Jedro

Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.

Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.

Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.

Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.

SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.

Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj pravilno glasi:

I.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 47.812,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 42.824,54 EUR od 17. 4. 2019 dalje in od zneska 4.987,57 EUR od dne 5. 5. 2015 dalje do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna v celoti povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 47.812,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, za zakonske zamudne obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici v celoti njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnica se pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da položaj ob ugotovitvi ničnosti pogodbe urejajo posebna pravila, pri čemer se splošna pravila obogatitvenega prava uporabljajo le glede vprašanj, ki s posebnimi pravili niso urejena. Iz določila drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja, da sodišče upošteva poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov za vrnitev danega in lahko zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev danega, če pogodba nična po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Glede na ta materialno pravna izhodišča tožnica ocenjuje, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 47.812,11 EUR od prvega dne po dnevu, ko so plačani kreditni obroki v skupnem znesku dosegli znesek črpanega kredita po posamezni pogodbi. O nepoštenosti je stališče zavzelo tudi Ustavno sodišča RS v odločbi Up-14/21. Ob tem opozarja tudi na zavzeta stališča VSRS v zadevah II Ips 53/2023 in II Ips 8/2023, v katerih je VSRS že zavzelo stališče, da že dejstvo, da toženka ni predočila vseh okoliščin potrošniku, ki bi jih ob sklenitvi lahko poznala, krni zahtevo dobre vere in vzpostavlja neravnotežje v trenutku sklenitve pogodbe. Iz pojasnil, ki so bila dana potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe, je izhajalo, da je prihodnost napovedljiva in stabilna, ob tem pa mu niso bile predstavljane vse okoliščine, za katere je banka vedela v zvezi z valutnim tveganjem. Ker je toženka ravnala nepošteno, je tožnica upravičena tudi do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilnem delu tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške.

4.Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor zastaranja kondikcijskega zahtevka v posledici kreditne pogodbe in toženki naložilo plačilo prisojenega zneska, pri čemer je izhajalo iz napačnega stališča, da toženka ni upravičena do nadomestila za uporabo denarja, ki bi ga naj tožnica imela kar 30 let pravico brezplačno uporabljati. Opozarja, da Direktiva 93/13/EGS sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da je nekritično sledilo odločbi SEU C-520/21. Nasprotuje odločitvi glede zastaranja kondikcijskega zahtevka in opozarja, da je začetek zastaralnega roka treba vezati na skrbno ravnanje stranke, torej tožnice, ki se je zavedala, da je s kreditno pogodbo prevzela večje valutno tveganje, kot ji je bilo predstavljano pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Zastaralni rok ni mogel začeti teči šele z izoblikovanjem sodne prakse z zadevo II Ips 8/2023, saj je bilo to 1,5 let kasneje, ko je bila izdana prvostopenjska sodba v predmetni zadevi. Glede kondikcijskega zahtevka pa pritožba pojasnjuje, da ni sporno, da je bil kredit dogovorjen v tuji valuti CHF, pri čemer se vrača v mesečnih anuitetah, ki so določene v CHF v EUR protivrednosti. Tudi OZ v 371. členu uzakonja načelo monetarnega nominalizma, kar pomeni, da se vrne tisto število denarnih enot, na katero obveznost glasi. Skladno s tem je kreditna pogodba izpolnjena, ko vrne kreditodajalcu kreditojemalka vsoto prejetih denarnih sredstev v valuti CHF in pogodbeno dogovorjene obresti ter druge dajatve. Meni, da se zneska 47.812,11 EUR ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi sodbi sodišča prve stopnje v delu, ki je zavrnilo pravico toženke do namestila za uporabo denarja. Meni, da možnost kreditojemalca, da uveljavlja vračilo nadomestila, ki presega vračilo nakazanih zneskov, ne izhaja neposredno iz sodbe C-520/21, ampak je relevantna nacionalna zakonodaja. Ker morata zaradi ničnosti stranki vrniti druga drugi kar sta prejeli, mora tožnica, ker je kreditno pogodbo že konzumirala (uporabljala denar za poplačilo), vrniti toženki nadomestilo za uporabo tega denarja v višini 6% (drugi odstavek 382. člena OZ). Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni v ugodilnem delu delu tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Priglaša stroške.

