Jedro

Vlažen, skalnat in neraven gozdni predel, ki je posut z listjem ter razmetanimi hlodi, vejami oziroma padlimi drevesi, ni povsem varen, prav tako pa ni povsem varna niti hoja po takih tleh, saj padci niso izključeni, kot je to pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora nevarnost odstopati od običajnih nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za plačilo 19.260,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka) in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni dosledno povzelo njegovih navedb. Ob upoštevanju, da gre za vlažen, strm teren s kotom 60 stopinj, na katerem iz zemljine štrlijo skale, ki so delno pokrite z mahom in listjem, hkrati so na tem terenu podrti hlodi, padla in nagnjena drevesa, poleg tega pa je bil tožniku teren nov in neznan, je zaključiti, da je tožnik opravljal nevarno delo. Površina, ki jo je moral prehoditi, je polna skritih nevarnosti in jo tudi ob ustrezni skrbnosti ni mogoče varno prehoditi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik iskal verigo, zato ni mogel prosto izbirati poti, kjer bo prehodil gozd. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) ni podala nobenih konkretnih trditev in jih tudi ni dokazala. Zlasti ni dokazala, da teren ni strm, saj iz fotografij in izpovedbe tožnika izhaja nasprotno. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo na zemljišču polno podrtih hlodov in da je imel klanec naklon 60 stopinj, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zgolj parcialno je sodišče prve stopnje povzelo izvedensko mnenje, ki je tožnikovo delo opredelil kot nevarno, in navedel, da se je treba med strojnim podiranjem drevja hoji po gozdu v opisanih razmerah izogibati. O nevarnosti dela pričajo tudi podatki o nesrečah pri delu v letu 2014, ko so se sanirale posledice žledoloma. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem tožnik ni bil zadosti skrben. Sicer pa je tožnik prvič delal na K. in mu teren ni bil znan. Prav tako se je s strojem vedno premikal po drugih lokacijah, zato mesta padca ni poznal. Sodišče prve stopnje zmotno tožnikovo delo primerja z delom pri običajni sečnji, pri kateri so drevesa v vertikalnem položaju in ne ležijo izruvana vsepovsod po gozdu. Kot dokaz prilaga slike gozda po snegolomu. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede subjektivne odgovornosti. Tožnik do prejema izvedenskega mnenja ni mogel vedeti, da bi moral dobiti navodila za varno upravljanje s strojem in za montažo verige. Če bi verigo pravilno montiral, bi bila manjša verjetnost, da pride do izpada verige in mu ne bi bilo treba hoditi po nevarnem terenu. Prav tako ni vedel, da bi moral prejeti oceno tveganja za svoje delovno mesto. Poleg objektivne je tako izkazana tudi krivdna odgovornost zavarovanca toženke. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami med seboj v nasprotju, ter se jo da preizkusiti.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je kot poklicni gozdar (zaposlen pri toženkinem zavarovancu) junija 2014 opravljal sečnjo lesa s strojem1 v gozdu v okolici K.. Na stroju mu je odpadla veriga, zato je stroj ustavil nekaj metrov stran od mesta, kjer je ležala veriga. Iz stroja je nato izstopil z namenom, da pobere verigo, pri čemer se je na poti do verige z eno nogo zataknil med skalo in hlod ter padel. Teren, na katerem je tožnik padel, je bil vlažen, prekrit z listjem in mahom, na njem so bile skale, prav tako so v gozdu v posledici žledoloma ležali hlodi oziroma podrta drevesa.

7. Tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da je padel na terenu, ki je bil zelo strm oziroma, da je padel na klancu s strmino 60 stopinj. Navedeno dejstvo je toženka v odgovoru na tožbo substancirano prerekala in se sklicevala na fotografije mesta padca, ki jih je priložil tožnik. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v predložene fotografije, ki izkazujejo mesto padca. Sodišče prve stopnje naklona sicer ni natančno ugotavljalo, je pa na podlagi predloženih fotografij mesto škodnega dogodka ocenilo kot običajen gozdni teren. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču izpodbijane sodbe, da je šlo za običajen gozdni teren (zlasti glede strmine), saj iz predloženih fotografij ni razvidno, da bi bil teren posebej strm. Teren na mestu padca sicer ni bil popolnoma raven in položen, vendar pa ni šlo za hujšo strmino, ki bi odstopala od običajnega razgibanega gozdnega terena. Nenazadnje tudi tožnik v izpovedbi ni potrdil svojih trditev, da je padel na klancu s 60-stopinjskim naklonom, saj je v izpovedbi ocenil, da je imel teren, ki ga je moral prehoditi, 30-odstotni naklon.2 Drugih dokazov glede strmine terena tožnik ni predlagal. Tožnik v pritožbi zgolj ponavlja svoje tožbene trditve, da je padel na zelo strmem terenu, ki pa se tekom postopka na prvi stopnji niso izkazale za resnične, zato s temi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik med iskanjem verige lahko vso pozornost usmeril v površino, po kateri je hodil. Tožnik namreč ni nosil kakšnih težjih stvari (razen lažjega ključa, ki ga ni oviral pri hoji). Pritožba izpodbijani sodbi neutemeljeno očita protispisnost in nasprotja v ugotovljenih dejstvih glede iskanja verige. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik šel pobrat verigo na kraj, kamor je padla, saj je tožnik sam izpovedal, da je videl, kje mu je veriga padla iz stroja, da se je nato s strojem ustavil na primernem mestu, nato pa se odpravil pobrat verigo. Držijo tako pritožbene navedbe, da je tožnik moral pobrati verigo tam, kjer je padla, ne drži pa, da ni mogel prosto izbrati poti do verige, saj iz trditev strank in ugotovitev sodišča ne izhaja, da je moral do verige stopati po točno določeni poti. Nedvomno tako tožnika pri hoji niso ovirali drugi dejavniki, razen same pohodne površine, ki je od njega zahtevala skrbno hojo.

