Jedro

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "I. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2019 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 12. 12. 2017 se odpravita in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna na podlagi sklepa Delovnega sodišča v Celju z dne 4. 10. 2019 v zvezi z odločbo o Bpp 56/2019 z dne 24. 4. 2019 Delovnemu sodišču v Celju plačati stroške postopka v znesku 224,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna na podlagi sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 11. 2020 v zvezi z odločbo o Bpp 435/2020 z dne 11. 9. 2020 Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani plačati stroške postopka v višini 133,22 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna na podlagi sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 6. 2021 v zvezi z odločbo o Bpp 202/2021 z dne 6. 5. 2021 Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani plačati stroške pritožbe v višini 142,74 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2019 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 12. 12. 2017 ter da ostane v veljavi odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 3. 2017 oziroma podredno, da je tožeča stranka dolžna vrniti le razliko med subvencijo tržne najemnine in subvencijo neprofitne najemnine v mesečni višini 86,00 EUR (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2017 sam s seboj v nasprotju in povsem nerazumljiv. Ni jasno, za katero obdobje bi morala tožnica povrniti subvencije najemnine. Odločba prve stopnje tožene stranke, ki je bila potrjena na drugi stopnji v I. točki razveljavlja odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 3. 2017 z dnem 1. 9. 2017 (brez učinka za nazaj), v II. točki odločbe pa je zavrnjena vloga za subvencioniranje tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B. (z učinkom za nazaj), po III. točki odločbe pa je tožnica dolžna povrniti mestni občini A. (v nadaljevanju: MO A.) višino sredstev, ki jih je MO A. na podlagi razveljavljene odločbe izplačala. Izpodbijana odločba centra za socialno delo je tako povsem nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj sta II. in III. točka odločbe v nasprotju s I. točko, ki razveljavlja odločbo z dne 10. 3. 2017 z dnem 1. 9. 2017, torej za naprej, medtem ko se v ostalih dveh točkah odločitev spreminja za nazaj. Ker je tožnica s tožbo v tem postopku zahtevala odpravo odločbe centra za socialno delo, sodišče ne more dati pravno veljavo upravni odločbi, ki je sama s seboj v nasprotju. Sodišče drugače kot tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi z obveznostmi tožnice glede povrnitve neprofitne najemnine, smiselno tudi sicer zaključuje, da je tožnica dolžna povrniti subvencije od 1. 9. 2017 dalje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnica z vrnitvijo ključev stanovanja v lasti C. d. o. o. odklonila ustrezno neprofitno stanovanje. Tožnica je neprofitno stanovanje sprejela in z dne 5. 12. 2016 sklenila najemno pogodbo. Tožnici je bila dodeljena pravica do subvencije najemnine z odločbo tožene stranke z dnem 10. 3. 2017. Takrat je prvi odstavek 121.a člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami, v nadaljevanju SZ‑1) določal, da pripada subvencija prosilcem, ki plačujejo tržno najemnino in so se prijavili na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča. Te pogoje je tožnica v času izdane prvostopne odločbe tožene stranke izpolnjevala. Pod takšnimi pogoji je tožnica podala prošnjo za subvencijo in pod takšnimi pogoji je tožena stranka odločbo izdala z veljavnostjo od 1. 