5.Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6.Tožnica ni odgovorila na pritožbo toženke.

7.Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

8.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih zahteva tožnica od zneska, ki presega prejeto glavnico od dneva poplačila celotne obveznosti po kreditnih pogodbah.

Odločitev sodišča prve stopnje

9.Sodišče prve stopnje je po pravnomočno odločenem zahtevku o ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama, zavrnilo ugovor zastaranja iz razloga, ker se tožnica pred ustalitvijo sodne prakse v letu 2023 ni imela možnosti, da bi se seznanila s svojimi pravicami.

Nadalje je ugotovilo:

-da je toženka tožnici odobrila kredit v znesku CHF v EUR protivrednosti na dan črpanja kredita, ki jih je toženka neposredno nakazala na transakcijski račun tožnice,

-da je toženka tožnici izplačala kredit v EUR, CHF je uporabila le za obračun obveznosti tožnice,

-da je toženka dne 28. 2. 2008 nakazala na TRR tožnice 58.151,55 EUR (prilogaB18) in dne 26. 3. 2008 znesek 10.932,86 EUR (priloga B19),

-da je tožnica dne 16. 4. 2019 poplačala prvi kredit v skupnem znesku 100.976,09 EUR (kar je 42.824,54 EUR več, kot je prejela) in dne 7. 2. 2017 kredit po drugi kreditni pogodbi v znesku 15.290,43 EUR (kar je 4.987,57 EUR več, kot je prejela).

10.Toženka navedenega ni prerekala ne tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi.

Uvodna pojasnila glede uporabe prava

11.V obravnavanem primeru se za odločanje uporabljajo določbe prava Evropske unije in sicer Direktiva Sveta 93/13/EGS in njena razlaga v praksi Sodišča Evropske Unije (SEU). Direktiva ne vsebuje posebnih postopkovnih pravil, vendar pa v členu 7(1) opozarja na splošno pravico do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljeno s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.1 Z njo se posega v načelo procesne avtonomije držav članic, saj morajo biti nacionalna postopkovna pravila uporabljena skladno z načelom enakovrednosti in učinkovitosti. Vse določbe Direktive, ki so nujne za dosego njenega cilja - torej varstva potrošnikov, so namreč obvezne (prisilne) narave (enakovredne določbam javnega reda v pravu držav članic).

13.Varstvo potrošnikov je podrobneje urejeno v 169. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), ki je bil podlaga za nastanek 38. člena Listine EU. V 38. členu Listina EU določa, da politike EU zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov. Varstvo potrošnikov je izrecno omenjeno še v tretjem odstavku 114. člena PDEU. V skladu z 12. členom PDEU se morajo zahteve s področja varstva potrošnikov upoštevati tudi pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti EU. Varstvo potrošnikov je tako lahko upravičen razlog za poseg v svobodo gospodarske pobude iz 16. člena Listine EU, kar poudarja tudi US RS, ki je v eni od svoji odločitev zapisalo, da je potreba po posebnem varstvu potrošnika kot šibkejše stranke še posebej poudarjena v kreditnem razmerju, torej pri sklepanju kreditnih pogodb. Na eni strani je namreč fizična oseba, ki pridobiva kredit za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, na drugi strani pa gospodarska družba, ki kredit dodeljuje v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Dajalec kredita je v času sklepanja kreditne pogodbe v ekonomsko bistveno močnejšem položaju kot potrošnik.

14.Sistem varstva potrošnika vzpostavlja že citirana Direktiva, ki temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati. Temeljno izhodišče Direktive 93/13/EGS je minimalna harmonizacija. Kot izhaja iz njenega 8. člena, lahko države članice na področju, ki ga ureja ta Direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s PDEU, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.

