Jedro

Prvostopenjski organ je lahko upošteval le tista zemljišča, katerih lastnik je na podlagi javnih evidenc A.A. st. Tožnik sam navaja, da A.A. st. ni (bil) lastnik parcel 817/1 in 817/2, drugi odstavek 4. člena ZDKG pa izrecno nalaga organu, da za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabi podatke iz zemljiške knjige (glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatke iz zemljiškega katastra). Zatrjevana zaznamba spora na to ne more imeti vpliva.

Odločba drugostopenjskega organa ni tak akt, ki ga bi bilo dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu, ker z njim ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo v celoti zavrnil in ni posegel v izrek prvostopenjske odločbe.

Izrek

I. Tožba se v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo Upravne enote Jesenice, št. 321-28/96 z dne 27. 6. 2014, zavrne.

II. Tožba se v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-193/2014/2-VN z dne 3. 10. 2014, zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Jesenice je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo na podlagi 25. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) odločila, da izpolnjuje pogoje za status zaščitene kmetije kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota na naslovu ..., ki obsega nepremičnine s parcelnimi številkami: 1349 k. o. X., 787 in 788, obe k. o. Y., 1067/21, 1139/25, 383, 384, 385, 394, 395, 408, 409, 411, 412, 413, 414, 415, 436, 437, 438, 450/1, 450/2, 456, 457, 458, 518/3, 542, 543, 544/1, 544/2, 544/3, 545, 550/1, 550/2, vse k. o. Z., 1097/25 k. o. Ž., katere zemljiškoknjižni lastnik je pokojni A.A. st., rojen ... 6. 1945, z zadnjim stalnim prebivališčem na naslovu ... (1. točka izreka); po dokončnosti te odločbe se zaščitena kmetija vpiše v Register zaščitenih kmetij na Upravni enoti Jesenice (2. točka izreka); stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, po tem ko je zaradi nezakonitosti in nepravilnosti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odpravil prejšnjo odločbo. Kmetija je bila zaščitena že z Odlokom o zaščitenih kmetijah (Uradni vestnik Gorenjske št. 17/77, 2/80), kjer je v 2. členu navedena pod „Krajevna skupnost ..., naselje ...“ pod zaporedno številko 5 na ime B.B., to je pokojnega očeta A.A. st. Po smrti A.A. st. ... 1. 2003 sta bila v postopek kot zakonita dediča vključena sin C.C. ml. (to je tožnik v tem upravnem sporu), in hči D.D., poročena ... (to je stranka z interesom v tem upravnem sporu). Prvostopenjski organ je na podlagi pridobljenih podatkov iz javnih evidenc ugotovil in v svoji odločbi utemeljil, da kmetija izpolnjuje vse pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG, ker obsega več od minimalno zahtevanih 5 ha primerljivih kmetijskih površin in je v lasti ene fizične osebe.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 3. 10. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnik v laični tožbi pojasnjuje, da je prišlo do kršitev osnovnih določil veljavne zakonodaje ter z očitno namernim opuščanjem zakonitosti postopka do nezakonitega vmešavanja v postopke, ki so v pristojnosti odločanja drugih sodišč, obenem tudi „Evropskega sodišča“. Uveljavlja kršitve temeljnih pravic (izpostavlja 23., 33. in 67. člen Ustave RS) in navaja, da se mu poskuša s prevaro in goljufijo povzročiti ogromno premoženjsko škodo v povezavi s parcelama št. 817/1 in št. 817/2, oboje k. o. Z., ki ju prvo- in drugostopenjski organ nista upoštevala. Prvostopenjski organ je brez poprave podatkov, kot je bilo dogovorjeno, pritožbo posredoval drugostopenjskemu organu, ki je pritožbo zavrnil kljub predloženim dokazom in v svoji odločitvi navedel lažne navedbe. Drugostopenjski organ ni odločal o njegovih očitkih glede nepravilne navedbe naslova D.D. in vročanja prvostopenjske odločbe strankam. Prejudicira se sodne postopke in navaja napačno dejansko stanje glede parcel št. 817/1 in 817/2. Napačna so dejstva o tem, da je pokojni A.A. ti dve parceli na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 10. 1994 prodal A. d. o. o.; tudi podatki v zemljiški knjigi se razlikujejo od podatkov v prodajni pogodbi, ki je ponarejena. Ob tem opozarja še na druge ponarejene dokumente. Ponarejena je tudi navedba v drugostopenjski odločbi, da je plačal takso za pritožbo, kar ne drži. Predlaga, naj sodišče po izvedenem dokaznem postopku „odpravi pomanjkljivosti“ izpodbijanih odločb, in sicer: (1.) ugotovi, da se prvostopenjska odločba v obrazložitvi v prvem odstavku na 2. strani popravi glede podatkov D.D. (rojene ...), in sicer pri letu rojstva (1968 namesto 1967) ter naslovu (... namesto ...); (2.) prvostopenjsko odločbo popravi tako, da se po pravnomočnosti po uradni dolžnosti vroči tudi zapuščinskemu oddelku Okrajnega sodišča Jesenice, spis D 74/2003; (3.) drugostopenjsko odločbo odpravi v delu obrazložitve na 3. in 4. strani, ki se nanaša na navedbe glede parcel št. 817/1 in 817/2, in popravi tako, da v času odločanja toženke pokojni A.A. ni bil lastnik parcel št. 817/1 in 817/2, je pa iz zemljiške knjige razvidno, da je pri teh parcelah vpisana plomba zaznambe spora; (4.) ugotovi, da je v drugostopenjski odločbi navedeno neresnično dejansko stanje in sicer ugotovi, da za podano pritožbo ni plačal upravne takse. Hkrati predlaga, naj sodišče ugotovi, ali je bilo s prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo poseženo v njegove temeljne pravice. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi „predlog za zadržanje“, kar je sodišče po vsebini smiselno štelo kot predlog izdajo začasne odredbe v skladu z 32. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo s sklepom, I U 1767/2014-7 z dne 18. 11. 2014. 5. Po pozivu sodišča skladno z 38. členom ZUS-1 je toženka dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni podala vsebinskega odgovora.

6. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi D.D. kot stranko z interesom po 19. členu ZUS-1, ki na tožbo ni odgovorila.

Glede tožbenega predloga

7. Iz tožnikovih navedb izhaja, da so v obravnavani zadevi zanj sporne predvsem pravne in dejanske okoliščine v zvezi z dvema parcelama, po njegovih trditvah gre za parceli št. 817/1 in 817/2, obe k. o. Z., ki ju prvostopenjski organ ni štel kot premoženje A.A. st. in posledično ti dve parceli ne tvorita zaščitene kmetije po ZDKG. Pri tem je sodišče štelo, da tožnik v laični tožbi, zaradi v njej zatrjevanih nepravilnosti oziroma nezakonitosti, smiselno predlaga odpravo prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Zatrjevane kršitve ustavnih pravic pa je sodišče presodilo v okviru presoje vložene tožbe.

K I. točki izreka

8. Tožba v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, ni utemeljena.

9. Tožnik ugovarja, da bi moral prvostopenjski organ kot del zaščitene kmetije upoštevati tudi parceli 817/1 in 817/2, oboje k. o. Z. Obenem pa navaja, da v času odločanja A.A. st. ni bil lastnik teh parcel, da pa naj bi bila v zemljiški knjigi vpisana zaznamba spora, pri čemer se po njegovem mnenju na ta način z izpodbijano odločbo prejudicira odločitev v sporu glede lastništva obeh parcel, ki je po tožnikovih trditvah v teku. Sodišče ugotavlja, da so tožnikovi ugovori neutemeljeni. Prvostopenjski organ je lahko upošteval le tista zemljišča, katerih lastnik je na podlagi javnih evidenc A.A. st. Tožnik sam navaja, da A.A. st. ni (bil) lastnik parcel 817/1 in 817/2, drugi odstavek 4. člena ZDKG pa izrecno nalaga organu, da za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabi podatke iz zemljiške knjige (glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatke iz zemljiškega katastra). Zatrjevana zaznamba spora na to ne more imeti vpliva, saj ima ta za posledico le, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (drugi odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi). Odločitev prvostopenjskega organa tudi ne more v ničemer na nedopusten način prejudicirati odločitve v eventualnih sporih o lastništvu parcel. Prvostopenjski organ je namreč odločal o statusu zaščitene kmetije po določbah ZDKG in ne o tem, kdo je lastnik posameznih parcel. Trditve tožnika, ki se nanašajo na domnevno protipravno odtujitev parcel št. 817/1 in 817/2, so zato za predmetni postopek neupoštevne, ker na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe tovrstne okoliščine v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Kot že navedeno, je podatke o lastništvu parcel organ skladno z drugim odstavkom 4. člena ZDKG mogel pridobiti iz zemljiške knjige, zato je treba po povedanem zavrniti tožbene ugovore glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno upošteval tako določbe ZDKG kot tudi novele ZDKG-A. Novela ZDKG-A (Uradni list RS, št. 30/13) v prvem odstavku 5. člena namreč določa, da se postopki, začeti na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US), končajo v skladu s tem zakonom. S to zakonsko novelo, uveljavljeno 13. 4. 