Jedro

Toženka je pravilno in zakonito sklenila, da je treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z zobobolom. Splošno znano dejstvo je, da je treba zobobol zdraviti z analgetiki in obiskom zobozdravnika, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno pomoč v azilnem domu dejansko skušal poiskati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila gibanje tožniku, ker je to nujno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ... od 13. 3. 2026 od 12:00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 13. 6. 2026 do 12:00 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Sklenila je, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bila toženka s strani socialne službe in varnostne službe v azilnem domu obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba), njegovih grožnjah in vedenju, ki je vnašalo nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Toženka je povzela uradne zaznamke socialne službe z 9. 3. 2026, 12. 3. 2026, 13. 3. 2026 in poročila varnostne službe z 21. 1. 2026, 25. 1. 2026, 27. 1. 2026, 28. 1. 2026, 11. 2. 2026, 5. 3. 2026, 10. 3. 2026, 11. 3. 2026 in 12. 3. 2026.

3.Iz poročila varnostne službe z 21. 1. 2026 je razvidno, da se je tega dne vidno vinjen tožnik prerekal z ostalimi prosilci na oddelku. Varnostna služba ga je opozorila, naj s kršitvijo Uredbe preneha, vendar je tožnik ni upošteval, zato mu je ustno odredila naj s takšnim vedenjem preneha, sicer ga bo zadržala do prihoda policije. Odredbo je upošteval, socialna delavka je z njim opravila razgovor in ga seznanila z Uredbo. Določila mu je novo sobo .. in ga tja pospremila. Ob vstopu v sobo se je tožnik pričel razburjati in prepirati s prosilcem po imenu A. A. (v nadaljevanju prosilec A. A.), nato je odšel ven iz sobe in držal vrata tako, da je prosilec A. A. ni mogel zapustiti. Zatem je spustil vrata, stopil v sobo in začel žaliti vidno prestrašenega prosilca A. A. Varnostna služba je tožniku ponovno izrekla ustno odredbo, da naj preneha s kršitvijo Uredbe, sicer bo zadržan do prihoda policije. Tožnik se je še naprej razburjal in želel udariti prosilca A. A. z zaprto dlanjo, kar je varnostnik preprečil tako, da ga je s strokovnim prijemom prijel za desno dlan. O dogodku je bila obveščena policija.

4.Varnostna služba je 25. 1. 2026 poročala, da je tožnik ob vstopu v azilni dom poskušal prinesti s seboj plastenko alkohola. Plastenko je zasegla.

5.V poročilu s 27. 1. 2026 je varnostna služba zapisala, da je tožnik vstopil v sobo ... v vidno vinjenem stanju in pričel nadlegovati prosilce v sobi. Ti so povedali, da tožnik tam kadi, vedno pride v vinjenem stanju in jih nadleguje. Varnostna služba mu je izrekla ustno opozorilo in ga pozvala naj preneha s kršitvijo Uredbe. Tožnik se je umiril, njegovi sostanovalci so izrazili željo, da se ga umakne iz njihove sobe. Ob 21.00 uri je tožnik na recepciji v vidno vinjenem stanju (težko je govoril, imel slabo ravnotežje, smrdel je po alkoholu) zahteval, da se mu zamenja sobo. Razloženo mu je bilo, da to ureja socialna služba, ponujen mu je bil večnamenski prostor, kar je zavrnil in vztrajal pri zamenjavi sobe. Varnostna služba mu ustno odredila, naj takoj preneha s kršitvijo Uredbe na varovanem območju, kar je tožnik upošteval.

6.Iz poročila varnostne službe z 28. 1. 2026 izhaja, da je pri tožniku, ko je ta želel vstopiti v objekt, med pregledom vrhnjih oblačil ter prtljage našla plastenko za ledeni čaj, v kateri je bil alkohol. Plastenko jim je izročil šele potem, ko so mu izrekli ustno opozorilo. V prtljagi je varnostna služba našla tudi pločevinko alkohola, ki mu jo je prav tako zasegla.

