Jedro

Pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo razmerij med bivšima partnerjema oz. vsakršnih njunih prispevkov. V skladu z navedenimi merili je pravilno upoštevana večja skrb toženke za dom, ki izenači večji prispevek tožnika pri gradnji hiše. Večji dohodki enega partnerja se ob sicer njunem izenačenem prispevku odraža v večjem deležu na skupnem premoženju.

O deležih na skupnem premoženju se odloča na podlagi presoje razmerij med bivšima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (trajanje zunajzakonske skupnosti) in niso relevantni zgolj dogodki v času gradnje hiše.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: ''Ugotovi se, da sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti pridobila nepremičnine vpisane v vl. št. 348 k.o. X. s parcelami št. 745/4 – pašnik v izmeri 666 m² in št. 745/11 – pašnik v izmeri 201 m² ter stanovanjsko hišo ..., ki stoji na parceli 745/4 in da je delež tožnika na teh nepremičninah do 55/100, delež toženke pa do 45/100. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 8.3.2011 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 137,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti pridobili nepremičnine parc. št. 745/4 - pašnik in stanovanjska hiša, ter parc. št. 745/11 - pašnik, oboje k.o. X.. Delež tožnika na teh nepremičninah je 6/10, delež toženke pa 4/10. V presežku, t.j. za 15%, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. S sklepom z dne 8.3.2011 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 471,95 EUR, v 15 dneh.

3. Zoper sodbo vlagata pravočasno pritožbo obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo delno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča, da tožnik parcele 745/4 k.o. X. ni kupil z denarjem, ki predstavlja njegovo posebno premoženje. Toženka in njene priče ne morejo veliko vedeti o očetovem darilu tožencu. Bistvena je izpoved brata toženca P. P., ki je povedal, kaj je tožnik prejel, in tudi, da so vsi otroci že nekaj dobili. V kolikor bi bila parcela res kupljena s skupnimi sredstvi, potem tožnik in toženka ne bi naknadno sklenila darilne pogodbe. S tem je toženka namreč priznala, da ji je tožnik podaril del parcele, sedaj pa trdi, da ji je dal nekaj, kar je pravzaprav sama kupila. V zvezi z dohodki pravdnih strank pritožba navaja, da je v sodbi očitno prišlo do pomote. Pritožbi prilaga izpisek ZPIZ, iz katerih izhaja, da je bila tožnikova neto plača v letu 1988 12.889.196,00 dinarjev. Da gre za pomoto, je mogoče zaključiti tudi iz vseh dohodkov v prejšnjih letih, saj je tožnik v vsem obdobju zaslužil enkrat več od toženke. Hiša se je gradila v letih 1983 do 1986 oziroma 1987, ko sta se vanjo vselila. Tožnik je tedaj zaslužil 2,3 krat več od toženke (obdobje od leta 1980 do 1982) oziroma 2,1 krat več (1983 do 1986), po zaključku gradnje (od leta 1987 do 1990) pa je zaslužil 60% več. Ker gre za ugotovitev deleža na hiši, je po mnenju pritožbe potrebno upoštevati zaslužek v času gradnje ter eventualno nekaj let pred in po tem. V obdobju od leta 1980 do 1990 je tožnik zaslužil 200% več, zato 10% nižji dohodek toženke na račun bolniškega staleža ni tako pomemben. Gradnja hiše je bila mogoča le zato, ker je tožnik kot rudar ustvaril nadpovprečen dohodek. Pri gradnji je najpomembnejši finančni vložek, pri tem pa je tožnik prispeval za 100% več. Tožnik je vešč vseh zidarskih, pečarskih in podobnih del, zato obrtnikov ni bilo treba plačevati. Če pa je delo opravil obrtnik, mu je tožnik to vrnil z delom pri njegovi hiši. Toženka je opravljala le lažja fizična dela ter kuhala hrano za delavce. Hišo pa bi bilo mogoče zgraditi tudi brez njene pomoči, zato je vrednost njene pomoči v primerjavi z izdatki za material in plačevanje obrtnikov zanemarljiva. Ker je tožnik h skupnemu premoženju bistveno več prispeval z denarjem in delom, pritožba meni, da je njegov delež vsaj tak, kot ga zahteva. Pritožba sodišču očita, da ni upoštevalo tožnikovega prispevka h ohranitvi premoženja po razpadu življenjske skupnosti, čeprav bi ga po določbi 2. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) moralo. Tožnik je namreč skrbel za okolico hiše, čistil odtoke, žlebove ter prezračeval hišo, saj bi hiša drugače začela propadati.

5. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče priviligiralo tožnika, saj v sodbi ves čas navaja, da sta pravdni stranki prispevali enako, potem pa tožniku prisodi 60%, toženki pa 40% in sicer zgolj zato, ker je imel tožnik nekaj malega višjo plačo. Sodišče je očitno kaznovalo toženko, saj v sodbi navaja, da je bila kar dve leti na bolniški in da je imela zato nižjo plačo. Toženka je bila večkrat v bolniškem staležu zato, ker sta si prizadevala imeti otroka, kar je bila njuna skupna želja. Toženka je zaradi tega prejemala 30 – 40% nižjo plačo in nižje nadomestilo za letni dopust. V nadaljevanju pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh (sicer neizmerljivih) ugodnosti, ki jih je toženka prejela od svojega delodajalca. Z ugodnimi prevozi materiala za gradnjo hiš, nižjimi cenami v njegovi trgovini in nižjo obrestno meri pri najemanju kreditov je toženka doprinesla h skupnemu premoženju enako kot tožnik. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da je tožnik v času gradnje hiše zaradi vožnje pod vplivom alkohola uničil kar dva osebna avtomobila. Z upoštevanjem vsega navedenega je njegov 10% višji denarni prispevek izničen. Po stališču pritožbe sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. Dohodek tožnice je po ugotovitvah sodišča na račun bolniških za 10% nižji, 10% od 50%, kolikor sta oba solastnika, pa znaša le 5%. Sodišče bi zato tožniku lahko priznalo kvečjemu 55% delež, ne pa 60%. Pritožba nazadnje navaja še, da je tožnik toženko fizično nagnal iz hiše, zato je njegov zahtevek iz naslova vzdrževanja hiše neupravičen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške postopka.

7. Zoper sklep o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je njegov uspeh le 40%. Tožnik namreč ne zahteva 75% deleža na skupnem premoženju, temveč 66,66%, kar pomeni, da ni uspel le z 6,66%. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sklep spremeni tako, da njegov uspeh opredeli na 60%, toženkin pa na 40%, ter v takšnem razmerju porazdeli ugotovljene stroške.

8. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep pa nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Podlago za presojo deležev zakoncev (oziroma zunajzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju predstavlja določba 59. člena ZZZDR, po kateri sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

11. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki parcelo 745/4 k.o. X., na kateri sta zgradila stanovanjsko hišo, kupili s skupaj privarčevanimi sredstvi. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo tožniku, da je v nakup parcele vložil denar, ki ga je dobil od očeta, s čemer naj bi bil dedno odpravljen. Prepričljiva ni bila niti tožnikova sestra, priča A. S., ki je izpovedala v njegovo korist. Razlogi, zaradi katerih se je sodišču porajal dvom v njuno verodostojnost (obrazložitev v drugem odstavku na šesti strani sodbe), so tudi po oceni pritožbenega sodišča takšni, da jima ni mogoče verjeti. Pritožba sicer meni, da bi moralo sodišče slediti priči P. P., vendar tudi njegova izpoved ne omogoča drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Slednji je namreč povedal, da je toženec kot dediščino dobil le les za ostrešje hiše. Pritožba se neuspešno sklicuje na darilno pogodbo, s katero je tožnik 10.1.1985 toženki podaril solastniški delež na parceli 745/4 k.o. X.. Toženka je prepričljivo pojasnila, da sta s to pogodbo le formalno uredila lastništvo na parceli, ki je sicer pripadalo obema. Pogodba torej nima takšnega pomena, kot ji ga pripisuje tožnik. Da je tožnik v skupno premoženje vložil svoje posebno premoženje, zaradi česar bi bil njegov delež lahko večji, izvedeni dokazni postopek torej ni potrdil. 12. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo, katera dela pri gradnji stanovanjske hiše, ki je v letih 1983 do 1986 potekala v lastni režiji, je opravil tožnik in katera toženka (obrazložitev na strani sedem, osem in devet). Pri tem sta aktivno sodelovala oba, in sicer je tožnik opravljal težja fizična dela, toženka pa lažja, skrbela pa je tudi za hrano in pijačo delavcev. Tudi sicer je bila skrb za gospodinjstvo v celotnem obdobju njune zunajzakonske skupnosti, ki je trajala od leta 1978 do 2005, predvsem na toženki, ki je kuhala, prala in pospravljala za oba, poleg tega pa je pridelovala hrano na vrtu (medtem ko otrok nista imela). Pritožbeno sodišče se na podlagi takšnih (neizpodbijanih) ugotovitev strinja z oceno nižjega sodišča, da sta z delom enako prispevala h nastanku skupnega premoženja. Tožnik v pritožbi neupravičeno zmanjšuje pomen dela toženke z navedbo, da bi bila hiša zgrajena tudi brez njene pomoči pri gradnji. Pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo razmerij med bivšima partnerjema oz. vsakršnih njunih prispevkov. V skladu z navedenimi merili je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo večjo skrb toženke za dom, ki izenači večji prispevek tožnika pri gradnji hiše. 13. Ugotovljene razlike v dohodkih pravdnih strank pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo večji delež tožnika na skupnem premoženju, čeprav ne v takšni meri, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka v letih od 1981 do 1987 zaslužila za polovico manj od tožnika, v letu 1988 dva in pol krat več od njega, od leta 1989 do 2004 pa za približno 20 – 25% manj. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da so podatki za leto 1988 napačni, kar dokazuje s izpiskom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga prilaga pritožbi (priloga A26). Teh dokazov ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, pri čemer pritožnik ni pojasnil, zakaj jih ni predložil pravočasno (286. in 337. člen ZPP). Dohodke za obdobje od leta 1980 do 2004, kot so navedeni na deseti strani sodbe, pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilne.