15.Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, so formalnopravno sprejete v obliki sodb. Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, so kot del sodbe SEU zavezujoči ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta Evropske unije oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma ex tunc. Razen če SEU omeji časovni učinek svoje sodbe, se razlaga in neveljavnost akta Unije štejeta od dneva vstopa akta v veljavo oz. od dneva izteka roka za implementacijo predmetnega akta. Sodbe SEU so tako formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, ki ga morajo na podlagi 3.a člena ustave ter ustaljene sodne presoje SEU ex offo upoštevati vsi oblastveni organi in na katerega se lahko, prav tako neposredno, sklicujejo posamezniki v Republiki Sloveniji.

16.Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodbo SEU C-520/2021, v kateri je SEU odločilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da

ne nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima potrošnik od kreditne institucije pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe, ter plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13 in načelo sorazmernosti in

nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina,

ob tem pa je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska preplačila glavnice, ki ga s tožbo zahteva tožnica od toženke, zmotno uporabilo materialno prvo, ker ni upoštevalo nacionalnega pravnega reda, ki v primeru, kot je obravnavani zagotavlja potrošniku višjo stopnjo pravnega varstva kot Direktiva, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede ugovora zastaranja

17.Glede postavljenega ugovora zastaranja je treba odgovoriti, kdaj je v predmetni zadevi začelo teči zastaranje kondikcijskega zahtevka.

18.Iz sodne prakse ESČP izhaja, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP. Institut zastaranja namreč zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov.

19.Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Ustavno sodišče je upoštevaje prakso ESČP poudarilo, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.

20.Sodišča morajo upoštevati kontekstualni pristop, ki temelji na spoznanju, da je za pravilno razumevanje kodificiranega prava in njegovo uporabo ter nato za tvorbo živega prava potreben razširjen pogled, ki ne vključuje samo t. i. primarnih (notranjih) virov (argumentov) ter njihove jezikovne razlage, ampak zajema celoten socialni kontekst področja urejanja ter konkretne zadeve, zunanje argumente, širjenje pravnega obzorja in mnogovrstne vidike. Ob tem Ustavno sodišča RS izpostavlja, da uspeh z ugovorom zastaranja pomeni, da je bila (ne sicer vedno nedopustno) prizadeta človekova pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave (v nadaljevanju URS), ki med drugim zagotavlja vsebinsko (meritorno) odločitev o zahtevku. V primeru, da sodišče sprejme ugovor zastaranja, sicer izda formalno zavrnilno (meritorno) sodbo, vendar ta ni posledica vsebinske ter celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, pač pa ugotovitve o poteku zastaralnega roka. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča ni sojenje oziroma zagotavljanje sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede. Kdaj je okrnitev pravice do sodnega varstva zaradi zastaranja nedopustna, je odvisno od okoliščin primera, vsekakor pa pomeni pretogo in za posebne okoliščine primera neobčutljivo razumevanje instituta zastaranja nevarnost, da bo pravica do sodnega varstva v jedru zanikana ali celo izvotljena.

21.Ob zahtevi po prožni uporabi pravil o zastaralnih rokih glede na okoliščine posameznega primera je Ustavno sodišče RS še opozorilo na (a) razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir kot temelja za uporabo instituta zadržanja zastaranja, in (b) na ustavno neskladje stališča, da bi morali tožniki, v primeru "izbrisanih", že v času, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo uveljavljati tudi odškodninske zahtevke.

22.Naveden vidik je pomemben tudi v obravnavani zadevi, kjer je postopek tekel sprva zaradi ugotovitve ničnosti pogodb brez uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, ki je bil postavljeni naknadno. Tožnica je vložila tožbo v letu 2015, ko ni bilo prav nobene sodne prakse v zvezi z ničnostjo kreditnih pogodb z valutno klavzulo. Sodna praksa v zvezi s tem je začela nastajati šele od konca leta 2017 dalje, sprva neuspešno (ter precej pod strogimi pogoji) za potrošnike, šele v letu 2021 pa je bilo prvič ugodeno zahtevkom na ničnosti kreditnih pogodb v CHF.