7.Iz poročila varnostne službe z 11. 2. 2026 je razvidno, da je bil tudi takrat tožnik zelo vinjen, imel je močan zadah po alkoholu, izgubljal je orientacijo in težko govoril. Vabil je varnostnika na pogovor izven varovanega območja, zato ga je ta opozoril naj preneha s kršitvami Uredbe. Tožnik je z verbalnim napadom na varnostnika nadaljeval, zato mu je varnostnik ustno odredil, naj s tem preneha. Ob 00.03 uri je tožnik pristopil do recepcije in pričel govoriti, da bo čez 20 minut naredil pretep v sobi ..., ker ne mara ljudi. Varnostna služba mu je ponovno ustno odredila naj preneha s kršitvami Uredbe in ga seznanila z nadaljnjimi ukrepi, če s tem ne bo prenehal. Tega ni upošteval, pričel je žaliti varnostnika, zato so mu ob 00.04 uri izrekli ukrep zadržanja do prihoda policije. Ob 00.38 uri je pričel razbijati po mizi ter glasno kričati, zato ga je policija odpeljala na pridržanje.

8.Iz poročila varnostne službe s 5. 3. 2026 je razvidno, da je tožnik v sobi glasno vpil in kazal znake opitosti.

9.Socialna služba je 9. 3. 2026 napravila uradni zaznamek o razgovoru s tožnikom glede očitanih kršitev Uredbe. Ko je prišel na razgovor, je močno zaudarjal po "postanem". Iz uradnega zaznamka socialne službe je razvidno, da so idioti, budale, da je imel dve plastenki s čajem in eno plastenko s sokom in nekaj z okusom jabolk, jabolčni sok, ki da ga je dobil v kuhinji ter da v sobi že več kot dva meseca ne pije alkohola. Menil je, da je njihov problem, če ne poznajo razlike med sokom in vinom. Priznal je, da ima pri sebi daljši izvijač in olfa nož oziroma dva izvijača in nož. Dejal je, da nima težav z alkoholom, pač pa z ljudmi in da psihiatra in socialne delavke ne potrebuje. Boli ga zob, potrebuje zdravnika in stanovanje, ki si ga bo našel, ker ne želi več živeti z narkomani.

10.Iz poročila varnostne službe z 10. 3. 2026 izhaja, da je bil tožnik zopet močno vinjen, imel je rdeč obraz, oteženo je govoril, imel močan zadah po alkoholu in slabo orientacijo, zavrnil je površinski pregled in pregled prtljage. Varnostniki so ga seznanili, da ga v tem primeru ne smejo spustiti v azilni dom, nakar je soglašal s pregledom. Ko so ga varnostniki želeli površinsko pregledati, se je pričel izmikati, žalil je varnostno službo in grozil, zato mu je ta izrekla ustno opozorilo in ga pozvala naj preneha s kršitvami Uredbe. Tožnik je nadaljeval z žalitvami in grožnjami, zato mu je bilo ustno odrejeno naj s takim vedenjem preneha, bil je seznanjen z nadaljnjimi ukrepi, če tega ne bo upošteval. Temu ni sledil, zato so ga pridržali do prihoda policije. Med čakanjem na policijo je ponovno žalil varnostno službo, udaril po mizi in poskušal oditi iz čakalnice, kar mu je varnostnik preprečil tako, da se je s svojim telesom postavil med vrata.

11.Varnostna služba je zaradi tožnikovega vedenja poročilo izdelala tudi 11. 3. 2026. Takrat se je v sobi ... neprimerno vedel do ostalih v sobi, ponovno je bil vinjen. Varnostniki so mu sprva izrekli ustno opozorilo in ga pozvali naj s tem preneha. Nadaljeval je z nadlegovanjem sostanovalcev, zato mu je varnostna služba izrekla ustno odredbo in ga seznanila z nadaljnjimi ukrepi, če je ne bo upošteval.

12.Iz uradnega zaznamka socialne službe z 12. 3. 2026 izhaja, da se je tožnik 9. 3. 2026 pri jutranjem štetju razburjal in preklinjal.