14. Sodišče prve stopnje je dohodek toženke, ki je bil zaradi dolgotrajnih bolniških odsotnosti (zaradi zdravljenja neplodnosti) nižji, ustrezno korigiralo tako, da ga je za celotno obdobje povečalo za 10%. Pritožbeni očitki toženke, da jo je sodišče na račun bolniških odsotnosti kaznovalo, so zato nekorektni, navedbe o dvoletnem bolniškem staležu pa iztrgane iz konteksta. Za lažjo primerjavo dohodkov je pritožbeno sodišče izračunalo razmerje prispevka vsakega od njiju v skupni proračun na letni ravni ter povprečje tega razmerja v obdobju od leta 1981 do 2004. Zneske na strani toženke je (enako kot nižje sodišče) povečalo za 10% na račun bolniških odsotnosti. Takšnemu povečanju tožnik v pritožbi namreč ne nasprotuje, medtem ko toženka zatrjuje, da je bil njen dohodek iz tega razloga kar 30 – 40% nižji, vendar tega ni dokazala. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik v povprečju ustvaril približno 56% skupne mase rednih osebnih dohodkov, toženka pa 44%. Glede na to, da je bil dohodek tožnika bistveno večji, medtem ko sta njuna prispevka v preostalem izenačena, je po stališču pritožbenega sodišča izpodbita zakonska domneva, da sta njuna prispevka enaka. Da se večji dohodki enega partnerja ob sicer njunem izenačenem prispevku odraža v večjem deležu na skupnem premoženju, izhaja tudi iz sodne prakse (primerjaj zadevi sodba II Ips 427/2010 in sodba II Ips 100/99). Pravilna opredelitev njunih deležev na skupnem premoženju je po presoji pritožbenega sodišča razmerje 55/100 za tožnika in 45/100. Pritožba toženke tako utemeljeno opozarja, da ugotovljeni dohodki ne opravičujejo 20% odstopanja v korist tožnika, kot je z razmerjem 60/100 proti 40/100 odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno zavzemanje tožnika za prisojo še višjega deleža pa ne more biti utemeljeno. Narava in zahtevnost tožnikovega poklica se odraža v njegovem višjem dohodku, dvakratno upoštevanje njegovega prispevka pa ni mogoče. 15. Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da so relevantni dohodki le v obdobju od leta 1983 do 1986, ko se je gradila hiša. O deležih na skupnem premoženju se odloča na podlagi presoje razmerij med bivšima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. To pa je nastajalo od začetka zunajzakonske skupnosti v letu 1978 pa do njenega prenehanja leta 2005. Dejstvo, da je tožnik v času gradnje hiše zaslužil dvakrat več od toženke, zato nima takšne teže, kot meni pritožnik. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče upoštevat tožnikovega vzdrževanja hiše po razpadu njune skupnosti, ko se je toženka izselila, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev na strani 13).

16. Sodišče se utemeljeno ni ukvarjalo z ugovorom toženke, da je tožnik razbil dva avtomobila, ki sta ju sicer kupila s skupnimi sredstvi. To namreč ne vpliva na dejstvo, da je tožnik z denarjem in delom prispeval h nastanku skupnega premoženja. Glede na to, da sta bila avta kupljena v zunajzakonski skupnosti s skupnimi sredstvi, pa je tudi to sodilo v njuno skupno premoženje, na katerem je bil delež tožnika tak, kot je ugotovljeno zgoraj.

17. Ne drži pritožbena navedba toženke, da sodišče ni upoštevalo ostalih ugodnosti, ki jih je imela toženka pri svojem delodajalcu. Iz razlogov na strani enajst sodbe jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo, da je toženki omogočil brezplačne prevoze gradbenega materiala (v vrednosti 1.370,00 EUR), ter popuste pri nakupu v prodajalni. Sodišče pa je ugotovilo, da je tudi tožniku delodajalec nudil premog za kurjavo, zato je štelo, da je njun prispevek uravnotežen.

18. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbo tožnika pa je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je tožnikov uspeh le še 31%, saj je uspel le s 5% od zahtevanih 16,66%. Odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 8.3.2011, ki temelji na predpostavki, da je njegov uspeh 40%, je za tožnika bolj ugodna. Ker se zoper stroškovno odločitev pritožuje le tožnik, pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep ni posegalo (359. člen v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154., 155. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo je polovičen, zato je v takšnem razmerju upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ti zajemajo sestavo pritožbe 500 točk ter 20% DDV, kar znaša 275,40 EUR. Tožeča stranka ji je tako dolžna povrniti 137,70 EUR. Njenega odgovora na pritožbo glede na vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato do povrnitve le – teh ni upravičena.