Jedro

Odločitev o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke za tožničino škodo je pravilna. Njegovo dolžno skrbnost glede vzdrževanja in čiščenja pohodnih površin v zdravstvenem domu je treba namreč v konkretnem primeru presojati še posebej strogo – po merilih profesionalne skrbnosti. Gre za javno ustanovo, v kateri se dnevno giblje veliko število pacientov v različnem psihofizičnem stanju. Zato je skrb za njihovo varnost in zdravje pri gibanju za izvajalca zdravstvenega varstva še posebej poostrena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki II. izreka tako, da znesek pravdnih stroškov: „1.970,84 EUR“ pravilno glasi: „1.927,17 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 665,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 10.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2014 naprej ter pravdne stroške v višini 1.970,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem mnenju je sodba pomanjkljiva, dejansko in pravno zmotna. Tožnica je v prostorih zavarovanca tožene stranke padla zaradi nesrečnega slučaja in ne zaradi malomarnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Drugih padcev ni bilo. Za organizacijo čiščenja je bilo ustrezno poskrbljeno. Opravljalo se je skladno s sprejetim protokolom čiščenja in strogo nadzorovano. Obširno graja nasprotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ne drži, da ni bilo opozorilnih tabel. Po tleh je bila položena preproga. Dejansko čiščenje z eno čistilko ni dovolj za odškodninsko odgovornost njenega zavarovanca. Tožnica niti ni dokazala, da je padla zaradi mokrih in spolzkih tal. Mimo trditvene podlage tožnice je sprejeta ugotovitev, da so bila tla mokra in spolzka tudi zaradi razlite pijače in bruhanja. Tla niso bila tako mokra in spolzka, kot ugotavlja sodišče. Od zdravstvenega osebja ni mogoče pričakovati, da bo tla brisalo za vsakim obiskovalcem. Napačna je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za telesne bolečine bi zadoščalo 4.000,00 EUR. Vzročna zveza med postravmatsko stresno motnjo oziroma obiski psihiatra ni dokazana. Sodišče nima zadostnega znanja za ugotovitve o tem. Za strah zadošča 500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR. Napačno je odločeno o stroških, ker niso o vrednoteni stroški tožene stranke. Pričnina za pričo Z. (43,70 EUR) je napačno upoštevana kot stroški tožeče stranka. Plačala jo je toženka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica z direktno tožbo (965. člen OZ(2)) od tožene stranke uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela zaradi padca na mokrih in spolzkih tleh v prostorih Zdravstvenega doma K., ki je imel v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Ta pasivni legitimaciji ni nasprotovala. Ugovarjala je temelju zahtevka, češ da za škodni dogodek ni odgovoren njen zavarovanec, ki mu ni mogoče pripisati premajhne skrbnosti pri čiščenju prostorov, in višini, češ da je zahtevek pretiran.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tedaj 55-letna tožnica poškodovala na mokrih in spolzkih plastičnih tleh – na hodniku v pritličju blizu vhoda v zdravstveni dom. Do padca je prišlo zaradi nezadovoljivo očiščenih tal. Kljub vremenskim razmeram (mokro zimsko vreme) zavarovanec tožene stranke v prostoru, kjer je bilo ves čas mogoče pričakovati mokra in nečista tla (v pritličju blizu vhoda v stavbo, ob veliki fluktuaciji pacientov, ki so prenašali mokre dežnike, različno pijačo, včasih tudi bruhali) z zgolj eno čistilko, zadolženo za čiščenje celotnega zdravstvenega doma v dopoldanski izmeni, ni zadovoljivo poskrbel za čiščenje obravnavanega prostora. V ugotovljenih razmerah samo ena čistilka ni mogla ves čas obvladovati vseh površin v zdravstvenem domu. Posledica je bil padec tožnice na neustrezno očiščenih tleh in njena poškodba oziroma škoda.

7. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sprejeta odločitev o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke za tožničino škodo pravilna (prvi odstavek 131. člena OZ). Njegovo dolžno skrbnost glede vzdrževanja in čiščenja pohodnih površin v zdravstvenem domu je treba namreč v konkretnem primeru presojati še posebej strogo – po merilih profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ). Gre za javno ustanovo, v kateri se dnevno giblje veliko število pacientov v različnem psihofizičnem stanju. Zato je skrb za njihovo varnost in zdravje pri gibanju za izvajalca zdravstvenega varstva še posebej poostreno.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o kraju in času škodnega dogodka. Da se je ta res zgodil v zdravstvenem domu, pritožba več ne izpodbija. Dejansko in pravno pa so pravilne tudi ugotovitve o vzročni zvezi in o opustitvah zavarovanca tožene stranke oziroma o njegovi subjektivni odgovornosti za tožničino škodo. Da so bila tla mokra in spolzka, se je sodišče zanesljivo prepričalo s tožničino izpovedbo. V razlogih v točki 6 sodbe, ki jim ni kaj dodati, je prepričljivo pojasnilo, zakaj ji je verjelo.