13.Varnostna služba je 12. 3. 2026 izdelala poročilo, iz katerega izhaja, da je tožnik ob 17.00 uri prišel v azilni dom močno opit. Opotekal se je in smrdel po alkoholu. Začel je žaliti varnostno službo, zato mu je ta izrekla opozorilo. Zaradi dogodkov v pretekli noči (prepir z ostalimi nastanjenimi v sobi ...) mu je varnostna služba za čas streznitve ponudila drugo sobo, s čimer se tožnik ni strinjal in povedal, da bo prespal v sobi ... Čez deset minut je prišel do receptorke in oviral njeno delo. Na njen ukaz naj zapusti prostor za recepcijo se ni odzval, zato je receptorka zaprosila za pomoč varnostnika, ki mu je razložil pravila hišnega reda in mu izrekel zadnjo ustno odredbo. Ob 17:22 uri se je tožnik ponovno vrnil na recepcijo. Ponovno je oviral delo receptorke, zato je varnostnik ponovil ustno odredbo. Tožnik tega ni upošteval, ampak je nadaljeval z zmerjanjem, zato so varnostniki obvestili policijo.

14.Iz uradnega zaznamka socialne službe s 13. 3. 2026 izhaja, da je imel tožnik tega dne razgovor s socialno službo glede kršitev Uredbe. Socialni delavki je predložil tri policijske zapisnike Policijske postaj B. in tri plačilne naloge.

15.V nadaljevanju obrazložitve je toženka ugotovila, da je tožnik v obdobju od januarja 2026 do izdaje izpodbijanega sklepa najmanj devetkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe. V tem obdobju mu je bil s strani Policijske postaje B. trikrat izdan plačilni nalog zaradi kršitev določb Zakona o zasebnem varovanju ali Zakona o prekrških. Zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda je bil tožniku 13. 3. 2026 ustno na zapisnik ob prisotnosti prevajalke za ukrajinski jezik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Pred tem ga je uradna oseba seznanila z vsemi dejanji, ki se mu očitajo, in mu dala možnost, da se o vsem tem izjavi. Seznanila ga je tudi s pravico do pravnega svetovalca - odvetnika, kar je tožnik odklonil.

16.Na razgovoru je tožnik priznal očitano dejanje z 13. 3. 2026, ko se je vidno vinjen kregal z ostalimi prosilci na oddelku. Priznal je tudi, da je 25. 1. 2026 skušal v azilni dom prinesti plastenko alkohola, ki da jo je prej pozabil spiti. V zvezi z dogodkom z 21. 1. 2026 je izjavil, da je prosilcu A. A. namenil povračilni udarec, saj ga je A. A. udaril prvi. Glede dogodka z 27. 1. 2026, ko naj bi vidno vinjen nadlegoval prosilce v sobi, je izjavil, da jih ni razumel kaj govorijo, saj so govorili angleško. Ko je kasneje prišel na recepcijo zaradi zamenjave sobe, so ga do prihoda policije zaprli v sobo. Dne 28. 1. 2026 mu niso zasegli plastenke, temveč pločevinko. Ni se spomnil, da bi 11. 2. 2026 vabil varnostnika na pogovor izven varovanega območja, prav tako tudi ne, da je takrat na recepciji dejal, da bo v sobi čet dvajset minut pretep. V azilnem domu živi že dva meseca, ne kriči, se ne krega, želel si je le druge sobe, saj je nastanjen skupaj z dvanajstimi Kazahstanci in Kitajci. Zanikal je dogodke s 5. 3. 2026, 10. 3. 2026, 11. 3. 2026 in 12. 3. 2026. Ko mu je uradna oseba predočila uradni zaznamek socialne službe z dne 13. 3. 2026 glede kršitev Uredbe, ji je pojasnil zakaj in kako je iz Celja prišel v azilni dom.

