Jedro

Tožnica je Republiko Slovenijo zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in se ni vrnila dvajset let. Navedeno pomeni, da ni podan upravičen razlog za odsotnost iz Republike Slovenije po prvi alinei tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila zavrnjena tožničina vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložila dne 24. 7. 2013 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnica se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Upravna organa zaključujeta, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Tožnica je državljanka Republike Srbije, rojena …. Na dan 23. 12. 1990 je imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, 26. 2. 1992 pa je bila odjavljena na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o tujcih. Za tujca, ki je bil ob zapustitvi Republike Slovenije otrok oziroma mladoletna oseba, kot je to v tožničinem primeru, se glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji upoštevajo razlogi upravičene odsotnosti, zaradi katerih so starši, v pritožničinem primeru je to mama, skupaj z otrokom zapustili Republiko Slovenijo. Pogoj po 1. členu ZUSDDD bi bil torej izpolnjen, če bi mama skupaj s tožnico v letu 1991 zapustila Republiko Slovenijo zaradi enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Dokazno breme glede tega je na tožničini strani.

Tožnica je v Republiki Sloveniji bivala do 29. ali 30. aprila 1991, dokler ni skupaj z mamo odšla v Makedonijo. V Republiko Slovenijo se je prvič vrnila šele leta 2012, torej po 20 letih. Tožničina odsotnost iz Republike Slovenije v tem obdobju pa ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, iz katerega je bila tožnica izbrisana dne 26. 2. 1992, torej skoraj leto po zapustitvi Republike Slovenije. Kot izhaja iz izpovedbe tožničine matere A.A., je tožnica skupaj z mamo zapustila Republiko Slovenijo, ker je odšla v Makedonijo na počitnice. V nadaljevanju sta priči A.A. in B.B. pojasnili, da se tožničina mati skupaj s tožnico in njeno sestro ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer. Vojne razmere v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ so v skladu s 4. alineo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD sicer določene kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, vendar samo če v postopku oseba dokaže, da se v Republiko Slovenijo zaradi teh vojnih razmer ni mogla vrniti, česar pa tožnica tudi po mnenju ministrstva ni dokazala, saj kot izhaja iz izpovedbe tožničine matere v tistem času ni niti poskušala zapustiti Makedonije in se vrniti v Republiko Slovenijo. Vojna v Republiki Sloveniji je trajala od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991, posamezni boji na Hrvaškem pa so se začeli šele v juliju 1991, torej tri mesece po tistem, ko je bila tožnica že v Makedoniji. Pri tem pa vojna oziroma vojne razmere v Republiki Sloveniji v skladu s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD niso določene kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Poleg tega pa bi se tožnica skupaj z mamo v letu 1991 kljub vojni na Hrvaškem lahko iz Makedonije vrnila v Republiko Slovenijo, saj ji pri tem ne bi bilo treba potovati preko dela Hrvaške, kjer je bila vojna. Razen tega je tožničina mama tudi sama izjavila, da se v Republiko Slovenijo sploh ni skušala vrniti. Glede na to tožničina odsotnost iz Republike Slovenije od aprila 1991 dalje ne more biti upravičena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, ker so bile prekinjene prometne in komunikacijske povezave ter da je bil prehod meja zelo otežen, pa ministrstvo meni, da to niso razlogi določeni v 1.č členu ZUSDDD. Razlogi, da se pritožnica skupaj z materjo od meseca maja 1991 ni vrnila na območje Republike Slovenije so bili na strani njene matere in rezultat njene svobodne odločitve, zato jih ministrstvo ne more šteti kot odločilne oziroma za takšne, ki bi v konkretnem primeru lahko pripeljale do odločitve, da zaradi specifičnih okoliščin primera skladno s 1.č členom ZUSDDD izpolnjuje pogoje dejanskega življenja. Tožnica od meseca maja 1991 pa vse do danes ne živi v Republiki Sloveniji, njene temeljne življenjske aktivnosti so v tem obdobju potekale tako v Makedoniji, Vojvodini, Črni gori kot tudi v Beogradu, kjer danes živi. Za osebo, ki se v obdobju od meseca junija 1991 pa vse do danes ne nahaja na območju Republike Slovenije, pri čemer njena odsotnost ni posledica enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, se ne more šteti, da v Republiki Sloveniji dejansko živi, ter da je Republika Slovenija središče njenih življenjskih interesov. Glede na to tudi ni potrebno ugotavljati poskusov morebitnega vračanja v Republiko Slovenijo in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. To se namreč ugotavlja samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, ki pa ga tožnica po mnenju ministrstva ni izkazala.

