Jedro

Dejstvo, da tožena stranka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožečo stranko. Domet zakonske domneve iz drugega odstavka 158. člena ZASP ni takšen kot prikazuje pritožnica. V primeru neobstoja tarife kolektivne organizacije pogoji za nastop domneve o prenosu pravic za uporabo varovanih del na uporabnika niso podani. V ravnanju tožeče stranke (zaradi vložitve tožbe v letu 2018, za obveznost, nastalo v letu 2014) ni elementov procesne zlorabe, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o njenem koristoljubju zaradi vtoževanja zakonskih zamudnih obresti (za obdobje pred vložitvijo tožbe).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek (avtorskega nadomestila), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 13.000,81 EUR (iz 24.864,54 EUR na 11.863,73 EUR); - v II. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 13.000,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 dalje do plačila; - v III. točki izreka tako, da tožeča stranka nosi 82,3 % pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa 17,7 % pravdnih stroškov tožeče stranke.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 24.864,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek (plačilo 42.282,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da tožeča stranka nosi 63 % pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa 37 % pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP1 pritožuje tožena stranka. Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma zmanjšanje prisojenega zneska na primeren znesek), podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka trdi, da ima vtoževana terjatev naravo občasne terjatve (zapadlost je mesečna, enako je s plačilom), ki zastara v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Tožeča stranka ni izkazala obogatitve, prikrajšanja in vzročne zveze med njima, kar bi utemeljevalo uporabo instituta neupravičene obogatitve. Da je terjatev že zastarala, bi sodišče ugotovilo, tudi če bi menilo, da ima terjatev odškodninsko podlago. Tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe, saj toženi stranki ni mogoče očitati nepoštenosti. Do trenutka vložitve tožbe se dobra vera domneva in nedobrovernost je dolžna dokazati nasprotna stranka. Sodišče je nekritično sledilo sodbi II Ips 260/2018. Tožena stranka je z nakazilom nespornega zneska, to je zneska, ki bi glede na tarifni del Pravilnika2 (Tarifa 1998), zmanjšan za delež filmske glasbe v avdiovizualnih delih, pripadal avtorjem, ki jih zastopa tožeča stranka, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZASP3 pridobila pravico uporabe varovanih del. Tožeča stranka s svojim ravnanjem vzdržuje pravno nevzdržno stanje, zato razmerja ni mogoče urediti sporazumno z dogovorom o primerni tarifi, prav tako pa tudi Svet za avtorsko pravo ni opravil svoje zakonsko predpisane naloge. Tožeča stranka vtožuje plačilo nadomestila za leto 2014, zato okoliščine, ki so nastopile po uporabi del, ne morejo vplivati na presojo dobrovernosti tožene stranke v času uporabe del (stališča Vrhovnega sodišča glede višine nadomestila so bila oblikovala šele leta 2018). Ker v spornem obdobju tarifa ni obstajala, ni jasno, kako naj bi tožena stranka poznala točno višino nadomestila. Čeprav je bila tožeča stranka ves čas seznanjena z uporabo glasbenih del s strani tožene stranke, je tožbo vložila tik pred iztekom zastaralnega roka, ker je očitno računala na dodatne koristi na račun zamudnih obresti. Edino veljavno pravno podlago za izračun avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del predstavlja tarifa, določena v 7. točki drugega odstavka II. poglavja javno oddajanje Tarife 1998, od katere je treba odšteti delež, ki odpade na vso glasbo v avdiovizualnih delih, oziroma podredno, vsaj delež, ki odpade na filmsko glasbo v avdiovizualnih delih, ter upoštevati v drugem postopku dosojeno nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih (0,1753 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR=0,0866 EUR). Če je tarifa določena kot minimalna v določenem znesku, to ne izkazuje, da takšna tarifa ne izpolnjuje kriterijev primernosti iz 156. člena ZASP oziroma 45. člena ZKUASP.4 Dejstvo, da je Tarifa 1998 vključevala pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija, ne more vplivati na njeno veljavnost. Tožena stranka je s študijo EIPF izkazala delež glasbe v avdiovizualnem delu in predlagala njegovo odštetje od Tarife 1998. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče A. A. in imenovanje izvedenca. Tožena stranka je v postopku predstavila okoliščine, ki izkazujejo, da je tarifa, ki jo je določilo Vrhovno sodišče, občutno previsoka. Gre za navedbe in dokazne predloge glede pravilnega razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli, pravilne izvedbe matematičnih operacij in višine nadomestila v primerljivih državah EU. Pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko) znaša 69,44 % : 30,56 %, ne 61,4 % : 38,6 % (gre za razmerje med avdiovizualnimi deli brez filmske glasbe in CISAC pravicami, kamor sodi tudi filmska glasba), saj je avtorjem glasbenih del, ki jih je zastopala tožeča stranka, pripadel delež 15,4 % celotnega zneska plačil (70 % od 22 %). Vrhovno sodišče je v izračunu nadomestila zagrešilo računsko napako, 13 % od zneska 0,45 EUR znaša 0,0587 EUR, ne 0,056 EUR. Upoštevajoč metodologijo Vrhovnega sodišča ter pravilno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila v višini 0,0835 EUR na naročnika mesečno (0,1722 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR). Sodišče se ni vsebinsko opredelilo do navedb tožene stranke, v okviru katerih se je sklicevala na sodno prakso Sodišča EU ter predstavila tarife drugih primerljivih držav, ki so vse nižje od dosojenega zneska. Prav tako se ni opredelilo do predložene študije EIPF o višini primerne tarife. Ni mogoče šteti, da primerjava ni dovolj reprezentativna zgolj zato, ker zajema omejeno število držav članic. Skladno s prakso Sodišča EU je primerjava tarife kolektivne organizacije s tarifami nekaterih drugih držav članic ustrezna, če so referenčne države izbrane na podlagi objektivnih, primerljivih meril (kot so potrošniške navade, bruto domači proizvod na prebivalstva, kulturna in zgodovinska dediščina). Referenčne države, ki jih je predstavila tožena stranka, so primerljive s Slovenijo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke, ki je kabelska operaterka, plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, v obdobju od januarja do decembra 2014. Predlagala je, naj podlago za izračun obveznosti tožene stranke predstavljajo pretekli pogodbeni dogovori (0,4349 EUR/naročnika). Tožena stranka se je zavzemala za plačilo nadomestila po Tarifi 1998, ustrezno zmanjšani za delež, ki ga uporabniki plačujejo za filmsko glasbo v avdiovizualnih delih Zavodu AIPA. Ob nespornem dejstvu, da pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista bili v pogodbenem razmerju, v pritožbenem postopku ostaja sporno, na kakšen način oziroma na kateri podlagi se določi višina primernega nadomestila.

