Jedro

Tožnik je bil 7. 1. 2013 seznanjen, da ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 3. 12. 2012. Nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev svoje pravice. Če bi želel doseči katerokoli pravico iz delovnega razmerja, vključno z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja na uveljavljenih podlagah (do 31. 3. 2013, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas), potem bi moral najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti zatrjevane pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil pravočasno, mu je z dnem 3. 12. 2012 delovno razmerje prenehalo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na 486,51 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del nadomestila plače od zneska 1.400,00 EUR bruto za del meseca novembra 2012 (od 3. 11. 2012 do 30. 11. 2012), obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2012 dalje do plačila; obračunati sorazmerni del nadomestila plače od zneska 1.400,00 EUR bruto za del meseca decembra 2012 (od 1. 12. do 2. 12. 2012), obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila; obračunati eno dvanajstino regresa za letni dopust za leto 2012, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredna tožbena zahtevka z dne 6. 2. 2013 in 25. 11. 2013 (II. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je prenehanje delovnega razmerja na način, ko je tožena stranka tožnika dne 3. 12. 2012 odjavila iz zavarovanj nezakonito, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 3. 12. 2012 ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2012 trajalo do 31. 3. 2013 (III. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 524,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo v zavrnilnem delu in zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico oziroma podredno, da razveljavi sodbo in sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločilo, da je tožnik svoj ugotovitveni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na način, ko je tožena stranka tožnika dne 3. 12. 2012 odjavila iz zavarovanj, postavil prepozno. Tožnik je s pravilno postavljenim tožbenim zahtevkom pravočasno (v okviru določb tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) uveljavljal svoje pravice pred pristojnim sodiščem. Ugotovitveni zahtevek (nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) v predmetnem sporu sploh ni potreben, saj so za ugotovitveno tožbo potrebne zakonite predpostavke iz drugega oziroma tretjega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku. Ko je dne 5. 2. 2013 z vloženo tožbo tožnik postavil samo dajatveni zahtevek, le-ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ki je kot temelj zajet že s tožbo. Dajatvena sodba v zvezi z določeno pravico vsebuje namreč tudi ugotovitveni del o obstoju te pravice. Iz podpisane pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 3. 11. 2012 in sicer za določen čas do dne 31. 3. 2013 ter z dogovorjeno plačo izhaja, da je bil tožnik s toženo stranko v delovnopravnem razmerju in s tem je bil upravičen do zavarovanja svojih pravic v okviru dajatvenega zahtevka, kot je to opredelil v postavljenem tožbenemu zahtevku z dne 5. 2. 2013. Zahtevek je tudi že zapadel v plačilo na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in tožnik ni bil negotov glede svojega pravnega položaja. V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 7. 1. 2013 izvedel za kršitev svojih pravic in je bil s tem seznanjen. Tožba, ki vsebuje dajatven in tudi ugotovitveni zahtevek, je vložena pravočasno in sicer v zakonskem roku 30 dni od dneva, ko je bil delavec seznanjen s kršitvijo svojih pravic. Pritožbo vlaga tudi zoper napačno odmerjene priglašene stroške postopka, ker je sodišče tožniku priznalo stroške v okviru določil za odmero po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj). Ne glede na to, da je tožnik priglasil višje stroške, pa sodišče v svoji obrazložitvi zmanjšanja stroškov ni utemeljilo. Tožnik je bil na podlagi izdane odločbe Bpp 27/2013 z dne 22. 1. 2013 upravičen do brezplačne pravne pomoči. Sodišče bi moralo v skladu z dejansko priglašenimi stroški tožnika odločiti po redni odvetniški tarifi, kot je to določilo tudi toženi stranki. Prav tako ni priznalo priglašenih potnih stroškov odvetnika tožnika, ki jih je le-ta imel s svojim prihodom na naroke, ki predstavljajo stroške, ki jih bi morala povrniti tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je vložil tožbo dne 5. 2. 2013 in vtoževal izplačilo neizplačanih plač za obdobje od novembra 2012 do marca 2013, ko naj bi bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. V tožbi je navedel, da je s toženo stranko dne 3. 11. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 11. 2012 do 31. 3. 2013. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj z dne 14. 12. 2012 in 7. 1. 2013, je ugotovil, da ga je tožena stranka zavarovala v obveznem zdravstvenem zavarovanju šele dne 3. 12. 2012 in sicer za nazaj od 3. 11. 2012 in sicer samo za en mesec (od 3. 11. 2012 do 3. 12. 2012).

S pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2014 je postavil tudi ugotovitveni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker ga je tožena stranka dne 3. 12. 2012 odjavila iz zavarovanj in ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo 3. 12. 2012, pač pa šele 31. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v januarju 2013 izvedel, da ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj in mu ni pisno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je dne 7. 1. 2013 na podlagi izpisa ZZZS (A2 in A3) izvedel, da ga je tožena stranka z dnem 3. 12. 2013 odjavila iz obveznih zdravstvenih zavarovanj, toženo stranko pa je tudi dne 28. 1. 2012 prijavil inšpektorju za delo (A4). Ker je tožnik tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja postavil šele s pripravljalno vlogo dne 3. 3. 2014, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno, skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR.