9. Tudi ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil kraj opravljanja dela tožniku povsem neznan. Seveda mikrolokacije padca tožnik ni mogel poznati. Te ne bi mogel poznati tudi, če bi delo opravljal na območju, kjer njegov delodajalec običajno opravlja sečnjo dreves. Vendar pa je delo na K. opravljal že dva meseca in je bil s stanjem terena in posledicami žledoloma, ki se je zgodil pozimi istega leta, do časa škodnega dogodka kot poklicni gozdar nedvomno že seznanjen.

10. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje v celoti oceni sodišča prve stopnje, da je bilo stanje v gozdu po žledolomu enako, kot sicer pri podiranju dreves, ko ne gre za odstranjevanje posledic žledoloma. Res je, da so tudi pri običajni sečnji na tleh gozda hlodi od dreves, podrtih v sečnji, pa tudi drevesa, ki so se morebiti sama podrla zaradi starosti in vremenskih razmer. Vendar je v posledici žledoloma v konkretnem gozdu na tleh nedvomno ležalo razmetanih več izruvanih dreves kot običajno. Gre za drevesa, ki so se zlomila pod težo ledu in snega, ter jih je bilo potrebno odstraniti. Navedeno izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot iz predloženih fotografij mesta škodnega dogodka, ki izkazujejo stanje dve leti po škodnem dogodku, ko so bila padla in podrta drevesa deloma že odstranjena. Navedene ugotovitve je tako sodišče druge stopnje upoštevalo pri presoji, ali je hoja v gozdu v konkretnem primeru nevarna dejavnost, vendar pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje niso vplivale, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja, ki ga je v sodnem postopku izdelal sodni izvedenec za varnost in zdravje pri delu. Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča pri ugotavljanju dejanskih vprašanj. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju dejanskega stanja pravilno upoštevalo tudi izvedensko mnenje. Ocena, ali je tožnikova hoja po gozdu v konkretnih okoliščinah nevarna dejavnost, pa je pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča. Ugotovitve sodnega izvedenca, da je hoja po gozdu po žledolomu nevarna, zato ne zadostujejo za zaključek, da je podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da podatki o nesrečah pri delu v gozdovih v letu 2014, ki jih navaja sodni izvedenec, sami po sebi niso odločilni, ali je v konkretnem primeru šlo za nevarno dejavnost. Nesreče so se namreč zgodile v različnih dejanskih okoliščinah in pri različnih gozdnih opravilih med sečnjo, pri čemer so določena opravila bolj nevarna od drugih.3 Sodišče pa mora oceniti, ali vse dejanske okoliščine konkretnega primera utemeljuje objektivno odgovornost in napolniti pravni standard nevarne dejavnosti.

12. Glede na vse prej navedene dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno vsebinsko napolnilo pravni standard nevarne dejavnosti. Nevarna dejavnost je tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Če nastala škoda izvira iz takšne dejavnosti, je potrebno delodajalčevo odgovornost (v tem primeru odgovornost toženkinega zavarovanca) presojati z uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.4 Objektivna odgovornost je po našem pravu izjema. Izjeme se razlagajo ozko. Sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če je dejavnost sama po sebi nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, to ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