9. Zmotni in neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki o kršitvah razpravnega načela in o ugotovitvah, da je tožnica padla zaradi ravnanj pacientov (polita in pobruhana tla). Takih ugotovitev v sodbi ni. Tožena stranka je trdila, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in da je za padec kriva tožničina nepazljivost. Za razbremenitev svoje odgovornosti je po pravilu o dokaznem bremenu (prvi odstavek 131. člena OZ) ponudila zaslišanje dveh prič. Na podlagi zaslišanja ene od njih (bivše čistilke) je sodišče ugotovilo, kakšne so bile običajne razmere na mestu padca. Na tej podlagi je presojalo, kakšno je bilo v konkretnem primeru dolžno ravnanje in potrebna skrbnost zavarovanca tožene stranke za zagotavljanje varnosti obiskovalcev. Pravno relevantna dejstva je torej pravilno ugotavljalo v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank, kar je skladno z 212. členom ZPP in očitane procesne kršitve razpravnega načela ni.

10. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi oceno in odločitev o premajhni skrbnosti pri organizaciji in izvajanju čiščenja s strani zavarovanca tožene stranke. Utemeljena je v jasnih, pravilnih in prepričljivih razlogih v točki 6 sodbe. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožbeno sodišče se na razloge sodišča prve stopnje sklicuje, saj so v njih že odgovori na vse pritožbene ugovore in jih pritožba z ničemer ne omaja. Ugotovljena organizacija čiščenja se je kljub sprejetemu protokolu v danem primeru izkazala za neustrezno, saj je bil obseg dela za eno čistilko preobsežen, da bi lahko v zadostni meri in primerno obvladovala celoten zdravstveni dom. Opozorilne table so bile po ugotovitvah sodišča, oprtih na izpovedbo nekdanje čistilke, pomanjkljive. Same po sebi padcev niti ne bi mogle preprečiti. Preproga, na katero opozarja pritožba, pa je bila glede na podatke spisa nameščena pri drugem vhodu v zgradbo in ne na vhodu v obravnavani hodnik. Pritožbene navedbe, da tla niso bila „tako mokra“, kot ugotavlja sodišče in da je bila organizacija čiščenja pravilna in primerna, v dokaznem postopku torej nimajo opore. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno. Nestrinjanje pritožbe z dokazno oceno pa ne predstavlja procesne kršitve. V obravnavanem primeru je sodišče ni zagrešilo, ker jo je opravilo pravilno in popolno – po vseh metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Ker zavarovanka tožene stranke ni zagotovila varnih pogojev za hojo obiskovalcev, pa je odločitev o njeni krivdni odgovornosti tudi materialnopravno pravilna.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi pri presoji, da ni sokrivde tožeče stranke, česar tožena stranka konkretizirano ne graja. Gre za presojo, ali je bil pri nastanku škodnega dogodka tudi sam oškodovanec neskrben pri varovanju lastne osebe in interesov oziroma ali je v danih razmerah ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica prišla v zdravstveni dom pravočasno in primerno obuta. Neskrbnosti pri hoji ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče se z njim strinja. Za uporabo prvega odstavka 171. člena OZ o sorazmerno zmanjšani odškodnini zaradi soprispevka tožnice k škodi ni podlage. Tožnici za škodo v celoti odgovarja zavarovanec tožene stranke oziroma zanj tožena stranka.

12. Tudi pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo 179. člena OZ. Tedaj 55-letna tožnica je utrpela zlom desnega in levega zapestja. Sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je dosodilo zahtevanih 5.000,00 EUR odškodnine, za strah 800,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000,00 EUR. Skupna odškodnina v višini 10.800,00 EUR je v času sojenja predstavljala približno 10,85 povprečnih neto plač v RS(3). Ugotovljena poškodba po Fisharjevi klasifikaciji sodi med srednje hude primere(4). Zanje sodišča dosojajo od 2 do 92 povprečnih neto plač. Povprečna odškodnina znaša 24 povprečnih plač(5). Dosojena odškodnina je torej upoštevaje načelo objektivizacije in tudi glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera (subjektivno merilo) prej prenizka kot previsoka. Sicer pa pritožba niti ne konkretizira aktualne sodne prakse, na katero se pavšalno sklicuje. Pritožbenih navedb o odstopanju odškodnine od primerljivih primerov iz sodne prakse ni mogoče preizkusiti.

