Jedro

Za izdajo začasne odrede o prepovedi razpolaganja z nepremičnino po 68. členu ZDen morata biti izkazana oba pogoja: verjetno izkazan razlog za zavarovanje in verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin, pri čemer je trditveno in dokazno breme na stranki, ki predlaga izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se v delu zoper 2. točko izreka zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljane (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z dne 6. 12. 2011 ter odločilo: (1) da se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami oziroma deli teh s parc. št. 481/5, 481/1, 481/4, 481/3, 464/1, 464/10, 410/1 in 410/2, vse k.o. ..., zavrne, (2) da se zadeva v delu, kjer se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na nepremičnine s parc. št. 416, 404/1, 404/2 in 404/4, vse k.o. ..., vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, in (3) da stroškov pritožbenega postopka ni bilo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na denacionalizacijo delov podržavljenih parcel št. 139, 140, 141/2, 141/3, 142/2, 143/2, 153/2, 154/2 in 155/2. Odločba, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji navedenih podržavljenih nepremičnin, je bila v pritožbenem postopku odpravljena ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, in sicer iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato glede parcel št. 404/1, 404/2 in 404/4 ni mogoče slediti zaključku prvostopenjskega organa v odločbi z dne 6. 12. 2011, da te parcele oziroma deli teh v času odvzema niso bili v lasti upravičencev in torej niso bili podržavljeni. Po presoji drugostopenjskega organa pa tožnik utemeljeno graja tudi zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, kolikor se ta nanaša na parc. št. 416 k.o. ..., ki je nastala iz podržavljene parc. št. 155/2. Listine v spisu namreč ne dajejo podlage za zaključek, da je verjetno izkazano, da te nepremičnine ne bo možno vrniti v naravi. Zato je v tem delu odločitev prvostopenjskega organa nepravilna, zadevo pa je bilo potrebno vrniti temu organu v ponovni postopek. Neutemeljeno pa po presoji drugostopenjskega organa tožnik graja odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, kolikor se ta nanaša na nepremičnine oziroma dele teh s parc. št. 481/5, 481/1, 481/4, 481/3, 464/1, 464/10 in 410/1, vse k.o. ... Tudi po presoji drugostopenjskega organa namreč ni verjetno izkazano, da bi bilo mogoče te nepremičnine vrniti v naravi, in to potrjujejo listine v spisu. Iz posnetkov iz geografskega informacijskega sistema Občine ..., zemljiškoknjižnih izpiskov, evidenc katastra, Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Medvode (v nadaljevanju Odlok) ter Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZelP) - 9. člen, izhaja, da nepremičnine, to je parcele in deli parc. št. 481/1, 481/3, 481/4, 481/5, 464/1, 464/10, vse k.o. ..., predstavljajo grajeno javno dobro in pozidana zemljišča, kar pomeni oviro za vračilo tako po določbi 19. člena kot po določbi 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Zato je prvostopenjski organ zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen za navedene nepremičnine utemeljeno zavrnil. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja tožnika, da je javna pot po Odloku lahko široka le pet metrov ter da je preostanek zemljišč možno vrniti v naravi ali da je parc. št. 481/3 v naravi široka le okoli 3,5 metra ter da bi se preostali del zato lahko vrnil v naravi. Glede parc. št. 410/1 in 410/2, ki sta v lasti A. d.d., pa je iz listin v spisu mogoče ugotoviti, da sta nastali iz podržavljenih parc. št. 141/2, 139 in 140, ki so bile dodeljene A. v uporabo za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta, to je gradnje bencinske črpalke, kar izhaja iz lokacijskega dovoljenja z dne 25. 11. 