Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je izkustveno sprejemljivo, da bi policist, ki bi vpogleda v vozniško dovoljenje in ugotovi, da voznik nima vozniškega dovoljenja, le-tega kaznoval in to navedel v policijskem zapisniku. Iz policijskega zapisnika iz priloge A1 pa ne izhaja, da toženec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Na podlagi zapisa v policijskem zapisniku, da ima toženec vozniško dovoljenje tuje države, razumen gospodarstvenik ne bi sklepal, da je imel toženec v času prometne nesreče neveljavno vozniško dovoljenje. Zaradi tega ni mogoče reči, da je tožnica utemeljeno sklepala, da toženec veljavnega vozniškega dovoljenja nima, zaradi česar je nastal njen regresni zahtevek. Posledično do pravde ni prišlo po krivdi toženca, zato tudi ni mogoče uporabiti pravila iz 156. člena ZPP o povrnitvi stroškov, nastalih po krivdi ene stranke.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe pravdni postopek, ki se vodi pod P 71/2022, ustavi (točka I izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 316,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev (točka II izreka).
2. Zoper izpodbijani sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Izpodbija odločitev o stroških (točko II izreka), in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži plačilo pravdnih stroškov v celoti toženi stranki (v nadaljevanju tožencu). Navaja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče ustavilo postopek, ker je tožnica umaknila tožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje sklep o stroških, ki jih je naložilo tožnici, napačno utemeljilo na določbi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj bi moralo uporabiti določilo 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravdnega postopka nasprotni stranki povrniti tiste stroške, ki jih je povzročila po lastni krivdi. V predmetni zadevi je do vložitve tožbe prišlo ravno zaradi krivde toženca. Toženec je zaradi neupoštevanja rdeče luči na semaforju s svojim zavarovanim vozilom povzročil prometno nesrečo ter posledično materialno škodo na drugem vozilu, ki jo je poravnala tožnica (zavarovalnica). Na podlagi sklenjene zavarovalne police avtomobilske odgovornosti (AO) je morala tožnica oškodovancu izplačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil toženec kot njen zavarovanec, toženca pa je takoj po prejemu odškodninskega zahtevka pozvala k predložitvi listin, s katerimi bi lahko odločila o temelju in obstoju pogojev za izplačilo odškodnine. Tako je med drugim toženca pozvala k predložitvi kopije obeh strani vozniškega dovoljenja. Toženec na naveden poziv tožnice ni odgovoril, tudi sam škode ni prijavil, ni ji pomagal pri razrešitvi vprašanja odgovornosti za prometno nesrečo, ki jo je sam povzročil, niti ji ni dal podatkov o poteku nesreče in njenih okoliščinah, kot bi to moral storiti v skladu z drugim odstavkom 10. člena splošnih pogojev (sodelovalna dolžnost). Kršitev te obveznosti zavarovanca (toženca) ima v skladu s splošnimi pogoji za posledico zmanjšanje dajatev zavarovalnice v višini pravdnih stroškov in zamudnih obresti. Ker toženec ni listinsko izkazal, da je v času prometne nesreče razpolagal z ustreznim vozniškim dovoljenjem, je tožnica vzpostavila zoper njega regresno terjatev na podlagi 2. točke prvega odstavka 7. člena splošnih pogojev ter določila 2. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Upravičeno je štela, da toženec vozniškega dovoljenja nima, zato je tožencu posredovala regresni zahtevek, nato še opomine, na katere se toženec ni odzval. Šele ko je tožnica vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je toženec ugovarjal sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine in ugovoru priložil svoje vozniško dovoljenje. Takoj nato je tožnica umaknila tožbo. Toženec je torej pravdo povzročil zaradi svoje pasivnosti in nesodelovanja, saj tožnici tudi po večkratnih pozivih ni predložil zahtevane listine (vozniškega dovoljenja), na podlagi katere bi lahko tožnica presodila utemeljenost regresnega zahtevka. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica na podlagi policijskega zapisnika lahko sama sklepala, da ima tožnik v času prometne nesreče veljavno vozniško dovoljenje. Gre za listino, s katero razpolaga le toženec, poleg tega pa gre za tuje vozniško dovoljenje, zaradi česar tudi eventualni vpogled v uradne evidence vozniških dovoljenj ne bi zadoščal. Priglaša pritožbene stroške.
3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).
6. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbene navedbe.