13. Vlažen, skalnat in neraven gozdni predel, ki je posut z listjem ter razmetanimi hlodi, vejami oziroma padlimi drevesi, ni povsem varen, prav tako pa ni povsem varna niti hoja po takih tleh, saj padci niso izključeni, kot je to pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora nevarnost odstopati od običajnih nevarnosti. Nevarnost, ki ji je bil izpostavljen tožnik ob hoji po opisanem terenu, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna in ne predstavlja tako velikega tveganja, da bi bilo mogoče hojo po gozdu v konkretnih okoliščinah opredeliti kot nevarno dejavnost.5 Tožnik je moral biti pozoren na skale in izruvana drevesa v gozdu. Vendar pa sama okoliščina, da so v gozdu ležala izruvana drevesa ne pomeni, da je hoja po takšnem gozdu nevarna dejavnost v smislu 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik bi moral na možnost zdrsa oziroma padca glede na konkreten teren, po katerem je hodil in ki mu ni bil neznan, računati in se gibati z ustrezno previdnostjo. Dejstvo, da je moral s tal pobrati verigo, ga ni oviralo, da med hojo pozornost usmerja v tla in se ustavi, ko je to potrebno.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikovih trditev glede krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca (da tožnik ni prejel navodil o namestitvi verige oziroma navodil za varno upravljanje s strojem in ocene tveganja za delovno mesto), ki jih je tožnik podal šele po prejemu izvedenskega mnenja in po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. V pravdnem postopku morajo načeloma stranke navajati vsa dejstva in predlagati dokaze do konca prvega naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Tožnik res ni dolžan poznati vseh obveznosti delodajalca glede varnosti in zdravja pri delu, vendar pa bi ob ustrezni skrbnosti lahko do konca prvega naroka za glavno obravnavo zatrjeval, da ni bil poučen o načinu menjave verige oziroma, da verige ni znal menjati. Tudi toženka je že v odgovoru na tožbo ustrezno opozorila, da so tožnikove navedbe glede krivdne odgovornosti preskope. Tožnik je namreč v tožbi le na splošno zatrjeval, da je toženkin zavarovanec kršil predpise iz varnosti in zdravja pri delu, ker je tožnik delo opravljal na nevarnem terenu, in da je zato podana tudi krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca. Na prvem naroku je navedel še, da ga delodajalec ni seznanil s stanjem terena, na katerem bo se opravljalo delo. Drugih konkretiziranih trditev glede krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca tožnik do konca prvega naroka ni podal. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da izvedenec v mnenju ni ugotovil novih dejstev, ki jih tožnik (brez strokovnega znanja) ne bi mogel že prej ugotoviti sam in pravočasno navajati. Sicer pa v konkretnem primeru tožniku škoda niti ni nastala ob sami menjavi verige ali zaradi morebitne nepravilne menjave verige.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikove delovne opreme (zlasti čevljev) nimajo ustrezne podlage v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je namreč svoje ugotovitve, da je tožnik od delodajalca prejel ustrezno varovalno opremo, oprlo na izvedensko mnenje (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik pa je tudi sam izpovedal, da je od delodajalca prejel čevlje za delo v gozdu.

16. Predložitev fotografij v pritožbi je prepozna, saj tožnik ni pojasnil, zakaj tega dokaza ni mogel predložiti pravočasno (337. člen ZPP). Sodišče druge stopnje zato pri odločanju ni upoštevalo navedenih fotografij.

17. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki jih tudi ni specificirano priglasil (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in drugim odstavkom 163. člena ZPP).

1 Gre za stroj, v katerem delavec sedi v kabini. Stroj ima roko z rezalno glavo, ki odreže in prime deblo. Na tej glavi je veriga, ki se je s stroja občasno snela in jo je moral tožnik večkrat dnevno pobrati s tal ter ponovno namestiti na stroj, da je lahko nadaljeval z delom. 2 30 % naklon klanca ustreza kotu približno 17 stopinj. 3 Tako je npr. podiranje oziroma sečnja dreves v sodni praksi običajno opredeljena kot nevarna dejavnost (glej npr. VS RS sodba in sklep II Ips 72/2007). Kot tako jo opredeljuje tudi 3. člen Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu. 4 Tako npr. VSRS Sodba II Ips 260/2016. 5 Prim. VSL sodba II Cp 744/2015. V zadevah VSL sodba II Cp 1901/2016 in VSL sodba II Cp 30/2011 je sodišče hojo po gozdu sicer opredelilo kot nevarno dejavnost, vendar je šlo za drugačne dejanske okoliščine. V zadevi VSL II Cp 1901/2016 je tožnik, ko je hodil po zelo strmem, drsečem in vlažnem gozdnem terenu, moral nesti tudi motorno žago in biti pozoren na sodelavca, ki je opravljal sečnjo v bližini. V zadevi VSL II Cp 30/2011 pa je tožnik pri hoji po strmem in razmočenem gozdnem terenu s seboj iz navojnega vlečnega bobna vlekel žičnato vrv in zato ni mogel biti pozoren le na teren, na katerem je padel.