3. 2017 do 28. 2. 2018. Kasnejša sprememba zgoraj navedene določbe SZ-1 z dodatkom, da do subvencije tržne najemnine niso upravičene osebe, ki so zavrnile zagotovljeno neprofitno najemno stanovanje, ne more vplivati na medsebojna razmerja med pravdnima strankama po odločbi z dne 10. 3. 2017. Upravičenost do subvencije najemnine, ki je bila dana za določen čas enega leta ni mogoče spreminjati z novimi pogoji, tudi ne s spremembo zakona. Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje tudi na 42. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS), po katerem morajo biti pogoji za prejemanje sredstev izpolnjeni ves čas prejemanja sredstev iz javnih sredstev, spremembe pa so upravičenci dolžni javiti v roku 8 dni. Tožnica tudi v zvezi s tem poudarja, da je formalne pogoje, ki jih je zahteval SZ-1 ob izdaji predmetne odločbe izpolnjevala in jih je tudi izpolnjevala ob vrnitvi ključev. Tudi, če bi bila vrnitev ključev neprofitnega stanovanja s strani tožnice relevantna, je ni mogoče šteti za zavrnitev zagotovljenega neprofitnega najemnega stanovanja. Iz pojasnila v Poročevalcu jasno izhaja, da je prišlo do spremembe zakona zaradi primerov, ko so upravičenci do stanovanj, ki so bili visoko na listi in jim je bilo zagotovljeno neprofitno stanovanje, stanovanje odklonili, da bi uveljavljali subvencijo tržne najemnine. To kaže na to, da se predmetna določba uporablja zgolj za primere, ko se ponujeno stanovanje sploh ne sprejme, ne pa za primere, ko pride do izselitve iz stanovanja kasneje. Tožnica je vrnila ključe, ker neprofitno stanovanje zanjo in za njenega sina ni bilo ustrezno. Najemno pogodbo je sklenila tudi v zmotnem pričakovanju, da bo stanovanje lahko zamenjala, je pa šele kasneje izvedela, da je to možno šele po dveh letih. Takšna vrnitev ne more predstavljati zavrnitve ponujenega neprofitnega stanovanja. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka na vrnitev subvencije le v višini razlike med subvencijo tržne najemnine in subvencijo neprofitne najemnine v višini 86,00 EUR. Vztraja, da je sodišče ravnalo napačno, ko ni zaslišalo predlagane priče D.D.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V tej zadevi gre za spor o prenehanju odločbe Centra za socialno delo št. ... z dne 10. 3. 2017 in o vračilu neupravičeno prejetih javnih sredstev. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 12. 12. 2017. 5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 10. 3. 2017 priznana pravica do subvencije tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B., oddano v najem z najemno pogodbo z dne 25. 9. 2014 v višini 185,40 EUR mesečno za obdobje od 1. 3. 2017 do 28. 2. 2018. Citirana odločba z dne 10. 3. 2017 je bila s prvostopno odločbo z dne 12. 12. 2017, potrjena z dokončno odločbo z dne 13. 3. 2019, ki sta predmet tega spora, razveljavljena z dnem 1. 9. 2017 (I. točka izreka). Hkrati je bilo s citirano odločbo odločeno, da se vloga za subvencioniranje tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B., zavrne (II. točka izreka) in da je tožnica dolžna MO A. povrniti višino sredstev, ki jih je MO A. izplačala na podlagi s tem izrekom razveljavljene oziroma odpravljene odločbe (III. točka izreka).