17.Ob omejitvi gibanja je uradna oseba tožniku obrazložila razloge za to odločitev. Tožnik je dejal, da ukrepa ne razume, zato mu ga je uradna oseba razložila ponovno. Potrdil je, da na zapisnik nima pripomb, da je razumel celoten postopek in izrečen ukrep, vendar zapisnika ni želel podpisati, ker ima v Ukrajini družino, ki ji že šest mesecev ni poslal denarja in je ni videl že šest let.

18.V nadaljevanju obrazložitve je toženka citirala določbo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in njegovo četro alinejo ter ugotovila, da so podani zakonski pogoji, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce ... Ugotovila je, da je zgolj v obdobju od januarja 2026 do izreka ukrepa najmanj devetkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe, ki določa, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola ter drugih opojnih snovi. Tožnik je s svojim, predhodno opisanim ravnanjem kršil navedene določbe Uredbe. Večino očitanih kršitev je priznal, zanikal dogodke s 5. 3. 2026, 10. 3. 2026 in 12. 3. 2026, dogodka z 11. 2. 2026 pa se ne spomni. Njegovo ravnanje predstavlja hude kršitve Uredbe, vsebuje elemente nasilja, izražanja rasne nestrpnosti, v azilni dom je vnašal prepovedane substance. Takega ravnanja ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in javnega interesa z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, zato je toženka menila, da je v danem primeru izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Predhodno je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma, če bi mu bil izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Ugotovila je, da glede na zgoraj navedene večkratne kršitve Uredbe, tožniku milejšega ukrepa po ZMZ-1 ni mogoče izreči.

Tožba

1.Zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče odpravi 1. in 2. točko izreka izpodbijanega akta, toženki pa naloži, da ga nemudoma preneha izvrševati. Meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katero alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se akt opira, prav tako pa tudi ne, katero pravilo hišnega reda naj bi tožnik prekršil. Predvideva, da gre za določila Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Ur.l.RS št. 173/2021). Navaja, da izpodbijani akt posega v njegovo pravico do varstva osebne svobode. Skladno z drugim odstavkom 19. člena Ustave je to dopustno samo v primerih in po postopku, ki jih določa zakon, ne pa tudi na podlagi Uredbe, na katero se sklicuje izpodbijani sklep.

2.Tožnik navaja, da ZMZ-1 v drugem odstavku 82b. člena za hujši kršitvi, ki se očitata tožniku, to je za vnos in uživanje alkohola ter kršenje javnega reda in miru, predvideva milejši ukrep, in sicer nastanitev v posebni ločeni sobi za obdobje največ treh dni. Milejši ukrep od izrečenega je previden tudi, kadar imajo stanovalci žaljiv odnos. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj mu ni bil izrečen milejši ukrep, zato se ga ne da preizkusiti, to pa predstavlja kršitev prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in 7. točke drugega odstavka 237 člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter nespoštovanje načela sorazmernosti.

3.Iz tožbe izhaja, da naj bi toženka zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožnik se ni opijal in nasilno vedel. Že nekaj časa ima silen zobobol, nujno potrebuje zobozdravnika, ki mu ga toženka vse do danes še ni uspela zagotoviti. Neznosno bolečino v ustih je bil mogoče izjemoma enkrat primoran blažiti z požirkom alkohola. To je bilo le izjemoma, saj že več mesecev v sobi v azilnem domu ne pije alkohola. S tem nima težav, v plastenki je imel čaj in sok. Zanika, da bi bil nasilen do sostanovalca A. A., ki ga je udaril prvi. Tožnik si je želel zamenjati sobo, želi se odseliti, saj ne mara drog in vonja po marihuani.