23.Zadeva VSL I Cp 1218/2017 z dne 20. 12. 2017 je bila sicer prva razsojena v prid potrošnikom, saj je bila razglašena pogodba za nično zaradi pomanjkanja pojasnilne dolžnosti, a je bila z odločbo VSRS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 razveljavljena iz razloga, ker opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, temveč do te vodi le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in je med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje, česar pa sodišče druge stopnje v navedeni zadevi niti ni presojalo. Sledile so še nadaljnje odločbe VSRS, ki so razveljavile odločbe sodišč nižje stopnje. Šele SEU je v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022 pojasnilo, da je treba člen3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1). VSRS je šele konec leta 2022 v zadevi VSRS Sodba II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 (kasneje še v zadevi II Ips 8/2022) prvič zavzelo stališče, da je lahko kreditna pogodba v CHF nična že, če ni podana pojasnila dolžnost (in preostalih pogojev v nadaljevanju ni treba presojati), kar je bil preobrat pri strogem razumevanju pogojev ničnosti v milejše razumevanje.

24.Tudi sodišče EU v zadevah SEU C-698/18 in C-699/18 poudarja, da zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je poudarilo pomembnost, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.

25.Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve. Ena od teh je tako po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) kot po Direktivi 93/13 sistem varstva potrošnika, ki temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino.

26.Ker do omenjenih odločb VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 tudi med pravni strokovnjaki ni bilo enotnega stališča glede ničnosti kreditnih pogodbe v CHF, VSRS pa je v svojih najodmevnejših odločbah II Ips 201/1017, II Ips 137/2018, II Ips 141/2017, II Ips 195/2018 razveljavilo odločbe višjih sodišče tako tiste, ki so glasile na ničnost kreditne pogodbe, kot tudi tiste, ki so take zahtevke zavrnile, tako da je prevladovalo strogo razumevanje pogojev ničnosti, tožnica, kot tudi ostali potrošniki, niso mogli vedeti, ali jim sploh gre pravno varstvo na tej podlagi. Še danes pa v sodni praksi, ne v teoriji ni odgovora, kakšen kondikcijski zahtevek bi morala tožnica postaviti in na kak način.

27.Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo. Tudi potrošniki dokler ni VSRS odločilo o ničnosti pogodbe v CHF zaradi pomanjkanja pojasnilne dolžnosti, niso bili seznanjeni z vsemi pravnimi okoliščinami za postavitev kondikcijskega zahtevka.

28.Zgoraj navedena stališča pa so skladna tudi s ciljem Direktive, ki kot enega glavnih ciljev zasleduje odvračalni učinek. Smisel odvračalnega učinka pa je prav v tem, da v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, ki so potrošnika spravili hudo socialno stisko in ogrozili njegovo pravico do doma, ne ožijo potrošnikom pogoji pri uveljavljanju njihovih pravic, saj sicer odvračalni učinke ne bo dosežen, če banke ne bodo odgovarjale za svoje nepošteno ravnanje iz razloga, ker potrošniki niso vlagali sodnega varstva. To ne bi bilo ne v skladu z ustavnimi pravicami, ne s pravom EU.

29.Zaradi zahteve po aktivni vlogi sodišča pri zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva potrošnikovih pravic, ki šele omogoča ustrezno izravnavo večplastno asimetričnega razmerja med banko in potrošnikom, in ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijskega obveznosti vezati na trenutkom nastanka prej navedene sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo že pojasnjen posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Šele, ko so bili potrošniki ustrezno seznanjeni s razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, so dobili učinkovito podlago za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive.

30.Po obrazloženem tožnica s postavitvijo kondikcijskega zahtevka v letu 2021 ni bila prepozna in zastaranje ni nastopilo.

O vračilu sredstev, ki presegajo znesek glavnice

31.Prvostopenjsko sodišče je odločitev o povračilnem zahtevku oprlo na del določbe prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Prikrajšanec ima po navedeni določbi primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve stvar (species), jo mora prejemnik vrniti. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja. Navedeno materialnopravno stališče ni pritožbeno sporno.