7. Pregled zadeve pokaže, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, saj je toženec kot zavarovanec (in zavarovalec) pri tožnici (zavarovalnici) sklenil zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO), tekom trajanja zavarovanja pa je toženec dne 27. 8. 2021 povzročil prometno nesrečo, vsled česar je zavarovalnica oškodovancu povrnila škodo, toženca pa z dopisi z dne 1. 9. 2021 in 9. 9. 2021 (prilogi A6 in A7) med drugim pozvala, naj predloži fotokopijo obeh strani vozniškega dovoljenja, sicer bo o regresnem zahtevku odločala na podlagi razpoložljive dokumentacije. Z dopisoma z dne 6. 10. 2021 in 21. 10. 2021 (priloga A8 in A9) ga je pozvala na plačilo regresa, to pa utemeljevala s tem, da je prometno nesrečo povzročil brez veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma ga kljub pozivom ni dostavil. Z nadaljnjimi pozivi (opomini pred izvršbo) z dne 8. 12. 2021, 13. 1. 2022 in 11. 2. 2022 (priloge A10-A12) ga je pozvala na plačilo regresne terjatve, nato pa 25. 3. 2022 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki mu je toženec ugovarjal in mu priložil veljavno vozniško dovoljenje, vsled česar je tožnica tožbo umaknila.
8. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP1 tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške, zlasti z ozirom na to, da iz policijskega zapisnika o prometni nesreči (priloga A1) izhaja, da je bilo vozniško dovoljenje izdano v drugi državi. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je izkustveno sprejemljivo, da bi policist, ki bi vpogleda v vozniško dovoljenje in ugotovi, da voznik nima vozniškega dovoljenja, le-tega kaznoval in to navedel v policijskem zapisniku. Iz policijskega zapisnika iz priloge A1 pa ne izhaja, da toženec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Na podlagi zapisa v policijskem zapisniku, da ima toženec vozniško dovoljenje tuje države, razumen gospodarstvenik2 ne bi sklepal, da je imel toženec v času prometne nesreče neveljavno vozniško dovoljenje.3 Zaradi tega ni mogoče reči, da je tožnica utemeljeno sklepala, da toženec veljavnega vozniškega dovoljenja nima, zaradi česar je nastal njen regresni zahtevek. Posledično do pravde ni prišlo po krivdi toženca, zato tudi ni mogoče uporabiti pravila iz 156. člena ZPP o povrnitvi stroškov, nastalih po krivdi ene stranke. Res je, da se toženec ni odzval na dva poziva, naj predloži vozniško dovoljenje in da so ga k temu zavezovali splošni pogoji, vendar je po eni strani sprejemljivo njegovo pojasnilo, da se je v kratkem časovnem obdobju, ko sta mu bila poslana oba poziva (dne 1. 9. 2021 in 9. 9. 2021), nahajal na delu v Nemčiji in ni dvigoval pošte v Sloveniji, zato se nanju ni odzval. Poleg tega kršitev toženčeve sodelovalne dolžnosti, ki je določena v splošnih pogojih, ne more imeti stroškovne posledice v pravdi, temveč lahko ima za posledico zgolj toženčevo odškodninsko odgovornost, ki pa ni predmet tega postopka.
9. Pritožbeno sodišče še poudarja, da so določbe ZPP o stroških postopka (tudi določba 158. člena ZPP) kogentne narave, zato jih stranke z dogovori ne morejo spreminjati. Zaradi tega ni mogoče uporabiti določbe sedmega odstavka 10. člena toženkinih splošnih pogojev, v skladu ima zavarovančeva kršitev sodelovalne dolžnosti (v primeru nastopa zavarovalnega primera) za posledico zmanjšanje dajatev zavarovalnice v višini pravdnih stroškov.
10. Tožničina navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 931. - 934. člen OZ, je pravno nepomembna za predmetno zadevo, saj se naveden določbe nanašajo na dolžnosti zavarovanca v času sklepanja zavarovalne pogodbe, v predmetni zadevi pa tožnica tožencu očita kršitev obveznosti, ki so nastale ob nastanku zavarovalnega primera (ki po naravi stvari nastane po sklenitvi zavarovalne pogodbe).
11. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki II izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnica jih nosi zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa iz razloga, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).
1 Le-ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. 2 Tožnica je v skladu s 6. členom OZ v obligacijskih razmerjih dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. 3 Prav nasprotno, ta dejstva utemeljujejo večjo verjetnost, da je toženec veljavno vozniško dovoljenje imel.