6. Odločba z dne 12. 12. 2017 je bila izdana po uradni dolžnosti, ker je Center za socialno delo pridobil podatek, da je tožnica dne 3. 8. 2017 vrnila ključe za neprofitno stanovanje. To dejstvo je center za socialno delo štel kot spremembo, zaradi katere je ob upoštevanju Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 27/2017, v nadaljevanju SZ-1C) in spremenjene določbe 121.a člena Stanovanjskega zakona, odločbo z dne 10. 3. 2017 o priznanju pravice do subvencije tržne najemnine, razveljavil z dnem 1. 9. 2017, to je s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin.

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica že dne 5. 12. 2016 oziroma po njenih navedbah 12. 12. 2016, podpisala najemno pogodbo za neprofitno stanovanje, za to stanovanje pa je bila opravljena tudi primopredaja. Ob dodelitvi subvencije za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 je tako tožnica že imela sklenjeno najemno pogodbo za dodeljeno neprofitno stanovanje.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je izrek odločbe Centra za socialno delo št. ... z dne 12. 12. 2017 sam s seboj v nasprotju oziroma da sta konkretno točki II in III izreka v nasprotju s I. točko. S I. točko izreka se razveljavlja odločba Centra za socialno delo A. z dne 10. 3. 2017, z dnem 1. 9. 2017, z II. točko pa je zavrnjena vloga za subvencioniranje tržne najemnine za tržno stanovanje, po III. točki odločbe pa je tožnica dolžna povrniti MO A. višino sredstev, ki jih je MO A. na podlagi razveljavljene odločbe izplačala. S I. točko se namreč razveljavlja odločba z dne 10. 3. 2017 za naprej, medtem ko se odločitev v ostalih dveh točkah spreminja za nazaj. Takšne odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev po 7. točki 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

9. V tej zadevi pa je sporno tudi, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožba se namreč utemeljeno ne strinja tudi s tem, da pravno podlago za odločanje predstavlja SZ-1C, ki je začel veljati (šele) 17. 6. 2017. Res je določeno v 42. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS), da mora upravičenec do javnih sredstev pogoje ves čas izpolnjevati, vendar v konkretnem primeru citirane novele SZ-1, ni mogoče uporabiti. Sporna odločba o priznani pravici do subvencije za tržno najemnino je bila izdana 10. 3. 2017, ko SZ-1C še ni veljala. Ali so pogoji za pridobitev pravice izpolnjeni in okoliščine o tem, ali so ti pogoji še nadalje izpolnjeni, se lahko presojajo le po predpisih, ki so veljali v času (prvega) odločanja, to je na dan 10. 3. 2017. 10. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je podana v SZ-1 in ZUPJS. ZUPJS v 34. členu določa, da Center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP razen, če so posamezna vprašanja v zakonu drugače urejena. Izjemo od uporabe ZUP predstavljajo določbe VIII. poglavja ZUPJS, ki urejajo postopek v primeru spremembe okoliščin in vračila neupravičeno priznanih pravic iz javnih sredstev. Za odločitev v tej zadevi so relevantne določbe 42., 43. in 44. člena ZUPJS. ZUPJS v teh določbah določa pravila za spremljanje in preverjanje podatkov o upravičenosti do prejemanja javnih sredstev, ki so bili podlaga za priznanje posamezne pravice, določa pa tudi pravila in pogoje, pod katerimi se posamezna odločba odpravi ali razveljavi (43. člen). V 44. členu citiranega zakona je tudi izrecno določeno, da je javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe Centra za socialno delo, ki je bila odpravljena ali razveljavljena, dolžna vrniti. Posebej pa je v četrtem odstavku citirane določbe določeno še, da Center za socialno delo odloči o višini, načinu in o času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe v istem postopku.

11. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

12. V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS. Ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovljenega v ponovljenem postopku in citiranih določb bo upravni organ ponovno odločil z odločbo o prenehanju sporne odločbe z dne 10. 3. 2017, o pravici do subvencije za tržno najemnino in o morebitnem preplačilu skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZUPJS. V novem postopku bo Center za socialno delo jasno ugotovil razloge, zaradi katerih je odločbo odpravil ali razveljavil (43. člen ZUPJS), določil učinek izdane odločbe in v kolikor je prišlo do neupravičeno prejetih javnih sredstev, bo odločil tudi o višini, načinu in o času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev.

13. Ker je tožnica v postopku uspela, z odločbo Bpp 56/2019 z dne 24. 4. 2019 in z odločbo Bpp 435/2020 z dne 11. 9. 2020 pa ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP sklenilo, da je tožena stranka dolžna Delovnemu sodišču v Celju in Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani povrniti stroške postopka, kot izhaja iz izreka.

14. Ker je tožnica uspela tudi s pritožbo, z odločbo Bpp 202/2021 z dne 6. 5. 2021 pa ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da je tožena stranka dolžna Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani plačati stroške pritožbe, kot izhaja iz izreka.