nad tožnico s sklepom Okrožnega sodišča št. 1392/2010 z dne 6. 10. 2010 začel stečajni postopek.4 Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica pri toženki 9. 8. 2021 vložila vlogo za izredno podaljšanje rudarske pravice in koncesije na podlagi 11. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 in nadalje sklenila Dodatek št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14/72/01, v katerem se je v 6. točki 1. člena opredelilo, da koncesijsko razmerje po takrat veljavni pogodbi poteče šele 10. 12. 2021, z dodatkom pa koncesijsko razmerje podaljšalo do 10. 6. 2023.5

11. Med strankama pa je sporno, ali je zaradi izdaje odločbe za koncesnino za leto 2013 šele 29. 12. 2022 zastarala pravica do odmere koncesnine oz. ali je zastarala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti plačila koncesnine za leto 2013 (oz. ali je s sklenitvijo Dodatka št. 2 h koncesijski pogodbi nastopila pripoznava obveznosti, kot je sicer prepozno zatrdila toženka).

**Glede zastaranja pravice do odmere koncesnine**

12. Sklenjena koncesijska pogodba v 12. členu določa, da koncesionar s podpisom pogodbe garantira izvedbo sprotne in dokončne sanacije okolja in odprave posledic izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru. Nadalje določa, da bo koncesionar redno do 30. januarja tekočega leta priglasil koncedentu podatke o proizvedenih enotah mineralne surovine in vrednosti izvedenih sanacijskih del za preteklo leto.

13. V zvezi z navedenim tožnica ugovarja, da je toženka izpodbijano odločbo namesto v dveh mesecih, torej marca 2014 (kot je to določeno v 12. členu Uredbe), izdala šele 29. 12. 2022. Posledično ugovarja zastaranje pravice do odmere rudarske koncesnine za leto 2013. 14. V prvem odstavku 12. člena Uredbe je določeno, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami 11. člena Uredbe v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Glede na navedeno vsebino določila sodišče ugotavlja, da je navedeni rok iz 12. člena Uredbe za izdajo odločbe o koncesnini instrukcijski, pri čemer prekoračenje tega roka ne rezultira v ugasnitvi pravice do odmere rudarske koncesnine.

**Glede zastaranja pravice zahtevati izpolnitev obveznost plačila koncesnine za leto 2013**

15. V predmetni zadevi gre za razmerje med toženko kot državnim organom, pristojnim za odmero rudarske koncesnine, in tožnico kot zavezanko za plačilo te dajatve, javnopravne narave. Stranki navedenega razmerja sta namreč v razmerju nad oziroma podrejenosti, saj je ena od njiju (toženka) v pravnem položaju, ki ji omogoča oziroma daje pristojnost, da drugi (tožnici) enostransko in oblastveno nalaga obveznost. Obveznost tožnice je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja.6 Pravna narava koncesnine je, da je to javna dajatev.7 Ena izmed bistvenih značilnosti javnih dajatev pa je, da so enostransko ter oblastveno določene. Ker je o predmetni obveznosti tožnice treba stranki kot zavezanki za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožnice kot takšna sorodna drugim javnim dajatvam in davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. Čeprav ZRud-1 zastaranja ne določa, to ne pomeni, da zastaranje ne nastopi. Koncesnina je kot javna dajatev namreč podvržena davčnim predpisom.

16. Temeljni namen instituta zastaranja je, da se dolžniku, ki je zaupal v neaktivnost upnika, po poteku določenega časa zagotovi varstvo. S tem je upoštevano načelo pravne varnosti. Namen zastaranja je torej v tem, da določene obveznosti prenehajo veljati iz razloga, ker jih upnik ni procesno pravočasno uveljavljal. Zakon glede tega jasno določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Z institutom zastaranja želi zakonodajalec spodbuditi vse upnike, da naj čim prej terjajo svoje dolžnike. Če namreč tega ne bodo storili pravočasno, bo njihova terjatev zastarala.

17. V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, kot to v tožbi zatrjuje tožnica.

18. Iz določbe prvega odstavka 22. člena Uredbe izhaja, da mora koncesionar ministrstvu posredovati izpolnjen rudarski priglasitveni obrazec v predpisanem roku priglasitve za odmero rudarske koncesnine, torej v roku iz drugega odstavka 7. člena Uredbe, to je najkasneje do 30. januarja naslednjega leta za preteklo leto. V dveh mesecih od tega datuma pa bi morala toženka izdati odločbo o odmeri koncesnine, torej najkasneje 30. 3. 2014 (12. člen Uredbe). Gre za datum, na katerega sodišče ob upoštevanju določbe 125. člena ZDavP-2 veže začetek teka 5 letnega zastaralnega roka pravice zahtevati izpolnitev obveznost plačila koncesnine za leto 2013. To pomeni, da je navedeni zastaralni rok začel teči 31. 3. 2014. Koncesijska obveznost za leto 2013 je bila tožnici odmerjena z odločbo 29. 12. 2022, torej po poteku navedenega 5 letnega zastaralnega roka (ta zastaralni rok je pretekel 31. 3. 2019). Zato sodišče ugotavlja, da je utemeljen ugovor tožnice, da je v konkretni zadevi zastarala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti plačila koncesnine za leto 2013. 19. Glede (sicer prepoznega) ugovora pripoznave obveznosti (ki ga že zato sodišče ne upošteva, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve te sodbe) pa sodišče zgolj pripominja, da je ta ugovor tudi neutemeljen, saj poračuna koncesnin ZRud-1 ne predvideva (medtem ko je pri sanacnini drugače), tožnica pripoznavi nasprotuje, prav tako niso izkazani elementi pripoznave obveznosti koncesnine za leto 2013 oz. poračuna te obveznosti, to tudi ne izhaja ne iz same koncesijske pogodbe ne iz Aneksa št. 1 oz. Dodatka št. 2, zastaranje tudi ni pretrgano (tožnica ni podala izjave o pripoznavi navedene obveznosti niti ni posredno pripoznala dolga za leto 2013 - da bi npr. kaj plačala na račun te obveznosti, da bi plačala obresti ali da bi dala zavarovanje za to obveznost).

20. Zaradi zastaranja pravice zahtevati izpolnitev obveznost plačila koncesnine za leto 2013 je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki v postopku sodišču predlagali, da v zadevi odloči brez glavne obravnave (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

22. Tožnica je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora toženka tožnici v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena izven glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).

1 Pri tem se sklicuje na sodbo UPRS II U 487/2019 z dne 2. 3. 2022, 21. točka obrazložitve. 2 Pri tem se sklicuje na odločbo VSRS III Ips 7/2019 z dne 12. 4. 2019. 3 Ta je sicer z dnem veljavnosti Uredbe (o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo) prenehala veljati. 4 Sporno sicer ni niti, da se je ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki je bilo v letu 2013 pristojno za rudarstvo, z dopisom št. 0141-126/2006/43 z dne 22. 11. 2013 opredelilo, da je zaradi stečaja tožnice na pridobivalnem prostoru ... pri Velenju rudarska pravica potekla 7. 10. 2011, kar (sicer prepozno v tem postopku) zatrjuje sama toženka. 5 Teh navedb toženka tudi sicer v (prepoznem) odgovoru na tožbo ni prerekala. 6 Tako tudi sodba UPRS IV U 18/2023 z dne 23. 8. 2023, točka 28. obrazložitve. 7 Takšno je tudi stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 147/2015 z dne 1. 2. 2017.