Jedro

1. Kadar otrok, ki je dopolnil 15 let, izjavi, da sam prevzema pravdo, zakoniti zastopnik več ne more opravljati dejanj v postopku. 2. Ker so po 79. členu ZZZDR za določitev višine prispevka za preživljanje otrok bistvenega pomena možnosti vsakega od staršev in otrokove potrebe, mora sodišče pri odločanju o zahtevku po 132. členu ZPP (t.j. na zvišanje preživnine) natančno proučiti, kako so se spremenile okoliščine v zvezi z obemi od teh elementov.

Izrek

1. Pritožba zakonite zastopnice mladoletne druge tožnice se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (2./II. točka izreka) potrdi.

2. Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v 1./II. točki izreka glede prvega tožnika M.K. razveljavi; glede druge tožnice mld. U. K. in v 3./II. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka) pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu (torej glede tožbenega zahtevka mld. U. K. in glede odločitve o stroških postopka) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr. št. P 190/90-9 v izreku o preživnini spremenilo tako, da je toženec od 1.11.1999 do 5.4.2000 dolžan M. K. plačevati preživnino povišano na znesek 30.000,00 SIT mesečno; mld. U. K. pa od 1.11.1999 namesto dotedanje preživnine, na 35.000,00 SIT povišano preživnino. Do pravnomočnosti zapadle obroke je dolžan poravnati v 15 dneh, ostale pa do vsakega 15. dne v mesecu vnaprej za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo; tožencu pa je še naložilo, da je dolžan v 15 dneh tožnikoma povrniti 10.841,10 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2000 do plačila. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur.l. RS, št 26/99) pravočasno pritožujeta zakonita zastopnica druge tožnice ter toženec. Zakonita zastopnica druge tožnice se zoper sodbo pritožuje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnjen. Pojasnjuje, da je sodišče potrebe mladoletne tožnice ugotovilo zmotno in nepopolno, ker je pri izračunu upoštevalo le materine izdatke v zvezi s preživljanjem, ne pa hčerinih dejanskih potreb. Toženčeve premoženjske možnosti so visoko nadpovprečne, kar bi moralo sodišče upoštevati. Ugotovitev, da znašajo potrebe mld. U. le 55.000,00 SIT mesečno, kar je manj, kot izkazujejo statistični podatki o povprečnih življenjskih stroških dijaka za april 2000, je napačna. Druga tožnica je športnica, zato so njeni stroški višji od povprečnih, znašajo najmanj 80.000,00 SIT mesečno. Vse ostalo je prikrajšanje druge tožnice. Glede na svoje dohodke bi toženec lahko k preživljanju hčere preživljal bistveno več. Zakonita zastopnica zaradi navedenega predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec pa v obrazložitvi pritožbe pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve, da so se okoliščine na strani matere tožnikov spremenile; pojasnilo pa tudi ni, katere konkretne okoliščine so vplivale na povečanje potreb otrok. Sodišče le matematično ugotavlja razmere staršev obeh tožnikov. Pri tem premoženjske razmere staršev obravnava neenakopravno. Na strani matere je sodišče kot fiksni strošek, ki bo trajal tudi v bodoče, upoštevalo obrok za plačevanje stanovanjskega kredita (16.500,00 SIT); pri tožencu pa kredita za hišo v znesku 22.669,00 SIT ni upoštevalo. Pri toženčevem premoženjskem stanju je sodišče upoštevalo avtomobil, pri premoženju matere tožnikov pa ne, čeprav ga ima. Pritožnik soglaša, da so toženčeve preživninske obveznosti neodvisne od njegovih premoženjskih obveznosti do bivše žene, vendar ni mogoče spregledati dejstva, da izpolnitev obveznosti bivši ženi realno povečuje njeno premoženjsko stanje in zmanjšuje toženčeva sredstva za preživljanje sebe in svoje družine. Sodišče prve stopnje je na strani toženca tudi premalo upoštevalo, da ima še dva otroka, stara 6 let in 1 leto, saj je upoštevalo le stroške vrtca za sina J., čeprav bo tudi za mlajšega sina moral plačevati enako. Otroka tudi vsakodnevno preraščata obleko in obutev. Sodišče je sprejelo specifikacijo stroškov tožnikov, ki jo je v spis priložila njuna zakonita zastopnica. Pri tem je neutemeljeno in zgolj po lastnem preudarku upoštevalo nekatere izdatke, ki jih