Tožnica je vložila tožbo zaradi napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da dejstvo, da je tožnica z materjo odšla iz Republike Slovenije še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ne pomeni, da ne gre za enega od upravičenih razlogov za odsotnost, ki jih določa 1.č člen ZUSDDD. Ne strinja se z zaključkom upravnih organov, da ne drži, da se v Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojne v Sloveniji in nato na Hrvaškem. Prekinjene so bile prometne povezave, prehod meja je bil zelo otežen. Dodatna ovira je bilo pomanjkanje informacij, ker so bile prekinjene komunikacijske povezave. Tožničina mati v Makedonijo ni odšla z namenom trajne zapustitve Republike Slovenije, temveč zgolj na obisk. Nameravala se je vrniti v Slovenijo, a so ji vojne razmere najprej v Sloveniji in nato na Hrvaškem to preprečile. Tožnica meni, da je s tem podan pogoj iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem so razlog za upravičeno odsotnost vojno stanje v drugih republikah nekdanje SFRJ.

Dejstvo, da se je tožničin oče že leta 1991 zaposlil izven Slovenije prav tako ni relevantno za odločitev, saj je tožničina mati na zapisnik izjavila, da bi se, če bi lahko odločala sama, vrnila v Slovenijo ne glede na moževo zaposlitev izven Slovenije. Po mnenju tožeče stranke je preozko tudi tolmačenje organa, katera ravnanja kažejo na poskus vrnitve v Slovenijo. Tožničina mama pa je povedala, da je pogosto spraševala o možnosti vrnitve v Slovenijo, vendar pa je vedno dobila negativne informacije. Leta 2004 je tožničina mama želela pridobiti vizum, ki bi ji omogočil obisk prijateljev v Sloveniji, zaradi česar je pridobila tudi garantno pismo, vendar pa je bila njena prošnja zavrnjena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v nov postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov navedenih v drugostopni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji je v 1. členu določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

Kot sta pravilno ugotovila organa prve in druge stopnje je tožnica državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ki je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi morala za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1.č člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov (tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD): če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz 1., 2., 5 ali 7. alinee 10. člena Zakona o tujcih, iz razlogov iz 1., 2. ali 6. alinee prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d. ali e. prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja.

Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (razen iz 2. alinee), trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD).

V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo v aprilu 1991 in da se nato dvajset let ni vrnila. Pravilen je zaključek upravnih organov, da je tožnica Republiko Slovenijo zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in torej ni podan upravičen razlog za odsotnost iz Slovenije po prvi alinei tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, sodišče pa se pridružuje ugotovitvam upravnih organov, da tudi nobena od ostalih okoliščin iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ni izpolnjena. Glede na izveden ugotovitveni postopek je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da razlog po četrti alinei tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, to je vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, za odsotnost iz Slovenije ni podan. Tožnica ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo. Tudi poskusi vrnitve in nadaljevanja življenja v Sloveniji niso izkazani.

Ob tem pa sodišče še dodaja, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD). Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov, je tožnica odsotna iz Republike Slovenije dvajset let, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 1. in 1.č člena ZUSDDD ne more biti izpolnjen.

Po obrazloženem je sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.