2013, je v predmetni zadevi dana pravna podlaga za (ponovni) postopek pred prvostopenjskim organom skladno z ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US). Novela ZDKG-A pa v drugem odstavku 5. člena tudi nalaga upravnim enotam, da morajo v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije v skladu z Zakonom o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US), izpolnjujejo pogoje iz 1. člena tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo. Sodišče tako pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki je v svoji odločbi prepričljivo utemeljil, da tako ob pogojih izračuna po ZDKG pred novelo ZDKG-A, kot po zadnje navedeni noveli skupna kmetijska površina presega zakonsko določen prag 5 ha skupne primerljive kmetijske površine, ki je kot minimalna po zakonu določena za obseg zaščitene kmetije, in sicer znaša 5,2661 ha (po ZDKG pred novelo ZDKG-A) oziroma 5,9222 ha (upoštevaje spremembe novele ZDKG-A). Pri tem iz prvostopenjske odločbe izhaja, da so bila v izračunu upoštevana vsa zemljišča v lasti A.A. st. Spremembe ZDKG v konkretnem primeru niso vplivale na status zadevne zaščitene kmetije.

11. Glede na ugotovitev sodišča o pravilni in zakoniti odločitvi prvostopenjskega organa pa tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS) in uživanja ter pridobivanja lastnine (67. člen Ustave RS). Trditve, ki se nanašajo na očitano pristransko odločanje organa, pa tožnik niti ne konkretizira do te mere, da bi jih sodišče lahko preizkusilo; tudi sicer tožnik ne pojasni, zakaj teh očitkov ni uveljavljal že v dosedanjem postopku, kar pomeni, da jih sodišče ne more upoštevati. Če se namreč v tožbi navajajo nova dejstva (in novi dokazi), je treba obrazložiti, zakaj niso bila navedena že prej, v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

12. Tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati v tožbi, da prvostopenjska odločba vsebuje napačno navedbo naslova D.D. in da bi morala biti odločba vročena tudi Okrajnemu sodišču Jesenice, ker pri tem v konkretnem primeru ne more priti do vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa. Skladno z 223. členom ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, tudi vsak čas popraviti očitne pomote v odločbi, tožnik pa končno niti ne pojasni, konkretno kako naj bi bilo zaradi zatrjevanih pomot z izpodbijano odločbo sploh poseženo v njegov pravni položaj.

13. Trditve v zvezi s ponarejeno dokumentacijo, zatrjevanim povzročanjem škode in drugimi očitanimi protipravnimi ravnanji pa tožnik navaja šele v tožbi, zato jih sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati, saj gre (tudi) za tožbene novote (52. člen ZUS-1). Tudi sicer pa gre za neizkazane in nekonkretizirane trditve, ki jih ne bi bilo mogoče upoštevati.

14. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločbo prvostopenjskega organa, ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

15. Tožba v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, ni dovoljena.

16. V skladu z 2. členom ZUS-1 odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V predmetni zadevi odločba drugostopenjskega organa ni tak akt, ki ga bi bilo dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu, ker z njim ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo v celoti zavrnil in ni posegel v izrek prvostopenjske odločbe. Zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na drugostopenjsko odločbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

K III. točki izreka

17. Ker je sodišče zavrnilo tožbo v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, pa zavrglo, je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.