mati ni imela. Zakonita zastopnica je plačala le en plesni tečaj, ostale sta plačala tožnika s svojimi prihranki; tudi ni plačala računov za glasbeno šolo, zaradi česar hči ni dobila spričevala. Sodišče sploh ni preverilo, kaj predstavljajo stroški za t.i. obvezne izbirne vsebine. Dejansko stanje glede izdatkov za oba tožnika pa bi sodišče lahko pravilno ugotovilo, če bi zaslišalo tožnika, ki sta bila na naroku prisotna, pa je sodišče prve stopnje dokazni predlog po njunem zaslišanju zavrnilo. Tožnika bi lahko pojasnila, da njuna mati ni imela veliko izdatkov s športno opremo, ker sta jo deloma dobila v klubu, deloma pa jima jo je podaril toženec. Tudi stroške za priprave v Franciji ter za šolo v naravi je hčeri plačal toženec. Poleg tega je bila U. v času sojenja stara 16 let, M. pa že polnoleten. Sodišče prve stopnje je tako z zavrnitvijo njunega neposrednega zaslišanja kršilo določbo 409. člena ZPP. Za oba tožnika ni nobenega dvoma, da sta sposobna razumeti pomen in pravne posledice vložene tožbe. Dejstvo, da sta se po zaključku postopka v tej zadevi preselila k tožencu, pa nakazuje na nasprotovanje med interesi otrok ter njuno materjo. Pritožnik meni, da je zvišanje njegovih preživninskih obveznosti neupravičeno, zlasti zato, ker so premalo upoštevane okoliščine v zvezi s premoženjskim stanjem obeh staršev ter spremenjene okoliščine na njegovi strani, saj ima preživninske obveznosti do štirih otrok. Zaradi navedenega toženec predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 344. člena ZPP sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili. Pritožba zakonite zastopnice tožnikov ni utemeljena; pritožba toženca pa je utemeljena. K pritožbi zakonite zastopnice: Zakonita zastopnica je vložila pritožbo glede druge tožnice, mladoletne U. Ker je bila U. v času postopka pred sodiščem prve stopnje že stara 15 let, ji je sodišče prve stopnje vročilo sodbo. Po vročitvi sodbe je druga tožnica v skladu z določbami 409. člena ZPP prevzela pravdo v obravnavani zadevi, pojasnila, da se zoper sodbo ne bo pritožila, saj bi sama želela, da se postopek ustavi; odvetnice ..., ki je zastopala zakonito zastopnico, ni želela pooblastiti; vložene pritožbe pa ni odobrila. Ker lahko v skladu z določbo prvega odstavka 409. člena ZPP zakonita zastopnica opravlja dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo, višje sodišče pritožbe zakonite zastopnice, po tem ko je druga tožnica prevzela pravdo in pritožbe ni odobrila, ni moglo obravnavati. Pritožbo zakonite zastopnice je bilo zato treba v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. K pritožbi toženca: Glede prvega tožnika: Prvi tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 5.4.2000, ko je že dopolnil osemnajst let, na izrecno vprašanje sodišča izjavil, da pri tožbi na zvišanje preživnine ne vztraja. Sodišče prve stopnje je v sklepu opr. št. P 459/99-13 z dne 8.6.2000, ki ni izpodbijan in je postal pravnomočen, takšno jasno in nedvoumno izjavo pravilno upoštevalo kot umik tožbe (188. člen ZPP) ter pravdni postopek glede prvega tožnika ustavilo. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo več nobene podlage za nadaljevanje postopka po umaknjeni tožbi prvega tožnika. Umik tožbe namreč ex tunc odstrani vse njene učinke; šteje se, kot da tožba sploh ni bila vložena. Izjave prvega tožnika sodišče prve stopnje ne bi smelo razumeti kot delen umik tožbe (le za naprej), saj za takšno razumevanje ni nobene podlage. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da umik tožbe ne more segati v čas ob vložitvi tožbe, ker takrat še mladoletni prvi tožnik s tožbenim zahtevkom ni mogel razpolagati. Takšno stališče je napačno tako zato, ker je bil prvi tožnik ob vložitvi tožbe star več kot 15 let in bi lahko po določbi 409. člena ZPP že takrat samostojno opravljal procesna dejanja (torej tudi umaknil tožbo); kot tudi zato, ker je lahko po polnoletnosti s tožbenim zahtevkom v celoti razpolagal povsem samostojno in ga torej tudi v celoti umaknil. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca glede prvega tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na prvega tožnika ter je bila tožba umaknjena, razveljavilo. Glede druge tožnice: Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 5. odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 14/89), po kateri sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom iz 130. člena tega zakona ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Ker so po 79. členu ZZZDR za določitev višine prispevka za preživljanje otrok bistvenega pomena možnosti vsakega od staršev in otrokove potrebe, mora sodišče pri odločanju o zahtevku po 132. členu ZPP natančno proučiti, kako so se od določitve preživnine spremenile okoliščine v zvezi z obema elementoma. Zmotno je stališče pritožnika, da je pri ugotavljanju otrokovih potreb pomembno, katere od (zatrjevanih) potreb je v preteklosti krila mati, katere sama hči iz žepnine, katere pa toženec. Bistveno pri ugotovitvi potreb je namreč le, kakšne so. Kljub temu pa je pritožba toženca v tem delu utemeljena, saj sodišče prve stopnje okoliščin, pomembnih za odločitev o zvišanju preživnine, ni ugotovilo dovolj popolno. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnjuje, da je glede potreb mladoletne hčere sprejelo specifikacijo stroškov, ki jo je pripravila mati (prilogi A7 in A8 v spisu), a ni priznalo vseh postavk. Iz nadaljevanja obrazložitve pa ni jasno razvidno, katere od v specifikaciji navedenih potreb in v kakšni višini je sprejelo in katerih ne, oz. kako je glede na postavke, ki jih v obrazložitvi navaja, ugotovilo (v obrazložitvi je navedeno: ocenilo), da naj bi potrebe druge tožnice znašale 55.000,00 SIT. Sodbe sodišča prve stopnje torej glede višine potreb mladoletne hčere pravdnih strank ni mogoče preizkusiti. Utemeljeno pa toženec graja tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o možnostih vsakega od staršev. Sodišče prve stopnje je stroške obeh pravdnih strank ugotovilo pomanjkljivo; prav tako njuno premoženjsko stanje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so premoženjske možnosti toženca boljše od premoženjskih možnosti tožničine matere; koliko boljše so, predvsem pa, kakšne so možnosti tožničine matere, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje pri tožencu tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da poleg tožnikov preživlja še dva mladoletna otroka, saj je upoštevalo le stroške vrtca za sina J. Pritožbeno sodišče sicer sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da morebitne toženčeve obveznosti do bivše žene ne morejo vplivati na njegovo preživninsko obveznost do hčere. Vendar pa pritožnik pravilno poudarja, da izpolnjevanje takšnih obveznosti nedvomno vpliva na premoženjsko stanje oz. možnosti vsakega od staršev, zato pri odločanju o tožbenem zahtevku ni nepomembno. Zaradi vsega navedenega je višje sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi toženca tudi glede druge tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dejanske ugotovitve dopolniti glede zgoraj nakazanih vprašanj - tako glede potreb mladoletne U. (po potrebi z izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem druge tožnice) kot tudi glede možnosti njene matere in toženca. Nenazadnje pritožbeno sodišče poudarja, da pri ugotavljanju možnosti staršev ni nepomembna okoliščina, na katero opozarja pritožnik, in jo je v svoji izjavi sodišču dne 24.4.2001 potrdila druga tožnica, to je, da se je druga tožnica preselila k tožencu. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tudi to dejstvo oceniti. Prav tako pa bo moralo oceniti oz. razjasniti izjavo druge tožnice, da bi želela, da se ta postopek ustavi. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku druge tožnice ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče prve stopnje v postopku zaradi zvišanje preživnine nima pravne podlage za spremembo pravnomočne sodbe, s katero je bila določena preživnina. Odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, da se sodba Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr.št. P 190/90-9 spremeni, je zato napačna. Sodišče, v primeru utemeljenosti zahtevka spremeni le preživnino in ne pravnomočno sodbo. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.