32.Pritožba pravilno pojasnjuje, da je sporni kredit - kredit z valutno klavzulo - dogovorjen v valuti CHF, pri čemer se vrača v mesečnih anuitetah (ki so določene v CHF) v EUR protivrednosti. To pomeni, da je valuta CHF predstavlja valutno klavzulo, ki pa je s tem, ko je bilo ugotovljeno, da je pogodba nična, odpadla. Vsaka stranka pa mora zato vrniti, kar je prejela. V tem primeru je tožnica prejela od toženke znesek glavnice v EUR in zato mora ta znesek tudi toženki vrniti, kar je tudi že storila s tem, ko je poplačala celotno kreditno obveznost. Toženka pa mora povrniti tožnici njeno preplačilo, torej znesek, ki je višji kot glavnica, ki jo je tožnica prejela ob sklenitvi kreditne pogodbe.

33.Pritožba pravilno v zvezi s tem poudarja monetarni nominalizem, kar pomen, kot je bilo že navedeno, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela. Tožnica je prejela kredit v EUR in ga v EUR tudi vračala, valuta CHF je bila le obračunska enota, dogovorjena s pogodbo - valutna klavzula, ki pa se je izkazala za nepošten pogoj, v posledici katerega je predmetna kreditna pogodba nična. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica prejela od toženke znesek v višini glavnice kredita, ki ga mora vrniti, vse, kar pa je tožnica plačala več kot glavnico, pa ji mora toženka povrniti.

34.Kot namreč izhaja iz sodbe SEU C-520/2021 to ne nasprotuje določilom in ciljem Direktive. Pritožba takemu zaključku sodišča prve stopnje konkretizirano niti ne nasprotuje, razen da meni, da sodišče prve stopnje nima razlogov o znesku 47.812,11 EUR. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, kaj ta znesek predstavlja, to pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno (to je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v tč 26 do 28 obrazložitve). Kot je bilo že pojasnjeno, navedeni znesek predstavlja vsoto preplačil tožnice, torej tistih nakazil, ki presegajo plačilo glavnice toženki.

35.Kot izhaja iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje in prilog B18 in B19 je tožnica od toženke, prejela zneska 58.151,55 EUR in 10.932,86 EUR, toženka pa je od tožnice prejela znesek 100.976,09 EUR in znesek 15.920,43 EUR, tako da je sodišče prve stopnje pravilno, glede s strani toženke neprerekane denarne znesek, zaključilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici preplačilo glavnice, v skupnem znesku 47.812,11 EUR.

Nadomestilo za uporabo denarja

36.Toženka v pritožbi vztraja, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini dajatvenega zahtevka zaradi obogatitvenega principa, ki po 87. členu OZ velja pri pravilih vračanja, upoštevati tudi, da mora tožnica za čas, ko je uporabljala toženkin kapital, plačati ustrezno nadomestilo oziroma da bi moralo sodišče po navedeni določbi dosojeni znesek zmanjšati za znesek ustreznega nadomestila, ki bi ga morala plačati tožnica, ker je od dne nakazila kredita do dne dokončnega poplačila uporabljala toženkin kapital.

37.V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da gre za potrošniško razmerje in da je SEU že presodilo, da je načelni cilj presoje nepoštenosti (ničnosti) pogodbenega pogoja v potrošniški pogodbi v tem, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil, če ničnega pogoja ne bi bilo. Prav tako je SEU že zavzelo stališče, da se posledice uporabe Direktive raztezajo tudi na restitucijske učinke glede vračila zneskov, ki so bili plačani na podlagi takšnega pogoja. Tako zavzeto stališče zato od sodišča terja, da v potrošniških razmerjih višino medsebojnih kondikcijskih zahtevkov na podlagi določb 87. člena OZ in pravil vračanja od 191. do 198. člena OZ presoja še skladno z minimalnim varstvom, ki ga potrošnikom daje Direktiva v fazi medsebojnih (vzajemnih) restitucijskih zahtevkov, ki izvirajo iz izpolnitev, opravljenih na podlagi nične potrošniške pogodbe.