1966. Gradnja se je realizirala. To dejstvo pa po presoji drugostopenjskega organa utemeljuje zaključek prvostopenjskega organa, da je ovira za vrnitev podana po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen. Iz listin v spisu pa je razvidno tudi, da tožnik ni pravočasno zavaroval svojega zahtevka za denacionalizacijo v procesu lastninskega preoblikovanja družbe A. po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), kar pomeni, da je podjetje obe parceli olastninilo. Ker v takem primeru upravičencu po določbi drugega odstavka 15. člena ZLPP pripada za podržavljeno premoženje le odškodnina v obliki obveznic, tožnik neutemeljeno ugovarja, da je vrnitev v naravi možna. Prvostopenjski organ je tako pravilno presodil, da dejanska in pravna podlaga za vrnitev teh nepremičnin v naravi ni izkazana ter je zahtevo za izdajo sklepa po 68. členu ZDen v tem delu utemeljeno zavrnil. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in zaradi kršitve človekovih pravic. V tožbi navaja, da je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 6. 12. 2011 izdana v ponovnem postopku. Drugostopenjski organ je to odločbo odpravil, zahtevo za izdajo začasne odredbe glede nekaterih nepremičnin zavrnil, v delu pa zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Drugostopenjski organ je nepravilno uporabil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZDen. Edini razlog, zaradi katerega drugostopenjski organ ni izdal začasne odredbe, je njegova ugotovitev, da naj ne bi bilo verjetno izkazano, da bi bilo mogoče predmetne nepremičnine vrniti upravičencema v naravi. Taka odločitev pa je v neskladju z ZDen ter s sodno prakso, po kateri se v postopku izdaje začasne odredbe ne sme odločati o načinu vrnitve podržavljenega premoženja oziroma o obliki denacionalizacije. Drugostopenjski organ pa je kršil tudi določbo 245. člen ZUP/86, kajti prezrl je tožnikove pritožbene navedbe in se do njih ni opredelil oziroma jih ni presodil, kot to nalaga 245. člen ZUP/86. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tožnikove navedbe, da je Vrhovno sodišče presodilo, da je izdaja začasne odredbe po 68. členu ZDen pogojena z verjetno izkazanostjo zahteve za denacionalizacijo po vsebini in obsegu, pri čemer v postopku njene izdaje ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve, saj se s tem prejudicira odločitev o glavni stvari (sklep I Up 362/2001). Tako stališče zastopa tudi Upravno sodišče, na primer sodba U 390/2008 z dne 6. 5. 2008. Tožnik navaja, da je že v pritožbi navedel, da je po določbah 68. člena ZDen ter po sodni praksi Upravnega in Vrhovnega sodišča za izdajo sklepa dovolj, da je zahteva za denacionalizacijo verjetno izkazana. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje še na sklep tega sodišča I U 1205/2010 ter sodbe Vrhovnega sodišča I Up 77/2001 z dne 4. 4. 2002, II Ips 388/2003 in I Up 1148/2002 z dne 26. 10. 2004. Pri obravnavi tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe pa se je v nasprotju s sodno prakso ugotavljala izkazanost ovir za vrnitev nepremičnin v naravi ter dejansko stanje glede načina vračanja, s čemer se je prejudicirala odločitev o glavni stvari. Sicer pa se tožnik tudi ne strinja, da bi bile ovire za vrnitev v naravi nepremičnin izkazane. To velja najprej glede parcel 410/1 in 410/2. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen se podržavljena stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Bencinski servis A. pa je zgrajen le na parc. št. 410/1, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 31. 3. 1999, medtem ko parc. št. 410/2 ni pozidana (ugotovitev geodetov ob parcelaciji) in ni ovir za vrnitev v naravi. Prav tako je iz orto foto posnetka jasno razvidno, da na parc. št. 410/2 ni nikakršne stavbe (bencinski servis). Poleg tega je iz zemljiške knjige razvidno, da sta bili ti parceli vpisani na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), ki ne vpliva na denacionalizacijo, in ne na podlagi ZLPP. To pomeni, da parceli v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo nista bili v sredstvih A. d.d. in zato tudi ni ovire, da se vrneta prejšnjima lastnikoma v naravi. Glede parcel št. 481/3, 481/4, 481/1, 481/5, 464/1 in 464/10 pa se kot edini dokaz za oviro za vrnitev v naravi navaja predpise (Odlok, ZZelP), ki pa so bili uveljavljeni šele nekaj let po vloženi zahtevi za denacionalizacijo ter zato nanje ni mogoče opirati zaključkov o ovirah za vrnitev v naravi. ZDen že z določbami 88. člena ne dovoljuje razpolaganja s premoženjem, katerega vrnitev se zahteva v naravi, kar velja tudi za statusne spremembe zavezancev, ki niso dovoljene (odločba Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Ustavno sodišče je odločilo, da se prepoved iz 88. člena ZDen nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Tožnik se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča Up-195/00. Sklicuje se tudi na odgovor Državnega zbora v postopku U-I-64/2007; iz njegove odločbe z dne 21. 