Jedro

Brez uspeha je tudi nadaljnje pritožbeno izpostavljanje dejstva, da se je obdolženka za svoje ravnanje pokesala in uvidela napako ter da tega v prihodnje ne bo več ponovila, s čimer naj bi bilo zadoščeno tako namenom specialne kot generalne prevencije. Zagovornik namreč prezre težo očitanega kaznivega dejanja, ko obdolženka ni hranila in prodajala le konoplje, temveč tudi heroin, ki sodi med nevarnejše prepovedane droge, kar ob visoki zagroženi kazni za to kaznivo dejanje ne daje nikakršne podlage za izrek pogojne obsodbe niti za izrek nižje zaporne kazni. Tudi po presoji sodišča druge stopnje sta bili olajševalni okoliščini, ko obdolženka še ni bila kaznovana in je krivdo priznala, v zadostni meri upoštevani z alternativno obliko prestajanja zaporne kazni, to je z delom v splošno korist, ko bo lahko obdolženka z resnim pristopom k izvedbi takšnega načina izvršitve zaporne kazni pokazala, ali je njeno obžalovanje dejansko iskreno in prevzema odgovornost za svoje ravnanje, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je kazen 10 mesecev zapora, ki pa se na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist, pri čemer mora obdolženka delo opraviti največ v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, pri čemer lahko sodišče, če obdolženka v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Hkrati je bilo na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 še odločeno, da se za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe oziroma za čas trajanja dela v splošno korist določi varstveno nadzorstvo, ki ga izvaja pristojni organ za probacijo. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je bila odvzeta zasežena prepovedana droga, heroin in konoplja ter dve tehtnici, glede stroškov kazenskega postopka pa je sodišče prve stopnje po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in stroški ter izdatki zagovornika (BPP), proračun, saj se obdolženko plačila stroškov oprosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obdolženke, in sicer zoper odločbo o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče nižjo zaporno kazen, podrejeno pa, da to kazen nadomesti v delu še neprestane zaporne kazni z delom v splošno korist in izreče tudi nižjo stransko denarno kazen, pri čemer v zaključku pritožbe zagovornik predlaga izrek pogojne zaporne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma prezre, da sodišče prve stopnje obdolženki ni izreklo denarne kazni, zato je brez podlage tudi njegov predlog za izrek nižje stranske denarne kazni, prav tako pa ni utemeljeno njegovo pritožbeno zavzemanje za izrek nižje zaporne kazni, še manj pa za izrek pogojne obsodbe. Zagovornik v pritožbi poudarja, da je bila količina zasežene prepovedane droge takšna, ki ne presega običajno in sprotno količino posameznika, odvisnika od prepovedanih drog, vendar nima prav, saj je obdolženka s priznanjem potrdila očitek obtožbe, pri čemer se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Brez uspeha pa je tudi nadaljnje pritožbeno izpostavljanje dejstva, da se je obdolženka za svoje ravnanje pokesala in uvidela napako ter da tega v prihodnje ne bo več ponovila, s čimer naj bi bilo zadoščeno tako namenom specialne kot generalne prevencije. Zagovornik namreč prezre težo očitanega kaznivega dejanja, ko obdolženka ni hranila in prodajala le konoplje, temveč tudi heroin, ki sodi med nevarnejše prepovedane droge, kar ob visoki zagroženi kazni za to kaznivo dejanje ne daje nikakršne podlage za izrek pogojne obsodbe niti za izrek nižje zaporne kazni. Tudi po presoji sodišča druge stopnje sta bili olajševalni okoliščini, ko obdolženka še ni bila kaznovana in je krivdo priznala, v zadostni meri upoštevani z alternativno obliko prestajanja zaporne kazni, to je z delom v splošno korist, ko bo lahko obdolženka z resnim pristopom k izvedbi takšnega načina izvršitve zaporne kazni pokazala, ali je njeno obžalovanje dejansko iskreno in prevzema odgovornost za svoje ravnanje, kot je pravilo opozorilo že sodišče prve stopnje.

6. Glede na to, da se navedbe zagovornika obdolženke v pritožbi niso izkazale za utemeljene, pri preizkusu sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora sodišče druge stopnje vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kakšne kršitve zakona, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

7. Čeprav pritožba obdolženkinega zagovornika ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.