Jedro

Ne glede na to, da se o zemljiščih/parcelah vodijo javne knjige (registri), to ne pomeni, da je dolžno pravno relevantna dejstva, ki so v njih dostopna, sodišče iskati in ugotavljati po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 30. 7. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za povrnitev stroškov, povezanih z njegovo vložitvijo.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Omenja, kaj naj bi v zvezi s sporno ograjo kot bistveno navedla v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Vsiljeval naj bi se vtis, da se je sodišče preveč poistovetilo s toženo stranko in da je vse navedbe in dokaze tožeče stranke obrnilo njej v škodo in pri tem samo, ne da bi bilo upravičeno, vzpostavilo kontradiktornost v fazi postopka, ko to še ni bilo potrebno. Ne strinja se s pretirano restriktivnim pristopom sodišča, ki se sicer sklicuje na ustavno sodno prakso, saj meni, da konkretne okoliščine ne utemeljujejo izpodbijanega sklepa. Ustavno sodišče je v odločbi, na katero se sklicuje tudi izpodbijani sklep, zapisalo, da je potrebno v primerih, ko bi brez začasne odredbe sodno varstvo ostalo brez pomena, začasno odredbo vendarle izdati. Prav v konkretnem primeru je jasno, da bo obravnavanje tožbe glede na dinamiko poslovanja naslovnega sodišča na vrsti enkrat v jeseni, ko bo konec vegetacijske dobe in se bo do tedaj dvorišče že zaraslo, obenem pa bo nastopila kurilna sezona, v kateri sosed ne bo mogel kuriti z drvmi, ki jih je pripravil na tožničini nepremičnini. Evidentno je, da v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Splošno znano dejstvo je, da je košnja trave na dvoriščih in vrtovih v vegetacijski dobi tedensko opravilo, prav tako je tožnica navedla, da ograja zapira dostop tako gasilskim kot reševalnim vozilom in da drugega dostopa ni. Sodišče išče dlako v jajcu, ko išče dokaze za ugreznjen jašek, ki ga ni mogoče prevoziti. Iz prikaza parcele, ki ga je sama priložila tožbi, je razvidno, da stanovanjska hiša sega do meje parcele št. 38 k.o. X, zaradi česar je okrog hišnega vogala pravno dopustna le možnost peš dostopa. Zato ni pravilna ugotovitev, da tožnica ne omenja nobenih drugih ovir v smislu širine oziroma oddaljenosti obeh hiš v najožjem delu itd.. Sodišče je v zvezi nemožnostjo drugega dostopa preseglo pooblastila za oceno utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Čeprav gre za podatke v javnih knjigah in je hkrati tožnica zadosti specificirala, da gre za sosednje parcele ob ograji, sodišče ni ugotavljalo, lastnik katerih parcel je S. N. (katerega naslov je prav tako navedla). Glede postavljene ovire je jasno navedla njene tehnične značilnosti in priložila fotografije, zaradi česar je brez podlage ugotovitev sodišča, da ima ograja „ležaje“, da se da odpreti in da „morda ni nujno celotno ograjo podreti zato, da bi lahko katerikoli delovni stroj ali vozilo prečkalo pot“. Sama bi v primeru, da bi se vrata dalo odpreti, zahtevala le dopustitev in omogočanje vožnje in ne le hoje. Jasno je, da tehnična izvedba ograje ne omogoča niti odpiranja za hojo, zlasti pa ne voženj, saj je sredi poti fiksni točkovni temelj. Pritožnica se strinja s stališčem, da dostop intervencijskih vozil ni vsakodnevna nuja, vendar gre za povsem realno možne dogodke, ki bodo sicer najverjetneje enkratni, vendar s katastrofalnimi posledicami. Sodišče neutemeljeno od nje zahteva, da bi morala predložiti potrdilo o prijavi prvo toženke zoper S. N., saj je predlagala poizvedbe o tem pri PP X, ki bi jih lahko sodišče hitreje in uspešneje opravilo samo. Povsem brez podlage je zaključek sodišča, da lahko do uporabe sile pride v primeru, da bi bila začasna odredba izdana oziroma da bi ugoditev predlogu bolj verjetno povzročila uporabo sile. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da začasna ureditev spornega razmerja ne bi preprečila uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Prav tako je izpodbijani sklep nerazumljiv v delu, ko sodišče ugotavlja, da ni res, da izdaja začasne odredbe ne bi povzročila hujših neugodnih posledic toženki, kot bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Ni jasno, kakšna škoda naj bi zaradi uporabe poti, ki se uporablja že daljše obdobje, toženi stranki nastala že prej, prav tako ni jasno, zakaj bi promet, če bi bila začasna odredba izdana, pomenil škodo. Tembolj navedeno ni jasno, ker sodišče zapiše, da tehtanje škode ni mogoče. Ob koncu pritožba izpostavlja tudi, da zapuščinski postopek niti še ni končan in da sta tožnica in prvo toženka kot dedinji do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka v takšnem položaju, da sta sporno pot upravičeni uporabljati obe in da prvo toženka nima pravice z enostranskimi samovoljnimi dejanji ovirati tožnice. Izpodbijani sklep ščiti samovoljno in uzurpatorsko obnašanje prvo toženke in njenih družinskih članov ter neposredno škoduje tožnici. Hišo, ki jo deduje, bi rada čim prej usposobila za bivanje, pa tega zaradi nenehnih nagajanj toženke ne more. Njeno zdravstveno stanje pa je takšno, da težko hodi po stopnicah in bi bila ureditev stanovanja v hiši zanjo potrebna tudi iz zdravstvenih razlogov, kar naj bi bilo razvidno iz zdravniškega potrdila njene osebne zdravnice z dne 5. 8. 2019. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje, ki naj bi se po mnenju pritožnice preveč poistovetilo z nasprotno stranko, vse tožničine navedbe in dokaze pa obrnilo njej v škodo, je presplošen, hkrati pa neizkazan. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in hkrati prepričljivo obrazložilo, zakaj tožničine trditve oziroma zanje predlagani dokazi izdaje predlagane regulacijske začasne odredbe ne utemeljujejo. Pri tem je pravilno izpostavilo tudi, da je izdaja takšne začasne odredbe izjema, kar (z drugimi besedami) pomeni, da je potrebno pogoje za njeno izdajo (ki so opredeljeni v 272. členu ZIZ1) presojati restriktivno.2 Da bi v konkretnem primeru omenjeno sodišče zavzelo pretirano restriktiven pristop, kot to očita pritožba, pa ni izkazano niti sicer razvidno.

5. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala tudi nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma otežena, a razen te omembe zakonskega dejanskega stana iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi z njim ni podala nobenih konkretnih navedb. Pritožbeno pojasnjevanje, kako naj bi upoštevaje dinamiko poslovanja sodišča prve stopnje (s tožbo zahtevano) sodno varstvo ne moglo doseči več svojega namena,3 zato ni le presplošno4 in neprepričljivo, ampak prvenstveno nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP5 v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob tem, da s to okoliščino v predlogu ni utemeljevala niti svoje trditve o potrebnosti izdaje predlagane začasne odredbe zaradi odvrnitve nastanka nepopravljive (težko nadomestljive) škode, tudi sicer ni jasno (niti pojasnjeno), kako bi lahko zaraščenost dvorišča s travo (kot posledica z njene strani zatrjevane nemožnosti košnje) pomenila takšno škodo (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Enaki zaključki veljajo glede zatrjevanja, da sosed S. N. ne bo mogel kuriti z drvmi, ki jih je pripravil na njeni nepremičnini. Ker gre v tem oziru za zatrjevanje poslabšanja položaja oziroma posega tožene stranke v interese tretje osebe (soseda), jih lahko ta varuje le sama. Kakšen pravno relevanten interes za to naj bi imela tožnica, ni razvidno (niti pojasnjeno). Že iz tega razloga je brezpredmetno tudi pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, češ da tožnica, čeprav naj bi bila to dolžna, ni navedla konkretnih podatkov o parcelah, katerih lastnik naj bi bil sosed S. N. Tem (za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve neodločilnim) razlogom sodišča prve stopnje pritožba tudi sicer neprepričljivo oporeka. Ne glede na to, da se o zemljiščih/parcelah vodijo javne knjige (registri), to ne pomeni, da je dolžno pravno relevantna dejstva, ki so v njih dostopna, sodišče iskati in ugotavljati po uradni dolžnosti. Tako postopa le v primeru iz drugega odstavka 7. člena ZPP, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Navedba konkretnih podatkov o relevantnih parcelah zato prav tako sodi v okvir trditvenega bremena stranke, ki se nanje (tako ali drugače) sklicuje.

6. Iz podobnih razlogov ni utemeljeno niti pritožbeno oporekanje „očitku“ sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila listine (potrdila), ki bi izkazovala, da je prvo toženka vložila kazensko prijavo zoper S. N. (v zvezi z dogodkom pred postavitvijo sporne ograje), s pojasnilom, da je predlagala poizvedbe o tem na PP X. V zvezi s tem tudi sicer ni jasno, uporabo kakšne sile točno naj bi predlagana začasna odredba na strani prvo toženke preprečevala. Tožnica je v tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe navajala „zgolj“, da naj bi dogodek s S. N. dokazoval, da je prvo toženka nasilna in da poskuša na vsak način izsiliti kazenski postopek, kar vse pa je odločno premalo. Te sile oziroma povezave med posameznimi sklopi trditev ne uspe ustrezno pojasniti niti v pritožbi, v kateri zgolj (povsem splošno z očitkom o neživljenjskosti) nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, češ da bi do uporabe sile lahko prišlo prav v primeru, ko bi bila z realizacijo predlagane začasne odredbe sporna ograja odstranjena.