6. 2007 izhaja, da je potrebno v postopku denacionalizacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-341/94, po kateri določb predpisov, ki so bili uveljavljeni po sprejetju ZDen oziroma po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, ni mogoče razumeti tako, da posegajo v pravni položaj strank v postopku denacionalizacije in da je napačno take zakone razumeti tako, da vplivajo na pravne položaje ali dejanska stanja (na primer postopek denacionalizacije), ki so nastala že pred njihovo uveljavitvijo, ter da so na ZDen utemeljena upravičenja nastala že z vložitvijo pravilno izpolnjene zahteve za denacionalizacijo in ne šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Državni zbor je prav tako navedel, da nobeden od zakonov, ki so bili sprejeti po uveljavitvi ZDen, ne določa, da bi veljal za nazaj. Glede parcele št. 416 k.o. ... pa je tožniku dovoljen upravni spor (pravni pouk v drugostopenjski odločbi), čeprav je bil postopek za izdajo začasne odredbe v zvezi s to parcelo vrnjen na prvo stopnjo. Zato tožniku ni razumljivo, kaj lahko v tožbi izpodbija. Presoja drugostopenjskega organa, da obstaja verjetnost vrnitve parcele 416 v naravi, je v neskladju z odločitvijo drugostopenjskega organa, da se zahteva za izdajo začasne odredbe glede te parcele zavrne; zato je odločitev nepravilna, brez razumne pravne obrazložitve ter jo je mogoče šteti za arbitrarno, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave. Glede parcel oziroma njihovih delov s št. 404/1, 404/2 in 404/4, vse k.o. ..., pa je pomembno, da tožnik zatrjuje (oziroma drugi izvedenec temu pritrjuje), da so del podržavljenega premoženja. Tudi drugostopenjski organ je pritrdil, da je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, vendar pa to ne pomeni, da se ne ve, za katere dele navedenih parcel tožnik zahteva zavarovanje. Tožnik še navaja, da iz sodbe tega sodišča I U 391/2009 z dne 21. 12. 2010 izhaja, da zakon denacionalizacijskim upravičencem priznava določena upravičenja, kot da bi lastninsko pravico pridobili že ob uveljavitvi zakona; sodišče je tudi navedlo, da taka razlaga določb ZDen izhaja iz namena ZDen, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med 2. svetovno vojno in po njej. Nezavarovanje zahteve za denacionalizacijo ob tem, ko o denacionalizaciji še ni bilo pravnomočno odločeno, pomeni tudi poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS. Pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine iz 33. člena Ustave (tako izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-326/98). Ustavno sodišče je odločilo, da je prepoved razpolaganja zakonodajalec uzakonil v javnem interesu, da se omogoči izvedba denacionalizacije (iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-123/95). Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter samo odloči, da se prepove razpolaganje z nepremičninami s parc. št. 481/3, 481/4, 464/10, 416, 481/1, 481/5, 464/1, 410/1 in 410/2, vsaj v izmerah, kot so navedene identifikacijskem potrdilu z dne 10. 10. 2007. Podredno sodišču predlaga, naj zadevo vrne organu v ponovni postopek ter mu naloži, naj izda začasno odredbo o prepovedi razpolaganja, kot je predlagal. Toženka je poslala sodišču upravni spis v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka: Sodišče je tožbo v delu zoper 2. točko izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika, pri čemer ta zakon za dokončni upravni akt šteje upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev.

Z 2. točko izreka drugostopenjske odločbe pa je odločeno, da se zadeva v delu, v katerem se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na nepremičnine s parc. št. 416, 404/1, 404/2 in 404/4, vse k.o. ..., vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Taka odločitev pa ne pomeni odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v smislu prej citiranih določb 2. člena ZUS-1. Zato zoper odločbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ki določa, da je razlog za zavrženje tožbe, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu) upravni spor ni dovoljen ter je sodišče moralo, ker mora na tak razlog paziti po uradni dolžnosti, tožbo v tem delu zavreči. Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da vsebuje drugostopenjska odločba v delu glede 2. točke izreka napačen pravni pouk (v pravnem pouku te odločbe je namreč navedeno, da je odločbo dopustno izpodbijati v upravnem sporu), in kar je ugotovil tudi sam tožnik. Ne glede na to je namreč sodišče iz zgoraj navedenega razloga moralo tožbo v tem delu zavreči. Sicer pa za tožnika to, da se je ravnal po napačnem pravnem pouku, nima nobenih škodljivih posledic, kot jih po zakonu tudi ne more imeti (četrti odstavek 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj zaradi tega ni mogel ne zamuditi z vložitvijo kakšnega pravnega sredstva, ne opustiti vložitve kakšnega pravnega sredstva. Ne glede na vloženo in s strani sodišča nato v tem delu zavrženo tožbo mora prvostopenjski organ zaradi odločitve o zahtevi za začasno odredbo glede parc. št. 416, 404/1, 404/2 in 404/4 voditi ponovni postopek.

K II. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali so podani razlogi za zavrnitev predloga tožnika za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami oziroma deli teh, s parc. št. 481/5, 481/1, 481/4, 481/3, 464/1, 464/10, 410/1 in 410/2, vse k.o. ... Drugostopenjski organ je odločitev oprl na zaključek, da ni verjetno izkazano, da bi bilo mogoče navedene nepremičnine vrniti upravičencema v naravi. Iz listin v spisu po njegovem mnenju izhaja, da nepremičnine s parc. št. 481/5, 481/1, 481/4, 481/3, 464/1, 464/10 predstavljajo grajeno javno dobro in pozidana zemljišča, kar pomeni oviro za vračilo v naravi po 19. oziroma 32. členu ZDen. Parc. št. 410/1 in 410/2 pa sta bili izročeni A. d.d. zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta ter je gradnja na teh realizirana (bencinska črpalka), zato je prav tako podana ovira za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, poleg tega pa tožnik ni pravočasno zavaroval svojega zahtevka v skladu z določbami ZLPP, v takem primeru pa upravičencu pripada le odškodnina. Po mnenju tožnika pa se v postopku za izdajo začasne odredbe ne more ugotavljati dejanskega stanja glede možnih načinov vrnitve podržavljenega premoženja ter nanj opirati odločitve, niti tožnik ne pritrjuje dejstvom, na katera je organ oprl odločitev.

Po 68. členu ZDen lahko organ zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov; iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Iz navedene zakonske določbe po mnenju sodišča izhaja, da organ začasno odredbo o prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki jih obsega zahteva za denacionalizacijo, lahko izda, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Ta je verjetno izkazana, kadar izhaja kot verjetno iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja denacionalizacija, da denacionalizacijo uveljavlja oseba, ki je po ZDen upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, in da je nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, mogoče vračati v naravi – tako sodba Vrhovnega sodišča I Up 77/2001 z dne 4. 4. 2002, enako sodba tega sodišča U 1870/2007 z dne 29. 1. 2008, ki kažeta na to, da je s tem preseženo prejšnje restriktivno stališče upravno sodne prakse, da dejanskega stanja glede načinov vrnitve premoženja v postopku za izdajo začasne odredbe (absolutno) ni dopustno ugotavljati, niti upoštevati pri odločanju (ki izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002 in sodbe tega sodišča U 390/2008 z dne 6. 5. 2008, na katera se sklicuje tožnik). Poleg tega iz citirane določbe 68. člena ZDen izhaja tudi, da organ zahtevo za denacionalizacijo (lahko) izda zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov. V povezavi z določbami 292. člena ZUP/86, ki (tudi) ureja začasni sklep o zavarovanju (in po katerem sme v primeru, če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, pa je nevarno, da bo zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugimi ali pa kako drugače onemogočila ali znatno otežkočila izpolnitev obveznosti, organ, ki je pristojen za odločanje o strankini obveznosti, še pred izdajo te odločbe izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve), je po mnenju sodišča treba razlagati, da je namen začasne odredbe po 68. členu ZDen v tem, da se prepreči, da bi bila po izdaji odločbe izpolnitev obveznosti onemogočena ali otežena zaradi razpolaganja ali drugačnega ravnanja zavezanca v škodo upravičenca (tako sodbi tega sodišča U 2023/2008 z dne 23. 2. 2010, I U 391/2009 z dne 21. 12. 2010) oziroma da je njen namen preprečiti razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje v naravi v obsegu postavljenega zahtevka ter da je izdaja začasne odredbe, s katero se prepove razpolaganje, upravičena, kadar zavezanec oziroma upravljalec uresničujeta svojo lastninsko pravico na stvari, ki je predmet denacionalizacije, na način, ki bi lahko onemogočil vračanje v naravi v obsegu postavljenega zahtevka (sodba tega sodišča U 559/2008 z dne 20. 5. 2008). Navedeno pomeni, da sodna praksa zastopa stališče, da morata biti za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičnino po 68. členu ZDen izkazana oba pogoja: verjetno izkazan razlog za zavarovanje in verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin, pri čemer je trditveno in dokazno breme na stranki, ki predlaga izdajo začasne odredbe.