13. Odmera odškodnine in je primerna in skladna z merili iz 179. člena OZ tudi po posameznih vrstah škode.

14. Ugotovljeno bolečinsko obdobje (skupaj več kot 10 mesecev in ne le 3,5 mesecev, kot zmotno nakazuje pritožba – pravilne in popolne ugotovitve o obsegu škode, oprte na izvedeniško mnenje, so v točki 9 sodbe) v razponu od hudih (4 dni) do blagih in zmernih bolečin (preostalo obdobje) so spremljale hude nevšečnosti med zdravljenjem. Izpostaviti je treba zlasti operacijo obeh zapestij, tridnevno hospitalizacijo, obsežno rehabilitacijo (20 fizioterapij), večkratno izpostavljanje rentgenskemu žarčenju in pettedensko mavčno oblogo na obeh rokah. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožnica najmanj v tem času odvisna od pomoči drugih in omejena pri opravljanju fizioloških potreb ter vzdrževanju osebne higiene. Po takih dejanskih ugotovitvah o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnostih, ki so jih spremljale, je dosojena odškodnina za telesne bolečine primerna in je ni treba zniževati.

15. Ugotovitve o obsegu in trajanju strahu v točki 10 sodbe temeljijo na pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Z zaslišanjem tožnice se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je ob padcu utrpela hud strah. Na podlagi mnenja izvedenca, ki je vpogledal v njen zdravstveni karton vključno z izvidi in diagnozami zdravljenja pri psihiatru, ji je upravičeno verjelo tudi, da je zaradi strahu za izid zdravljenja potrebovala pomoč in zdravljenje pri psihiatru. Odveč so pritožbeni očitki, da sodišče samo nima strokovnega znanja za oceno vzročne zveze med v medicinski dokumentaciji navedeno posttravmatsko stresno motnjo zaradi obravnavane poškodbe. Taka je bila navedba v medicinski dokumentaciji, ki jo je pregledal izvedenec in o njej poročal sodišču. Dosojena odškodnina 800,00 EUR je tako primerna ugotovljeni stopnji in trajanju strahu. Pritožbeno zavzemanje za znižanje je neutemeljeno.

16. Po ugotovitvah izvedenca, na katerega se je oprlo sodišče, so tožnici po zlomu obeh zapestij ostale trajne posledice. Ima zmanjšan obseg gibov obeh zapestij, desno tudi zmanjšan obseg vrtenja podlahti. Pri gibanju ima bolečine v zapestjih. Zato je po mnenju izvedenca funkcionalno ovirana pri vseh delovnih in rekreativnih dnevnih aktivnostih, ki zahtevajo ponavljajoče se stereotipne upogibe obeh rok v zapestjih in rotacije, predvsem desne podlahti. Glede na take objektivne ugotovitve je sodišče upravičeno verjelo tožnici, da je zaradi njih ovirana pri vseh vsakodnevnih opravilih, ki jih opravlja z rokami, tudi pri skrbi za higieno. Pritožba te ocene ne more omajati s sklicevanjem na izvedenca, ki tega izrecno ni navedel v svojem mnenju. Dokazna ocena o tožničinih omejitvah pri opravljanju vsakodnevnih, gospodinjskih in prostočasnih opravilih in duševnem trpljenju, ki ga trpi zato, ker je kvaliteta njenega življenja zdaj slabša kot pred poškodbo, je pravilna in prepričljivo pojasnjena v razlogih na strani 10 do 11 sodbe. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR za tovrstno škodo pa glede na ugotovljeni obseg, intenzivnost in trajanje duševnih bolečin v celoti ustreza merilom iz 179. člena OZ.

17. Pritožba glede odškodnine za nematerialno škodo je torej v celoti neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Delno je utemeljena pritožba le v stroškovnem delu. Ker je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, je sprejeta odločitev pravilno oprta na prvi odstavek 154. člena ZPP. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi bilo treba odmeriti tudi pravdne stroške tožene stranke. Ker je v pravdi v celoti propadla, razlogov za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP ni bilo.

19. Drži pa, da je sodišče pri odmeri stroškov prezrlo, da je pričo Z. kot dokaz predlagala tožena stranka in zanjo tudi plačala pričnino. Stranka je upravičena le do povračila stroškov z izvedbo tistih dokazov, ki jih je predlagala sama. Ker je bila pričnina nepravilno upoštevana kot strošek tožeče stranke, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi. Dosojeni skupni znesek 1.970,84 EUR je znižalo za 43,70 EUR. Po spremenjeni odločitvi mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.927,14 EUR pravdnih stroškov in ne 1.970,84 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

20. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo je minimalen. S pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je propadla. Delno je uspela le pri stroških, ki so stranska terjatev. Zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, tožnici pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo po ZOdvT(6), ki se uporablja v tem postopku. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): September 2015: 994,90 EUR, Ur. l. RS, št. 84/2015. Op. št. (4): Primerjaj: Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 16 do 17. Op. št. (5): Ibidem, stran 763. Op. št. (6): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.