7. Pritožnica je v tožbi navajala, da dostop z vozili do stare hiše z vaške strani ni možen, ker je tam ugreznjen jašek, ki ga ni moč prevoziti. Glede omenjenih trditev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoj takšnega (neprevoznega) jaška tožnica ni izkazala in da hkrati ni navedla nobenih drugih ovir, ki bi kazale na to, da dostop z vaške ceste ni mogoč z nobenim vozilom. Pritožnica temu oporeka z navajanjem, da je tožbi priložila prikaz parcele, iz katerega naj bi bilo razvidno, do kam naj bi segala stanovanjska hiša, zaradi česar naj bi bila okrog hišnega vogala pravno dopustna le možnost peš dostopa. Tovrstnih trditev6 (glede narave dostopa z vaške strani, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje) v tožbi (predlogu za začasno odredbo) ni podala, sama vsebina listine pa tega izostanka ne more nadomestiti7 (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V zvezi z njenim sklicevanjem (ki ga ponavlja v pritožbi), da postavljena ograja zapira dostop tako gasilskim kot reševalnim vozilom, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo dve pomembni okoliščini. Tožnica, ki stalno biva v Radovljici, sploh ni pojasnila, kako pogosto se zadržuje na objektu D. oziroma kaj tam počne. To so nedvomno okoliščine, ki so relevantne tudi za presojo njenih trditev o nepopravljivi (težko nadomestljivi) škodi, ki naj bi ji v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe lahko nastala. Na drugi strani pa za izkaz zdravstvenega stanja, ki bi takšno reševanje zahteval, ne zadošča (kot je to izpostavilo že sodišče prve stopnje) le sklicevanje na (domnevno) starost8 (in konfliktnost razmer) brez kakršnihkoli konkretnih trditev in dokazov o njem. Pritožnica, ki sicer pritrjuje naziranju sodišča prve stopnje, da dostop intervencijskih vozil ni vsakodnevna nuja, na drugi strani povsem splošno (hipotetično) navaja, da gre za realno možne dogodke, ki bodo sicer najverjetneje enkratni, vendar s katastrofalnimi posledicami.9

8. Glede tožničine trditve, da zaradi izdaje začasne odredbe tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic kot bi brez njene izdaje nastale njej (3. alineja prvega odstavka 272. člena ZIZ), je prav tako sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj okoliščina (ki jo je kot edini konkreten razlog v tem oziru tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla), da se predmetna pot ves čas uporablja, ni zadostna in da lahko pomeni tudi (zgolj) to, da je toženi stranki škoda, ki jo uporaba (promet) povzroča, že nastala (in da za to škodo ni moč preprosto domnevati, da je neznatna oziroma da ni relevantna10). Tako kot ni uspela izkazati zatrjevane nepopravljive (težko nadomestljive) škode na svoji strani, tožnica zgolj s sklicevanjem na dosedanjo uporabo ni izkazala niti obstoja predpostavke iz 3. alineje prvega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi glede nje namreč vseh za to potrebnih trditev ni podala. In prav v tem oziru (torej zaradi neobstoja potrebnih tožničinih trditev) gre razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tehtanje oziroma presoja, ali je škoda, ki lahko (zaradi izdaje začasne odredbe) nastane toženi stranki, manjša od tiste, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožnici, ni možna.

9. Upoštevaje predhodne ugotovitve pritožbeni očitki o nerazumljivosti obrazložitve, neživljenjskosti odločitve, kršitvi tožničine pravice do sodnega varstva in ščitenju samovolje tožene stranke s strani sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. Kar se tiče pritožničinega poudarjanja, da sta s prvo toženko kot dedinji do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka v takšnem položaju, da sta sporno pot upravičeni uporabljati obe in da je prvo toženka z enostranskimi samovoljnimi dejanji nima pravice ovirati, je prav tako že sodišče prve stopnje pojasnilo, da izpodbijana odločitev ne prejudicira odločitve o samem tožbenem zahtevku (o katerem bo sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju). Na drugi strani pa ugotavljanje upravičenosti (pravice) do uporabe (v konkretni zadevi sporne poti) ni predmet motenjskega spora (glej 426. člen ZPP).

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

11. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. 3 Češ da se bo dvorišče prej zaraslo s travo, sosed pa pravočasno ne bo mogel kuriti z drvmi, ki jih je pripravil na tožničini nepremičnini. 4 Zakaj namena ne bi bilo moč doseči, pritožnica ustrezno (konkretno) niti ne pojasni. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 6 Ki so tudi sicer preslabo konkretizirane. 7 Ampak lahko služi le kot dokaz za ustrezno (konkretno) postavljene trditve. 8 Tožnica je letnik 1958. 9 Pritožbeno zatrjevanje tožnice, da težko hodi po stopnicah in da bi bila ureditev stanovanja zanjo potrebna tudi iz zdravstvenih razlogov, kar naj izhajalo iz (pritožbi) priloženega potrdila z dne 5. 8. 2019 v prilogi A32 (ki je - razen ugotovitve, da tožnica težko hodi po stopnicah - povsem splošno), ni le (vključno z omenjenim zdravniškim potrdilom) nedopustno novo, ampak tudi sicer nima vpliva na dejstvo, da tožnica svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. 10 O čemer pa tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe prav tako ni podala nobenih (konkretnih) trditev.