Odgovor na tožbo

4.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da je vsak stanovalec ob sprejemu v azilni dom seznanjen z Uredbo kot tudi s posledicami kršitve njenih določb. Objavljena je na oglasni deski azilnega doma skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu omogoča branje Uredbe v njemu razumljivem jeziku. Tožnik je ob prihodu v azilni dom podpisal izjavo, da je z njo seznanjen. Pred ustnim izrekom omejitve gibanja je bil seznanjen tudi z očitanimi dejanji in kršitvami Uredbe, imel je možnost, da se izjasni o vsakem dejanju posebej. Obveščen je bil tudi o pravici do pravnega svetovalca oziroma odvetnika, ki jo je odklonil. S svojim vedenjem ni ogrožal le sebe, temveč tudi ostale sostanovalce, zaposlene in varnostnike, s tem pa huje kršil pravila Uredbe. Toženka meni, da je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce sorazmeren glede na težo tožnikovih kršitev Uredbe. Tožnik je žalil, grozil in imel nasilen odnos do sostanovalca, zato ga je obravnavala tudi policija. Z njegovo odstranitvijo iz azilnega doma je zagotovila mir in varnost zaposlenih in ostalih stanovalcev v azilnem domu. Sodišču predlaga, da tožbo kot utemeljeno zavrne.

Trditve tožnika na naroku za glavno obravnavo

5.Tožnik je pojasnil, da ne zatrjuje, da ga toženka ni seznanila s pravili Uredbe. Menil je, da toženka v odgovoru na tožbo ne prereka, da Uredba ni zakon, da priznava, da mu očita kršitve Uredbe, zato gre za kršitev 19. člena Ustave. Skliceval se je na sodni odločitvi naslovnega sodišča III U 62/2022 in I U 511/2026, s katerima je bilo v zelo podobnih zadevah zahtevku ugodeno. Iz te sodne prakse izhaja, da izpodbijan sklep temelji na protiustavnem predpisu, ki bi ga moralo sodišče glede na excepcio illegalis spregledati in zahtevku ugoditi. Dopolnil je tožbene navedbe z ugovorom, da toženka ni razložila zakaj ciljev, ki jih zasleduje z izpodbijanim sklepom, ne bi mogla doseči tako, da bi ga za največ tri dni nastanila v ločeni sobi azilnega doma. S tem bi sledila njegovi želji, da bi se preselil v drugo sobo, ker ne mara drog in alkohola. Ob uporabi načela sorazmernosti bi morala v večji meri upoštevati tudi njegove individualne okoliščine: zobobol, neznosne razmere v sobi, preživljanje družine in dejstvo, da ima v Celju v garaži orodje v večji vrednosti, ki ga mora prevzeti.

6.Na naroku za glavno obravnavo je tožnik na vpogled predložil elektronsko sporočilo toženke, v katerem se mu opravičuje, da mu je dokumentacijo upravnega spisa posredovala šele 25. 3. 2026, t. j. po izteku roka za tožbo. Zato tožnik šele na naroku za glavno obravnavo lahko poda dokazni predlog z zaslišanjem priče C. C., ki bo potrdil njegove izjave. Toženka ni prerekala njegove izjave, da mu je relevantno dokumentacijo posredovala šele 25. 3. 2026, zato je sodišče tožniku na naroku dovolilo podati dodatne navedbe in dokazne predloge.

Dokazovanje

7.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo ter listini sodnega spisa v prilogi A2 in A3. Zaslišalo je tožnika.

8.Zavrnilo je nekonkretiziran dokazni predlog z zaslišanjem priče C. C., ki ga je tožnik podal na naroku za glavno obravnavo. Sodišče je v okviru materialno procesnega vodstva na podlagi 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnika pozvalo naj pove o katerem dogodku konkretno bi lahko ta priča izpovedala in v zvezi s čem, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe ob različnih datumih. Tožnik je na ta poziv le splošno odgovoril, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ni res. Izpovedala bi lahko o vseh dogodkih, ker je bil ob vseh prisotna. Sodišča ta posplošena in nekonkretizirana dopolnitev dokaznega predloga ni prepričala, še zlasti ne zato, ker tožnik te osebe, ki jo sedaj predlaga za pričo, v upravnem postopku ni niti omenil, poleg tega pa je ne omenja nobeno poročilo varnostne službe ali uradni zaznamek socialne službe. Glede na to sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu z zaslišanjem priče C. C.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