38.Do vprašanja, ali je pri pravilih vračanja ponudnik blaga ali storitev od potrošnika, ki je na podlagi nične pogodbe prejel denar, upravičen zahtevati tudi kakršnokoli nadomestilo za uporabo kapitala (torej t. i. obogatitvene obresti), se je SEU izreklo v odločbi C-520/21 Bank M. Zavzelo je stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

39.Glede na navedeno je toženkin ugovor na zmanjšanje vrnitvenega zahtevka na račun nadomestila za uporabo denarja neutemeljen. S tem je dosežen odvračalni učinek in ostali cilji Direktive. Pritožba namreč zmotno navaja, da je toženka "stisnjena" s tako odločitvijo sodišča prve stopnje v veliko slabši položaj, ker se privilegira tožnico, ki je dolžna vrniti le znesek, ki ga je prejela, čeprav ga je uporabljala več kot deset let. Sodišče druge stopnje glede na navedeni očitek pojasnjuje, da evropsko pravo zagotavlja visoko stopnjo varstva potrošnika kot šibkejše stranke, banko kot strokovnjaka na področju dajanja kreditov, pa ne varuje oziroma zagotavlja instrumente, na podlagi katerih bi banka kot strokovnjak delovala v najvišje dobro potrošnika. To dosega na način, da je v direktivo vneslo odvračalni učinek, ki pomeni posledice, zaradi katerih banka ne bo spravljala potrošnika v slabši položaj. To je še posebej poudarjeno prav v zgoraj citirani sodbi SEU, kjer v posledici odvračalnega učinka, banka kot strokovnjak ni upravičena do ničesar, kar presega znesek, ki ga je po kreditni pogodbi izplačala tožnici. S tem se prispeva k odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od vključitve nepoštenih pogojev v potrošniške pogodbe, ker bi vključitev takih pogojev, ki povzročijo ničnost celotne pogodbe, lahko imela finančne posledice, ki presegajo vračilo zneskov, ki jih je plačal potrošnik, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. Če pa bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo. Kot je poudaril že generalni pravobranilec, cilj te direktive ni toliko zagotovitev splošnega pogodbenega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, temveč bolj preprečiti nastanek neravnotežja v teh pravicah in obveznostih v škodo potrošnika. Potrošnik in banka namreč nista dva enakovredna subjekta, zato je pravo EU zagotavlja tako visoko varstvo potrošnikov.

40.To pa je tudi v skladu z določilom drugega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. Nepoštena stranka se ne more sklicevati na ničnost pogodbe v tistih primerih, ko to predstavlja sredstvo za oškodovanje poštene nasprotne stranke. Nasprotno stališče bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, prav tako pa bi pomenilo podporo zlorabi pravic. V danem primeru, ko je bilo že ugotovljeno, da je toženka ravnala nepošteno tako v objektivnem kot subjektivnem merilu (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), zato gre v obravnavanem primeru za takšen dejanski stan v primeru katerega lahko sodišče odloči in deloma zavrne vrnitveni zahtevek toženke v delu, ko zahteva vse, kar presega vrnitev dane glavnice.

41.Tako se izkaže za pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da toženka nima pravice zahtevati nadomestila za uporabo denarja oziroma zmanjšanje zahtevka tožnice na račun nadomestila za uporabo denarja.

Zakonske zamudne obresti od sredstev plačanih nad zneskom glavnice

42.Sodišče prve stopnje je glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožnica zahteva od dne, ko je poplačala vsako posamezno glavnico kredita, odločilo, da ji v skladu s sodbo C-520/2021 gredo le-te od vložitve tožbe dalje, saj pred tem toženke ni opomnila. V zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti se je sodišče prve stopnje oprlo le na evropsko pravo in sodbo SEU C-520/2021. Kot je bilo uvodoma že pojasnjeno, mora sodišče uporabiti nacionalno pravo, ki ga je treba razlagati v skladu z evropskim pravom. V zvezi z varstvom potrošnikov je še posebej pomembno preveriti, ali nacionalno pravo nudi ugodnejše določbe kot pravo EU. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, SEU dopušča zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega vračilo glavnice, vse od trenutka, ko je potrošnik opomnil banko na vrnitev le-te. Vendar je v konkretnem primeru potrebno preveriti tudi nacionalno zakonodajo, v predmetni zadevi slovensko pravo in ga tudi uporabiti v primeru, če je za potrošnika ugodnejši.

43.Obligacijski zakonik vsebuje določbe za tiste primere, ko odpade pravna podlaga in je potrebno vrniti prejeto. Določba 193. člena OZ določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenost pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.

44.VSRS se je v sodbi zadevi II Ips 68/2023, postavilo na stališče, da iz tega, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti ter je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Vrhovno sodišče je upoštevajoč razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS v zadnjem letu nadgradilo razlago določb 23. in 24. člena ZVPot. V sodbi II Ips 8/2022 je obrazložilo, da je nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta pa temelji na subjektivnem merilu, tako VSRS, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

45.V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o temelju zahtevka s sodbo I CP 439/2021 z dne 22. 8. 2023, presojalo nepoštenost tudi po subjektivnem merilu. Že iz ugotovitev sodišča prve stopnje v odločbi III P 460/2017 z dne 1. 3. 2021, ki se nanaša na temelj zahtevka izhaja, da je referentka zaposlena pri toženki izpovedala, da so vse stranke opozorili o pomenu valutnega tveganja, da se lahko sam obrok poviša zaradi spremembe menjalnega tečaja ter da so strankam pojasnili razliko med krediti v EUR in CHF in sicer, da je kredit v EUR v domači valuti in je vezan na referenčno obrestno mero s fiksnim pribitkom, kredit v LIBOR-ju pa se spreminja na podlagi menjalnega tečaja. Posebej so stranke, ki so imele plačilo kredita preko delodajalca, opozorili, da naj bodo pozorne na tečajne razlike, ker v primeru, da delodajalec ne bo sam poračunaval, bodo morali tečajne razlike poravnavati sami.

46.Sodišče prve stopnje je glede na to zaključilo, da je toženka tožnici dala le splošna pojasnila povezana s kreditiranjem, večjega poudarka na morebitnem valutnem in tečajnem tveganju, razen pojasnila, da gre za stabilno valuto ter da lahko pride do manjših nihanj, ni bilo. Toženka tožnici ni nudila pojasnila o kompleksnem kreditnem razmerju, v katero tožnica vstopa oziroma da bi bilo tožnici jasno in nedvoumno pojasnjeno, da lahko tečajne spremembe valutnega para EUR/CHF vodijo do bistvenih sprememb višine mesečne anuitete in s tem večjo skupno oceno stroškov kredita, kot jih je tožnica pripravljena sprejeti. Prav tako toženka tožnice ni poučila, kako bo na njeno kreditno obveznost vplivala precejšna depreciacija valute, v kateri tožnica dobiva dohodke. Kot tudi ji ni pojasnila, da gibanja tečaja ni mogoče napovedati in da so možne velike spremembe v gibanju tečaja in kako lahko te spremembe vplivajo na zmožnost tožnice za odplačevanje kredita.

47.Sodišče druge stopnje je k temu (v svoji prejšnji odločbi) še dodalo, da se je toženka kot banka morala zavedati, kako hudo je kršila profesionalne standarde, ker tožnici kot potrošnici ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak ji je ob sklepanju pogodbe podala le splošna navodila povezana s kreditiranjem in pri tem pojasnila, da gre za stabilno valuto, pri kateri pride do manjših nihanj, ne pa tudi, da tožnica s tem sprejema neomejeno tveganje. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je banka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ko je tožnico kot potrošnico izpostavila valutnemu tveganju, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto oziroma nevtralno devizno pozicijo. S tem je predmetno kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki. Zaradi popolne prepustitve tožnice valutnemu tveganju, se slednja, tudi ob nespremenjenih dohodkih, ni mogla izogniti tveganju, da zapade v plačilno nesposobnost. Toženka kot strokovnjak bi zato že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati, da lahko v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in bo lahko znatno poslabšal tožničin položaj. Kot namreč izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je CHF valuta varnega zavetja, ki močno zaniha v obdobju gospodarskih kriz, kar se je zgodilo tudi v predmetni zadevi. To pa so osnovni mehanizmi delovanja valut varnega zavetja, ki so bila banki kot strokovnjaku znana oziroma bi ji morala biti znana že ob sklenitvi pogodbe, v posledici česar bi moralo tožnici pojasniti, da je ne le možno večje tveganje, temveč, da je s kreditno pogodbo prevzela neomejeno tveganje.

48.Glede na navedeno, ker je toženka hudo kršila profesionalne standarde in v nasprotju z načelom vestnostjo in poštenja zasledovala zgolj lastne interese, za interes tožnice kot potrošnice in zato šibkejše v tem pogodbenem razmerju pa ni poskrbela, je ravnala nepošteno. To pa pomeni, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe dalje.

50.Glede na navedeno je bilo potrebno spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 47.812,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 42.824,54 EUR od 17. 4. 2019 dalje in od zneska 4.987,57 EUR od dne 5. 5. 2015 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

51.Ker je tožnica uspela s pritožbo le glede zakonskih zamudnih obresti, ki predstavlja stransko terjatev, to ni imelo vpliva na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, zato sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijane sodbe ni spreminjalo.

52.Iz istega razloga tudi sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

53.Stroške pritožbe krije sama tudi toženka, ker s pritožbo ni uspela. Prav tako krije tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ni z ničemer doprinesla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1Obvestila Komisije - Smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 27.9.2019, Ur. l. EU C 323/19, tč. 4.1. (v nadaljevanju Smernice)

2US RS U-I-27/17 z dne 18.2.2021.

3US RS odločba U-I-178/12 z dne 16.10.2013, tč. 13.

4SEU C-484/08 z dne 3.6.2010, tč. 27.

5Zadeve: Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, Eşim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014.

6Up-1177/12-17 z dne 28. 5. 2015.

7J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, str. 148.

8Up-450/15-13 z dne 2. 6. 2016.

9J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, str. 147.

10Ustavne odločbe v zadevah "izbrisani": Up-1177/12, Up- 124/14, U-I-45/14, Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015 in Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015.

11Tudi zadeva VSL I Cp 1218/2017 z dne 20. 1.2 2017 je bila sicer razsojena v prid potrošnikom, saj je bila razglašena pogodba za nično zaradi pomanjkanja pojasnilne dolžnosti, a je bila z VSRS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, razveljavljena iz razloga že opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi vodi do ničnostne sankcije. Do te namreč vodi le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje. Obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank pa sodišče v obravnavani zadevi niti ni presojalo.

12Kot n.pr. VSM sodba in sklep I Cp 27/2021 z dne 18. 5. 2021.

13In kar je bilo kasneje z odločbo II Ips 8/2022 ovrženo, saj je VSRS odločilo, da zadostuje že pomanjkanje pojasnilne dolžnosti.

14Nenazadnje je tudi VSRS zavzelo jasno stališče, da je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali so podani pogoji za ničnost kreditne pogodbe in stališča glede ničnosti ni mogoče preprosto posplošiti na vse kreditne pogodbe sklenjene v CHF.

15Sklepni predlogi generalnega pravobranilca (ECLI:EU:C:2023:120) tč 53.

16V Sklep II Ips 281/2009 z dne 15. 11. 2012.

17VSRS II Ips 60/2020 z dne

18D. Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis, 2019, str. 164.

19VSRS sodba II ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 54 in 56.

20Sodišče druge stopnje ob tem pojasnjuje, da je ravnanje toženke presojalo po subjektivnem merilu že v svoji predhodni odločbi v predmetnem postopku, čeprav tega ni izrecno navedlo, zato ocenjuje, da pravdni stranki posebej z navedenim novim stališčem VSRS ni bilo potrebno v pritožbenem postopku seznanjati. Prav tako pa iz odgovora na pritožbo toženke, v škodo katere je predmetna odločitev, izhaja, da je le-ta z navedenim stališčem VSRS tudi že seznanjena, saj na omenjeno sodbo VSRS tudi sama opozarja (odgovora na pritožbo toženke str. 4).

21Ki tvori skupaj z odločitvijo sodišča druge stopnje celoto, saj sodišče druge stopnje presodi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.