Iz tožnikove zahteve za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki jo je ta vložil 5. 8. 2011, in o kateri je odločeno z izpodbijano odločbo (v 1. točki izreka), izhaja, da jo je tožnik vložil zaradi zavarovanja vložene zahteve za denacionalizacijo, in ker se je po njegovih navedbah od vložitve zahteve na zemljiščih, ki jih zahteva obsega, izvedlo veliko nezakonitih posegov v prostor (izkopi tras za vodovod, plinovod, elektriko, kanalizacijo, sprejeti so bili prostorski načrti, objavljena je bila namera o gradnji parkirišč) ter se z zemljišči že vse odtlej nezakonito razpolaga.

Glede na tako vsebino zahteve tožnik v njej že ni verjetno izkazal dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnin, saj ni verjetno izkazal, da je nepremičnine mogoče vračati v naravi. Do takih zaključkov pri reševanju zahteve tudi nista prišla prvostopenjski in nato drugostopenjski organ, ki sta se pri tem opirala na dotlej v denacionalizacijskem postopku izvedene dokaze, predpise, ki se na posamezne vrste stvari nanašajo in določbe ZDen. Sodišče pa tudi ne pritrjuje tožnikovim tožbenim ugovorom, ki jih ta uperja proti ugotovitvam in zaključkom organov. Zaključkov drugostopenjskega organa, da nepremičnin s parc. št. 410/1 in 410/2, ki sta v lasti A. d.d., kar ni sporno, ni mogoče vračati v naravi, ker sta pozidani stavbni zemljišči, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen, in ker tožnik vračila tudi ni uspel zavarovati z začasno odredbo po določbah ZLPP, zaradi česar nepremičnin, ki sta olastninjeni, tudi ni mogoče vračati v naravi, pač pa zanju pripada upravičencema odškodnina, tožnik ne more izpodbiti z navedbami, da na parc. št. 410/2 ni stavbe ter se ta lahko vrača in da se A. d.d. v zemljiški knjigi ni vpisal kot lastnik teh nepremičnin na podlagi določb ZLPP, pač pa na podlagi ZLNDL. Za zavarovanje zahtevkov, glede katerih kot zavezanci nastopajo podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, namreč po uveljavitvi ZLPP (18. 11. 1992) ni več mogoče izdati začasne odredbe po 68. členu ZDen oziroma po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov (tako sodbe Vrhovnega sodišča U 493/1996 z dne 16. 2. 2000, I Up 55/1999 z dne 9. 3. 2000, I Up 687/2001 z dne 13. 2. 2002). Glede na to že zato tožnik, ki se z začasno odredbo, izdano po določbah ZLPP, in ki bi se nanašala na nepremičnini s parc. št. 410/1 in 410/2, ne more izkazati, brez podlage zatrjuje, da ju je oziroma vsaj eno od teh mogoče vrniti v naravi. Glede preostalih nepremičnin s parc. št. 481/5, 481/1, 481/4, 481/3, 464/1, 464/10, za katere sta organa tudi ugotavljala, da so podane ovire za vračilo v naravi po določbah drugega odstavka 32. člena ZDen oziroma 19. člena ZDen, ker predstavljajo oziroma v delu grajeno javno dobro (javne ceste, železniška infrastruktura), pa tožnik tudi ne more biti uspešen z navedbo, da se na predpise, ki so bili uveljavljeni po tem, ko je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, ni mogoče opirati, ob sklicevanju na posamična stališča iz odločb Ustavnega sodišča, kajti za presojo vprašanja možne oblike vračila je pravno pomembnih več okoliščin: predvsem, kakšen lastninski in pravni status so nepremičnine imele ob uveljavitvi ZDen in kakšnega imajo v času denacionalizacije ter kakšno je dejansko stanje nepremičnin po dejanski rabi v času vračanja. Ker tako tožnik, kot izhaja iz spisne dokumentacije, ni ne sam verjetno izkazal, da je nepremičnine, glede katerih je uveljavljal izdajo začasne odredbe, mogoče vrniti v naravi, niti ni uspel izpodbiti ugotovitev in zaključkov drugostopenjskega organa o tem, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, je po presoji sodišča prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ostal neizkazan.