11.Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode in da Ustava v drugem odstavku 19. člena tak poseg dopušča le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Sporni ukrep namreč po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

12.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gre za takšne razloge, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

13.Ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni navedla natančne pravne podlage za izpodbijano odločitev, ker naj bi se oprla le na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1, brez da bi opredelila, na katero izmed alinej v citirani zakonski določbi se konkretna omejitev gibanja naslanja. Prav tako ne drži, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, katera pravila hišnega reda oziroma določbe Uredbe naj bi tožnik prekršil. Tako iz uvoda kot tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (prim. 4. stran obrazložitve) je namreč razvidno, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi natančno navedla, da je tožnik večkrat prekršil določbi 10. in 11. člena Uredbe (prim. zadnjo stran obrazložitve izpodbijanega sklepa). V 10. členu Uredba določa obveznosti nastanjenih oseb, v 11. členu pa prepovedi, ki jih morajo spoštovati nastanjene osebe. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da ne zatrjuje, da ga toženka z vsebino Uredbe ni seznanila, torej je vedel, da ne sme imeti imeti žaljivega ali nasilnega odnosa do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb ter da ne sme kršiti javnega reda reda in miru (7. in 17. točka 11. člena Uredbe). Toženka je izpodbijani akt utemeljila tako na določbi četrte alineje prvega člena 84. člena ZMZ-1 kot tudi 10. in 11. člena Uredbe.

14.Tožnikov ugovor, da izpodbijani akt temelji na protiustavnem predpisu, ni konkretiziran, zato ga lahko sodišče le na splošno zavrne kot neutemeljenega. Enako velja za njegovo posplošeno trditev, da bi sodišče zaradi protiustavnega predpisa moralo uporabiti institut exceptio illegalis. Ustava v 125. členu določa, da so sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon. Omenjeni institut sodišču omogoča, da v konkretnem sodnem postopku odkloni uporabo podzakonskega predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če presodi, da je ta v nasprotju z Ustavo ali zakonom. Tožnik ni obrazložil zakaj naj bi bila Uredba protiustavna (in v katerem delu), sodišče samo pa protiustavnosti njenih določb ni zaznalo, zato v obravnavanem primeru ni razloga za uporabo instituta exceptio illegalis.

15.Tožnik se na splošno sklicuje na odločbi tega sodišča III U 62/2022 in I U 511/2026, a temu sodišče ni moglo slediti. V zvezi s sodbo naslovnega sodišča v upravnem sporu I U 51/2026 sodišče pripominja, da ena sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, poleg tega pa kot izpostavljeno, tožnik ni zatrjeval, da bi šlo za enake ali vsaj podobne dejanske okoliščine. V zadevi III U 62/2022 tožniku ni bilo omejeno gibanje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) po tem, ko je ilegalno prestopil slovensko mejo in ga je pridržala slovenska policija.