Ko delovno razmerje dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, na primer z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela, ipd. ZDR sicer določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (75. člen), vendar to ne pomeni, da v praksi ne prihaja tudi do drugačnih prenehanj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Seveda načini, ki jih zakon ne predvideva, ne bodo zakoniti, vendar to ne vpliva na vprašanje rokov za uveljavljanje te nezakonitosti oziroma ugotovitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi prvega odstavka 9. člena ZDR se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Obstoj delovnega razmerja oziroma obstoj pravic in obveznosti iz delovnega razmerja je vezan na obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki je praviloma pisna, vendar pa je lahko na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZDR veljavno sklenjena tudi ustno. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati z odpovedjo ali na drug način. Tožnik je bil dne 7. 1. 2013 seznanjen, da ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj z dne 3. 12. 2012, čeprav je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2013. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, odkar je zvedel za kršitev pravice. Če je pogodba o zaposlitvi odpovedana ali preneha veljati na drug način, delovno razmerje ne obstoji več. To pomeni, da je v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), pravice iz delovnega razmerja mogoče uveljavljati le, če je predhodno (ali vsaj sočasno) ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati nezakonito.

Tožnik je bil dne 7. 1. 2013 seznanjen, da ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj z dne 3. 12. 2012. Nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev svoje pravice, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Če bi želel doseči katerokoli pravico iz delovnega razmerja, vključno z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja na uveljavljenih podlagah (do 31. 3. 2013, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas), potem bi moral najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti zatrjevane pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil pravočasno, mu je z dnem 3. 12. 2012 delovno razmerje prenehalo. Če pogodba o zaposlitvi preneha veljati in delovno razmerje ne obstoji več, ni podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Ob tem dejstvu pa niti obstoja pogodbe o zaposlitvi (do 31. 3. 2013) niti drugih pravic iz delovnega razmerja po tem datumu ne more uveljaviti, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, v katerem se zavzema, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške po redni odvetniški tarifi, ne pa v okviru določil 36. člena ZOdvT. Tožniku je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo BPP št. 27/2013 z dne 22. 1. 2013 za sestavo in vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje ter vročitev sodne odločbe v individualnem delovnem sporu tožene stranke zaradi izplačila plače za december 2012 pred pristojnim delovnim sodiščem na prvi stopnji, za nudenje te brezplačne pomoči pa se je dodelila odvetnica mag. A.A. iz odvetniške družbe B. d.o.o.. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je postopanje sodišča prve stopnje nepravilno, ker je odmerilo nagrado pooblaščenki tožnika na podlagi 36. člena ZOdvT. Določba citiranega člena je povsem jasna in ne omogoča tolmačenja, kakršnega predlaga tožnik. V skladu s citirano določbo se v primerih, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri čemer vrednost predmeta v konkretnem primeru dosega znesek 7.350,00 EUR, namesto nagrade po 12. členu ZOdvT, določijo nagrade po tabeli 36. člena ZOdvT. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZOdvT se odvetniku postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna, ne glede na to, ali jo je pri tem nakazala nasprotna stranka, ki v sporu ni uspela. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov postopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ko so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da znaša nagrada za postopek pri vrednosti do 8.000,00 EUR v višini 200,20 EUR (154,00 x 1,3), pravilno je bila tudi odmerjena nagrada za narok, materialne stroške in 22,00 DDV ter potni stroški tožnika. Sodišče prve stopnje pa nepravilno tožniku ni priznalo potnih stroškov dodeljenega odvetnika po BPP na naroke, ko je prihajal iz C., zadeva pa se je obravnavala na Delovnem sodišču v Kopru. Tožniku je bil dodeljen pred vložitvijo tožbe z odločbo BPP 27/2013 z dne 22. 1. 2013 pooblaščenec za nudenje pravne pomoči iz C.. Pritožba tožnika tako pravilno opozarja na zmotno odločitev, ko sodišče prve stopnje ni priznalo prevoznih stroškov pooblaščenca za zastopanje na dveh narokih v Kopru v višini 185,00 EUR (2 x 92,50 EUR). Tožnik si namreč sam ni najel pooblaščenca iz C., ki je izven sedeža sodišča, temveč mu je bil ta določen z odločbo sodišča, zaradi česar je upravičen do prevoznih stroškov svojega pooblaščenca.

V skladu z navedenimi razlogi je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano stroškovno odločitev ter tožniku priznalo še prevozne stroške zastopanja po pooblaščencu v višini 185,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v skladu s 36. členom ZOdvT tožniku pravilno odmerilo nagrado za postopek, nagrado za narok, materialne stroške in 22 % DDV ter potne stroške tožeče stranke, kar skupaj znaša 562,90 EUR in upoštevaje potne stroške dodeljenega pooblaščenca tožniku znašajo skupni stroški tožnika v višini 747,90 EUR. Ker je tožnik uspel v višini 20,40 %, je upravičen do povrnitve stroškov v skladu z njegovim uspehom v višini 152,57 EUR. Tožena stranka je glede na uspeh (v višini 79,60 %) upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 524,25 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 486,59 EUR.

Po 9. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči, odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. V skladu s 46. členom ZBPP terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči do nasprotne stranke iz naslova stroškov preide na Republiko Slovenijo. V razmerju do upravičenca do brezplačne pravne pomoči pa ZBPP določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v primeru (delnega) uspeha v postopku in pridobitve premoženja dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona (48. člen). Tudi zaradi realizacije terjatve do Republike Slovenije je treba stroške vsake od pravdnih strank odmeriti ter medsebojno pobotati, kakor je storilo sodišče prve stopnje.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Glede na delni pritožbeni uspeh (od spornih 5.850,00 EUR je tožnik uspel z zneskom 37,74 EUR) v višini 0,65 %, je tožnik upravičen od priglašenih 369,20 EUR pritožbenih stroškov glede na uspeh do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 2,40 EUR (1. odstavek 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP).