Jedro

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni uspel dokazati potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti toženk (nevarne stvari pri objektivni odgovornosti) ter škodnega dogodka v obliki protipravne opustitve niti vzročne zveze iz razloga, ker v ravnanju prve in druge tožene stranke ni našlo ničesar nedopustnega oziroma ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati o njunem protipravnem ravnanju. Ker je to ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, njena odsotnost logično vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala 6.625,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je po njenih trditvah nastala pri padcu s kolesom ob vožnji preko reliefnih betonskih elementov za slabe in slabovidne v parku ter naložilo tožniku, da toženi stranki povrne pravdne stroške. Zaradi neustreznih betonskih elementov naj bi bila odgovorna prva tožena stranka, ki je imela v času nezgode svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženi stranki.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot bistveno navaja, da je sodišče storilo materialno kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožnika po postavitvi izvedenca gradbene stroke, kot tudi izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Pojasnjuje, da sodišče nima strokovnega znanja na podlagi katerega bi lahko "podalo merodajne in predvsem objektivne zaključke glede stanja drsnosti lokacije, spremembe drsnosti med asfaltno in površino talnih označb in ustreznosti vgradnje elementov v asfaltno površino". Zaradi zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov je zato tožniku bila odvzeta možnost dokazati objektivno nevarno stanje oziroma mu je bila odvzeta možnost dokazovanja objektivne odgovornosti tožene stranke. Z ogledom in ravnanji sodnika je bilo storjenih "toliko kršitev procesnih pravnih pravic, da je sodba materialno zmotna in se je ne da preveriti, prav tako pa je sodišče zaradi neizvedenega dokaznega postopka ugotovilo dejansko stanje zmotno in pomanjkljivo". Prav tako je prepričan, da izostanek A-testov za betonske elemente izkazuje opustitev toženih strank v sferi profesionalne skrbnosti v okviru 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi s 163. členom OZ, saj se tožene stranke niso prepričale, ali so ti elementi varni za kolesarje. Ob tem je bistvena okoliščina, da so tožene stranke nepreverjene elemente, ki predstavljajo nevarnost za kolesarski del populacije, vgradile na javno površino, pri tem pa na javni površini, kjer je tožnik padel, niso pustile zadostne površine za kolesarsko populacijo, da bi ta lahko javno površino varno prešla, prav tako pa na nevarnost niso opozarjale s postavljeno opozorilno signalizacijo. Izpostavlja tudi, da so tožene stranke zavestno dovoljevale uporabo urejenih poti v parku kolesarjem kljub Odloku iz leta 2002, ki prepoveduje kolesarjenje po parku, saj tabel, ki bi prepovedovale kolesarjenje v parku ni, tožnik pa je kot stranka izpovedal, da mu določila odloka do navedb toženih strank niso bila znana in da ga na prepoved vožnje s kolesom po parku ni opozarjal noben prometni znak in zato mu ni mogoče očitati protipravnega početja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Predlaga, da "pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje". Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi tožnik, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč vse potrebne razloge, da jo je mogoče preizkusiti, podana pa ni niti kršitev določb pravdnega postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, katero uveljavlja tožnik zaradi zavrnitve dokaznega predloga glede postavitve izvedenca gradbene stroke in izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Sodišče je namreč opravilo ogled kraja škodnega dogodka ter delno rekonstrukcijo škodnega dogodka in se ob preizkusu drsnosti samo prepričalo, da betonski taktilni elementi niso spolzki niti v suhih, niti v mokrih razmerah, niti ob stiku z mokro gumo in zato je pravilno ocenilo, da so primerni za uporabo povprečnega uporabnika v parku, tudi za kolesarje, in zato ne predstavljajo nevarnosti. Prav tako je sodišče ugotovilo, da v času škodnega dogodka "drevesni sokovi niso več padali" (17. november, listje že odpadlo) in zato ni mogoče, dabi bili vzrok tožnikovega padca. V posledici rekonstrukcije in drugih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo dokaz za pritegnitev izvedence gradbeno komunalne stroke in izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Pojasnilo je, da izvedenca nista usposobljena ugotavljati ali drevesa v parku spuščajo sokove, ki povzročajo spolzka tla, prav tako pa je zavrnilo dokaz z izvedenci tudi iz razloga, ker se je sodišče, kot že pojasnjeno, samo prepričalo, ali so betonski taktilni elementi v parku, ko so mokri, varni za uporabo za povprečnega uporabnika. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje je nato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče povzema razloge izpodbijane sodbe, glede na pritožbene ugovore pa še navaja:

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni uspel dokazati potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti toženk (nevarne stvari pri objektivni odgovornosti) ter škodnega dogodka v obliki protipravne opustitve niti vzročne zveze iz razloga, ker v ravnanju prve in druge tožene stranke ni našlo ničesar nedopustnega oziroma ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati o njunem protipravnem ravnanju. Ker je to ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, njena odsotnost logično vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka.

7. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 20, 21, 23, 24, 25 obrazložitve sodbe izčrpno in jasno pojasnilo zakaj šteje, da sta obe toženki ravnali z zadostno potrebno skrbnostjo - skrbnostjo skrbnega strokovnjaka. V dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da se je nadzor izvajal dnevno, opravljala so se popravila, medtem ko opozorila zaradi reliefnih elementov niso potrebna. Do škode, ki je nastala tožniku, tudi ni prišlo zaradi njune opustitve zagotavljanja ustrezne protizdrsne in za kolesarje varne površine, saj ta prvič sploh ni bila spolzka in tako ni mogla povzročiti zatrjevanega zdrsa tožnika (v kolikor bi ta ravnal z zadostno skrbnostjo) in drugič, sporna površina sploh ni namenjena kolesarjem. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so mokri taktilni elementi v sprehajalni poti mestnega parka ustrezni in služijo namenu, za katerega so bili vgrajeni, in sicer za orientacijo slepih in slabovidnih ljudi, nikakor pa ne vožnji s kolesom in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nobene protipravne opustitve.

8. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da prva tožena stranka ne razpolaga z A-testi betonskih elementov, vendar je pravilno zaključilo, da ni adekvatne vzročne zveze med pomanjkanjem A-testov (tehnične dokumentacije za taktilne betonske elemente) in tožnikovim padcem, saj kljub neobstoju A-testov kritični betonski elementi v parku niso bili niti spolzki, niti slabo vzdrževani in so omogočali normalno uporabo za povprečnega pešca, medtem ko je kolesarjenje po parku prepovedano z občinskim odlokom (kar med strankama ni sporno). Ob tem je še pojasniti, da skrben kolesar ve, da se lahko vozi le po kolesarskih stezah oziroma cesti, kjer kolesarskih stez ni ter da se od skrbnega kolesarja nedvomno pričakuje, da se poslužuje označenih kolesarskih poti, ki se ob vstopu v park nedvomno zaključijo, kar je razvidno tudi iz talne signalizacije, ki je speljana okoli parku in ne skozenj.

9. Na podlagi gornjih ugotovitev in sklepanj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženki svoje obveznosti izpolnili oziroma da sta ravnali z vso potrebno profesionalno skrbnostjo in kar je v konkretnem primeru najpomembnejše, da poti v parku niso za kolesarje, še posebej ne, da bi se kolesarji vozili po poti, ki je namenjena slepim in slabovidnim ljudem.

10. Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razloga, da toženki nista nedopustno ravnali, pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).