16.Toženka je pravilno in zakonito sklenila, da je treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. V prid drugačni odločitvi ne more pretehtati tožnikova izpoved na naroku, da ima sedaj, ko je zobobol izginil, manjše potrebe po alkoholu in da lahko živi brez tega. Sodišče poudarja, da za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z zobobolom, kot je mogoče smiselno povzeti tožbene navedbe. Sodišče tudi ni spregledalo, da je iz povzetih poročil varnostne službe in uradnih zaznamkov socialne službe (od 3. do vključno 13. točke obrazložitve) razvidno, da je tožnik socialni službi zobobol prvič omenil šele 9. 3. 2026, uradni zaznamki in poročila o njegovem neprimernem, občasno tudi nasilnem vedenju ter vidni vinjenosti pa so se vrstili že od 21. 1. 2026 dalje. Čeprav je tožnik na naroku izpovedal, da je v azilnem domu neuspešno prosil za pomoč zobozdravnika, sodišče te njegove izpovedi ne more sprejeti kot verodostojne in prepričljive, saj navedena poročila ali uradni zaznamki tega ne potrjujejo. Na vprašanje svoje pooblaščenke, ali je zobobol vplival na to, da je pil več alkohola, je tožnik odgovoril: "Ena kapljica ali dve sta šli noter." Glede na to, da zgoraj navedena številna poročila varnostne službe govorijo o večkratni tožnikovi vidni vinjenosti, o tem, da je zaudarjal po alkoholu, imel težave z govorom in orientacijo, sodišče ne verjame, da je šlo le za kapljico ali dve alkohola. Splošno znano dejstvo je, da je treba zobobol zdraviti z analgetiki in obiskom zobozdravnika, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno pomoč v azilnem domu dejansko skušal poiskati. Iz navedenih poročil varnostne službe in uradnih zaznamkov socialne službe prepričljivo izhaja, da je tožnik večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe. Tožnikovo neprimerno, včasih tudi nasilno vedenje je v njih natančno opisano. Po oceni sodišča tožnik ugotovitev toženke v zvezi z njegovimi kršitvami Uredbe ni uspel omajati, sodišče jim verjame in jih v celoti sprejema. Tožnik zaslišan na naroku sodišča ni uspel prepričati o nasprotnem, le s skopo besedno zvezo "ni res" je zanikal očitana mu dejanja, pri tem pa ni ponudil nobene drugačne razlage dejanskega stanja. Sklep toženke, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilen in sorazmeren z njegovimi kršitvami Uredbe.

17.Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati tožnikov ugovor, da bi morala toženka upoštevati njegove individualne okoliščine, kot so na primer te, da so bile v sobi, kot zatrjuje tožnik, neznosne okoliščine, da mora preživljati družino, da ima v Celju v garaži orodje, ki ga mora prevzeti. Te okoliščine namreč ne morajo odtehtati tožnikove dolžnosti, da bi v času, ko je bil nastanjen v azilnem domu, moral spoštovati vse določbe Uredbe, torej tudi njen 10. in 11. člen. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več (devetih) ravnanjih tožnika, ki jih je sodišče povzelo zgoraj v 3. do vključno 13. točki obrazložitve. Tožnik je bil v azilnem domu večkrat opozorjen, da je vsakršen žaljiv in nasilen odnos do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb v azilnem domu kršitev Hišnega reda, ki se v skladu s 84. členom ZMZ-1 ob ponovni kršitvi hišnega reda lahko kaznuje z omejitvijo gibanja.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je izpodbijan akt natančno in skrbno obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča je toženka prepričljivo in logično obrazložila, zakaj je za preprečitev nadaljevanja tožnikovih neprimernih dejanj z elementi nasilništva nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, in zakaj izrečeni ukrep ne bi bil učinkovit, če bi bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma bi bil izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1, upoštevajoč število kršitev in relativno kratko obdobje (od 21. 1. 2026 do izdaje izpodbijanega sklepa).

Tožnik konkretno ne izpodbija utemeljitve toženke, da je ukrep potreben upoštevajoč, da je z ravnanji, s katerimi je kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, kljub opozorilom nadaljeval ter da je z zgoraj povzetimi ravnanji ogrožal sebe in ostale v azilnem domu. Sodišče ugotavlja, da vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakor koli izboljšalo. Tožnik bi bil z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, kjer velja enaka Uredba, ki jo je v preteklosti večkrat kršil. Tožnikovo mnenje, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja in da bi toženka cilj dosegla tudi tako, da bi ga za največ tri dni nastanila v ločeni sobi azilnega doma, utemeljenosti tožbe ne dokazuje. Gre (le) za tožnikovo mnenje, ki nezakonitosti izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne dokazuje.

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je to sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po presoji sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa. V primeru kršitev hišnega reda sicer obstaja tudi možnost izreka ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1, vendar pa je bil tožnik, kar ni sporno, opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev Uredbe.

Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijan sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

Tožnik težko popravljivo škodo posredno utemeljuje s tem, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena Ustave. V obravnavani zadevi je vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča zakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Glede na ugotovljeno je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Prim. sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie, 69. točka obrazložitve.

2SEU je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

3Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.