Kot izhaja iz zahteve za izdajo začasne odredbe, tožnik tudi ni izkazal drugega pogoja, in to najprej že na trditveni ravni ne, saj je kot razloge za zavarovanje navajal že izvršene posege v prostor, vendar še te nekonkretizirano, ne pa bodočih, ki naj bi bili z začasno odredbo preprečeni. Niti zatrjeval tudi ni (konkretizirano in argumentirano), da bi posamezni zavezanec uresničeval svojo lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije, na način, ki bi lahko onemogočil vračanje v naravi v obsegu postavljenega zahtevka. Da bi bilo mogoče šteti nevarnost razpolaganja zavezancev z nepremičninami za izkazano že iz razloga, ker je oblika vračila sporna, pa se sodišče tudi ne strinja, saj za tako razlago v določbi 68. člena ZDen po mnenju sodišča ni podlage. Glede na povedano je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (pri čemer bi mogel tako odločiti, ker morata biti pogoja izpolnjena kumulativno, že če ne bi bil izpolnjen en pogoj).

Sodišče še dodaja, da zavezancem sicer prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po določbah ZDen, že 88. člen tega zakona, in določa ničnostno sankcijo za pravne posle in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prepovedjo. Tako da je v tem obsegu tožnik varovan ne glede na neizdano začasno odredbo. Ob tem ko je po presoji sodišča drugostopenjski organ utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, tožnik brez podlage zatrjuje, da se z nezavarovanjem (neizdajo začasne odredbe) nedopustno posega v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja ter da so kršene druge njegove ustavne pravice. Ob tem sodišče še dodaja, da je že v sodbi U 390/2008 z dne 6. 5. 2008 podalo pravno mnenje, da se z zavarovanjem zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja premoženja v naravi pa tudi ne sme poseči v tisti del nepremičnin, ki niso predmet denacionalizacijskega zahtevka, torej v pravice zavezancev (do česar bi moglo priti v primeru, kot je obravnavani, ko v postopku izvedeni dokazi izkazujejo, da se posamezna podržavljena nepremičnina po stanje v času vračanja nahaja v več novonastalih nepremičninah).

Kot neutemeljen pa presoja sodišče tudi tožnikov tožbeni ugovor, da drugostopenjski organ ni presodil njegovih pritožbenih navedb in nanje odgovoril. Iz razlogov odločbe je razvidno, da pravnim stališčem, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi (pred tem pa že v zahtevi za začasno odredbo) in jih uveljavlja v tožbi, ni sledil, pač pa se je pri reševanju oprl na določbo 68. člena ZDen, kot jo je sam razlagal. Kolikor pa dejanske navedbe v pritožbi po vsebini presegajo dejanske navedbe v zahtevi za začasno odredbo, te kot nedopustna nova dejstva niso mogla biti predmet presoje, kajti drugostopenjski organ se je v skladu s pravili postopka (232. člen ZUP/86) mogel omejiti na presojo zakonitosti prvostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za začasno odredbo (vloženi 5. 8. 2011).

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, kolikor gre za odločbo v obsegu 1. in 3. točke izreka, je tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.