Jedro

Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo, saj bo v opis vključen zakonski znak tudi že del opisa (konkretizacija) dejanskega stanu; to je smiselno zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to" itd.).

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena določba prvega odstavka 196. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 6.8.2007 zoper obdolženega E.B. uvedel preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, ker naj bi z namenom prodaje neupravičeno hranil substance, ki so po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99 in 44/00) v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, razglašenih za mamilo, saj je dne 2.1.2007 na J. cesti z namenom prodaje hranil 1,3 grama konoplje rastline ter 10 tablet MDMA.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ugodil zagovornikovi pritožbi in navedeni sklep spremenil tako, da je zahtevo za preiskavo zavrnil ker je ocenil, da niso opisani in konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja: ustrezno so opisani le mamilo, njegova količina in vrsta ter kraj zasega mamila, "iz nobenega dejstva in okoliščine pa ni mogoče povzeti, da bi obdolženec to mamilo hranil z namenom prodaje". Zgolj hramba z namenom prodaje (ne pa katerakoli posest mamila) pomeni kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je bil s takšno odločitvijo kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ. Poudarja, da je že z navedbo izvršitvenega dejanja v opisu (hramba z namenom prodaje) ta očitek dovolj konkretiziran oziroma da je v tem primeru zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu, to trditev pa lahko pojasni šele obrazložitev sodne odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodna praksa je ustaljena in enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja (v sodbi, obtožnem aktu, sklepu o preiskavi itd.) zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, kolikor je seveda to mogoče in smiselno. Predvsem je pomembno, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Ker zakon ne določa načina sestavljanja opisa kaznivega dejanja, se v praksi uporabljajo različne tehnike; najpogosteje ta, da se v njem prepletajo prvine abstraktnega (zakonskega dejanskega stanu) in konkretnega dejanskega stanu (življenjskega primera). Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo, ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V takšnem primeru pomeni v opis vključen zakonski znak, kot pravilno ugotavlja vložnik zahteve, tudi že del opisa (konkretizacijo) dejanskega stanu. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to" itd.). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Ob tem je treba dodati, da v opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen itd.).

Upoštevaje navedena izhodišča je treba ugotoviti, da je opis obravnavanega kaznivega dejanja jasen in popoln, saj vsebuje dovolj določno opredelitev izvršitvenega dejanja, to je hrambe mamila z namenom prodaje, četudi zgolj povzema enako zakonsko besedilo. Dejstva in okoliščine, s katerimi se utemeljuje trditev, da je obdolženec mamilo hranil z namenom prodaje (ne pa s kakšnim drugačnim) niso zakonski znak kaznivega dejanja pač pa zgolj posredne okoliščine, s katerimi se dokazuje zatrjevanje takšnega namena in zato ne sodijo v opis kaznivega dejanja temveč v obrazložitev odločbe, s katero se ta zakonski znak ugotavlja.

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je bila z izpodbijanim sklepom v obdolženčevo korist kršena določba prvega odstavka 196. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.