6. V pravdi P 3065/2015-II, vodeni med istima pravdnima strankama, je tožeča stranka zahtevala plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer za obdobje, ki je zajemalo tudi obdobje od januarja do decembra 2014. Tožena stranka je bila na podlagi pravnomočne sodbe (prilogi B2, B3) dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo, ki temelji na ceni za uporabo glasbe v RA programih, dogovorjeni v (do konca leta 2011 veljavni) licenčni pogodbi - 0,03 EUR na naročnika mesečno.

7. Sodišče prve stopnje je ob uporabi tarife 0,168 EUR (0,198 EUR - 0,03 EUR) na naročnika mesečno, in upoštevajoč mesečno število naročnikov (12.867), izračunalo nadomestilo za 12 - mesečno obdobje, ter od zneska 25.939,87 EUR odštelo znesek (1.075,33 EUR), ki ga je tožena stranka plačala na račun svojih obveznosti v letu 2014. V presežku (do 67.147,48 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Napačno je pritožbeno stališče, da je vtoževana terjatev občasna terjatev oziroma terjatev z odškodninsko podlago. Tožeča stranka je s tožbenimi trditvami določila tožbeni temelj (podlago). Tožbene trditve, da je tožena stranka v letu 2014 kabelsko retransmisirala glasbo v TV programih, da v tem obdobju ni imela urejenega pogodbenega prenosa avtorskih pravic (s tožečo stranko ni imela dogovora o uporabi avtorskih del) in da za uporabo ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi5 (198. člen OZ6), ter uporabo 346. člena OZ o petletnem zastaralnem roku. Ugovor zastaranja (glede glavne terjatve) je bil pravilno zavrnjen.

9. Razloge za to, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 (0,1753 EUR na naročnika mesečno) ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, je, opirajoč se na argumentacijo Vrhovnega sodišča, toženi stranki izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot izraz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS7) je ustaljena sodna praksa lahko pomemben pravni argument. Odstop od nje mora temeljiti na razumni pravni obrazložitvi. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba ne ponuja dovolj tehtnih in prepričljivih argumentov za odstop od (novejše) enotne in ustaljene sodne prakse,8 da glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del obstaja pravna (tarifna) praznina.

10. Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (drugi odstavek 156. člena ZASP).9 Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Če torej tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo,10 mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Sklicujoč se na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča,11 je sodišče prve stopnje obrazložilo, (1) da je na področju višine avtorskega nadomestila pravna praznina, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije12) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen, in (2) da primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno,13 pri čemer gre za znesek, ki predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati14), ki se predvaja v RA in TV programih. Metodologija izračuna tarife 0,198 EUR se opira na pravne podlage nove kolektivne organizacije (na tarifo Skupnega sporazuma med ZKOS in Zavodom AIPA z dne 7. 12. 2011 in Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter na v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji)15 predvideno nekdanje pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %).16

11. Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila upoštevati tarife drugih držav članic EU (tožena stranka tudi v pritožbi ponuja podatke za Nemčijo, Slovaško, Estonijo, Latvijo, Litva, Madžarsko, Češko in Poljsko) ter se vsebinsko opredeliti do študije EIPF o višini primerne tarife. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na merila iz tretjega odstavka 156. člena ZASP, oziroma tretjega odstavka 45. člena ZKUASP (eno od njih je primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah). Ta so zavezujoča v postopku pogajanj o sklenitvi skupnega sporazuma ali v postopku pred Svetom za avtorsko pravo (v navedenih postopkih dogovorjena/določena tarifa je splošno veljavna za vse uporabnike določene pravice),17 sodišče pa v konkretni zadevi primerno nadomestilo določi s pomočjo meril iz 81. člena ZASP.18 Običajno nadomestilo za zakonito uporabo avtorskih del je pravni standard, v zvezi s katerim obstaja ustaljena sodna praksa.19 Sodišče prve stopnje je pravni standard pravilno napolnilo z vsebino kot izhaja iz ustaljene sodne prakse. Določitev višine primernega nadomestila sodi v okvir uporabe materialnega prava, ki je v domeni sodišča, zato je pravilna tudi postopkovna odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za imenovanje izvedenca in zaslišanje priče B. (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da bi moral izračun tarife temeljiti na nekdanjem pogodbeno dogovorjenem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli 69,44 % : 30,56 % (oziroma 35 % : 15,4 %), ne 61,4 % : 38,6 % (oziroma 35 % : 22 %). V tem trditvenem sklopu torej ni nasprotovala metodologiji izračuna Vrhovnega sodišča, temveč enemu od vhodnih podatkov izračuna. Sklicevala se je na Pogodbo o zagotavljanju storitev z dne 20. 11. 2001 (priloga B12) in dopis Urada RS za intelektualno lastnino z dne 21. 1. 2009 (priloga B13), iz katerih izhaja, da so se zbrana sredstva delila v razmerju 43 % v korist javnih in zasebnih TV organizacij (EBU, VPRT), 35 % v korist AGICOA, ki je ščitila imetnike pravic na avdiovizualnih delih in 22 % v korist SAZAS, ter da je članom SAZAS pripadal le 70 % od deleža, pridobljenega po delitvi med različnimi kategorijami imetnikov pravic (70 % od 22 %), preostanek pa je bil razdeljen po ključu 22 % ZAMP,20 2% dela vizualne umetnosti, 3 % fotografska dela in 3 % rezervacije za zahtevke tretjih oseb, ki uveljavljajo pravice do repertoarjev, ki jih CISAC društva ne varujejo. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je ugotovitev o pogodbeno dogovorjenem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli 61,4 % : 38,6 %, v nasprotju s predloženimi listinami.

13. Pri določitvi primernega nadomestila je bilo za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila.21 Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da je predvidelo možnost, da nižja sodišča v primeru prepričljivih in nedvoumnih argumentov pravdnih strank, da je tarifa 0,198 EUR občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka, določijo drugačno tarifo. Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti (enakega urejanja med seboj primerljivih položajev) in varnosti (predvidljivosti glede urejanja bodočih razmerij) ne sme postati podlaga za arbitrarno odločanje. Namen Vrhovnega sodišča ni bil, da z določitvijo nadomestila 0,198 EUR zastanejo (oziroma se nadomestijo) regularne poti določitve tarife. Argument enakega načina določanja primernega nadomestila zaradi enotne (enake) obravnave vseh uporabnikov, je zato lahko prepričljiv le v situaciji, ko gre za začasno (ne trajno) ureditev pravnih razmerij. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je tožena stranka podala prepričljivo, z listinskimi dokazi podprto argumentacijo, da je izračun nadomestila oprt na napačen vhodni podatek. Po presoji pritožbenega sodišča teža pravnih argumentov utemeljuje odstop od dosedanjega stališča v praksi višjega sodišča, da zaradi namena, ki je Vrhovno sodišče vodilo pri določitvi primernega nadomestila, poseg v izračun nadomestila po metodologiji Vrhovnega sodišča ni mogoč.22

14. V posledici navedenega stališča sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih listinskih dokazov. Na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 355. člena v zvezi s 347. členom ZPP je pomanjkljivost lahko odpravilo pritožbeno sodišče. Ker je bilo v spoznavnih zmožnostih izenačeno s sodiščem prve stopnje (predmet dokazne presoje so zgolj listinski dokazi - prilogi B12, B13, do katerih se je imela tožeča stranka možnost opredeliti), je to lahko storilo brez pritožbene obravnave. Iz trditvenega in dokaznega gradiva tožene stranke, ki mu tožeča stranka ni obrazloženo nasprotovala,23 izhaja, da je tožeči stranki v razmerju med različnimi imetniki pravic od celote zbranih nadomestil pripadalo 22 %24, od tega zneska pa je njenim članom pripadalo 70 %, torej 15,4 % (tožeča stranka je za glasbena dela zadržala zgolj 15,4 % od skupnega nadomestila).25 Postavka v izračunu po metodologiji Vrhovnega sodišča je lahko nekdanje dogovorjeno delilno razmerje med imetniki pravic, ki varujejo avtorske pravice za avdiovizualna in glasbena dela, ob upoštevanju vsebine varstva, ki ga je tožeča stranka zagotavljala glede glasbenih del (varstvo pravic avtorjev in imetnikov pravic na avtorsko zaščitenih glasbenih delih). Povedano drugače: Sledeč načinu izračuna tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče, (in v odsotnosti kakršnekoli razlage tožeče stranke), ni najti utemeljenih razlogov za upoštevanje delilnega razmerja, v katerega bi bil zajet delež, ki se nanaša na varstvo avtorskih pravic na literarnih delih oziroma na drugih neglasbenih delih.

15. Sledeč miselnemu toku Vrhovnega sodišča, ob zgoraj izpostavljenih izhodiščih ostaja enak prvi korak izračuna, ki upošteva, da skladateljem filmske glasbe pripada 13 % od 0,45 EUR (0,0585 EUR) nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, drugim soavtorjem avdiovizualnega dela pa 87 % od 0,45 EUR (0,3915 EUR) nadomestila. Ob upoštevanju nekdanjega pogodbeno dogovorjenega delitvenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (69,44 % : 30,56 %),26 znaša nadomestilo, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe, tudi skladateljem filmske glasbe, 0,1723 EUR.27 Razlika med nadomestilom, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe (0,1723 EUR) in nadomestilom, ki bi pripadalo le skladateljem filmske glasbe (0,0585 EUR), znaša 0,1138 EUR, oziroma upoštevajoč odbitek v višini 0,03 EUR (nadomestilo za kabelsko retransmisije glasbe v RA programih), 0,0838 EUR. Primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih torej v obravnavanem primeru znaša 0,0838 EUR na naročnika mesečno. Tožena stranka je imela v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2014 skupaj 154.404 naročnikov, tako da znaša nadomestilo za vtoževano obdobje 12.939,06 EUR. Upoštevajoč znesek, ki ga je že plačala (1.075,33 EUR), tožena stranka dolguje tožeči stranki še 11.863,73 EUR.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji o nedobrovernosti tožene stranke, in posledično o teku zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (193. člen OZ),28 oziroma v konkretnem primeru, glede na okvir tožbenega zahtevka in utemeljen ugovor zastaranja, od 27. 12. 2015 dalje. Izhodišče presoje je, da je pridobitelj pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev. Med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožena stranka vedela, da nima urejenega prenosa pravic za uporabo varovanih del, onemogoča presojo o njeni poštenosti. Dejstvo, da tožena stranka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožečo stranko. Domet zakonske domneve iz drugega odstavka 158. člena ZASP29 ni takšen kot prikazuje pritožnica. V primeru neobstoja tarife kolektivne organizacije pogoji za nastop domneve o prenosu pravic za uporabo varovanih del na uporabnika niso podani. V ravnanju tožeče stranke (zaradi vložitve tožbe v letu 2018, za obveznost, nastalo v letu 2014) ni elementov procesne zlorabe, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o njenem koristoljubju zaradi vtoževanja zakonskih zamudnih obresti (za obdobje pred vložitvijo tožbe30).

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižalo za 13.000,81 EUR (iz 24.864,54 EUR na 11.863,73 EUR). Sprememba v ugodilnem delu je terjala spremembo tudi v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe (II. točka izreka): poleg že zavrnjenih 42.282,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 13.000,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 dalje do plačila. Izpodbijana sodba se v III. točki izreka spremeni tako, da tožeča stranka nosi 82,3 % pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa 17,7 % pravdnih stroškov tožeče stranke. (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v ostalem delu pritožbo zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je skladno s svojim pritožbenim uspehom (52 %) upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 642,19 EUR (750 točk za pritožbo (450 EUR) po tar. št. 21/1 OT,31 povečano za 2 % materialne stroške v višini 15 točk (9 EUR), 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 675 EUR, skupaj 1.234,98 EUR x 52 %), tožena stranka pa do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 268,79 EUR (750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT (450 EUR), povečano za 2 % materialne stroške v višini 15 točk (9 EUR) in 22 % DDV, skupaj 559,98 EUR x 48 %). Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 373,40 EUR (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami 2 Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/1998 3 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami 4 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic Ur. l. RS, št. 63/2016 5 Glej II Ips 876/2008, II Ips 1176/2008, II Ips 124/2011. Glej tudi M. