Jedro

Tožeča stranka je vtoževala pravico do posredniške provizije, ki pa ji ne gre. Pogodbe, za katerih sklenitev si je prizadevala tožeča stranka, niso bile sklenjene. Obnovljena so bila le obstoječa zavarovanja iz časa izpred nastopa tožeče stranke (ki s posredovanjem očitno niso vzročno povezana).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške revizije, tožeči stranki pa mora povrniti 1.095,54 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, z vsakim od katerih je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo tedanjih 11,294.032,40 SIT (47.129,16 EUR).

(2) Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(3) Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj, podredno pa njuno razveljavitev.

(4) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v svojem odgovoru predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O n e u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e (5) Sodišče prve stopnje, na katerega ugotovitve o dejanskem stanju je (ob odsotnosti drugačnih ugotovitev sodišča druge stopnje) revizijsko sodišče v celoti vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je ugotovilo (v povzetku): Družba V. d.d. (v nadaljevanju: V.) je imela od septembra 1997 dalje pri toženi stranki sklenjena vsa premoženjska in nepremoženjska zavarovanja, veljavna eno leto, ki jih je vsakoletno, do leta 2000, obnavljala. Pravdni stranki sta dne 25. 3. 1998 sklenili Pogodbo o zastopanju in dne 5. 5. 1998 dogovor o posredniški proviziji za „neživljenjska“ zavarovanja. Tožeča stranka je leta 2000 pogodbo o posredovanju sklenila tudi z V., z namenom racionalizacije obstoječih zavarovanj krške družbe. Zaradi spoznanja, da izboljšav v zvezi z zavarovanji pri toženi stranki ne bo mogoče doseči, je družbi V. predlagala pridobivanje ponudb tudi s strani drugih zavarovalnic. Tožena stranka je s potrdilom z dne 9. 10. 2000 tožeči stranki obljubila provizijo za zavarovanja, ki jih bo z njo sklenila družba V. „preko tožeče stranke“, s čimer je obljubila plačilo za zavarovanja, sklenjena na podlagi preureditve obstoječih zavarovanj. Po mnenju poslovodstva V. s strani tožeče stranke ponujena preureditev zavarovanj ni bila racionalnejša, zato je naročilo za posredovanje preklicalo. Leta 2000 je nato s toženo stranko obnovila zavarovanja v enakem obsegu in kakovosti kot dotlej.

(6) Sodišči nižjih stopenj nista zmotno uporabili materialnega prava. Tožeča stranka je iztoževala pravico do posredniške provizije, ki ji glede na zgoraj povzeto dejansko stanje ne gre. Posrednik (skladno z določbama 813. člena in prvega odstavka 823. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, relevantnima glede na zadevni kritični čas) namreč pridobi pravico do plačila, če in ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval. Pogodbe, za katerih sklenitev si je prizadevala tožeča stranka, niso bile sklenjene: s stališča V. – tu omenjenega le zaradi jasnosti – naj bi pri tem šlo za preurejene, racionalizirane pogodbe; s stališča tožene stranke pa naj bi preprosto šlo za nove zavarovalne pogodbe. Obnovljena pa so bila le obstoječa zavarovanja iz časa izpred nastopa tožeče stranke (ki s posredovanjem očitno niso vzročno povezana).

(7) Revizijski očitki, češ da naj bi bila tožeča stranka kot posrednica (sodišče druge stopnje, kot izhaja že iz doslejšnje obrazložitve, tega njenega statusa ni spregledalo, kot tudi ne dogovora z dne 5. 5. 1998) izpolnila pogodbene in zakonske obveznosti, se glede na doslej povedano niti ne nanašajo na konkretno pravno pomembna dejstva. Ob končnem neuspehu zadevnega posredovanja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka dejansko iskala priložnost za sklenitev zavarovalnih pogodb in toženo stranko o vsem obveščala (813., 818. in 819. člen ZOR).

(8) Revidentka neutemeljeno napada tudi zaključek sodišča druge stopnje, da „tožeča stranka za zahtevek proti toženi stranki ni imela podlage v njuni medsebojni pogodbi iz leta 1998, ker v zavarovalnem razmerju med toženo stranko in družbo V. za leto 2001 in 2002 ni v nobeni fazi nastopala po naročilu tožene stranke“ (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve njegove sodbe). Pravilno sporočilo tega zaključka je namreč, da je imela tožeča stranka, kot je bilo ugotovljeno, mandat le za prizadevanje za sklenitev novih zavarovalnih pogodb, medtem ko sklenitev (obnavljanje) zavarovanj družbe V. v teh letih ni rezultat prizadevanj tožeče stranke.

(9) Ker se uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava niti ob uradnem preizkusu (371. člen ZPP) ni izkazal za utemeljenega, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(11) Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.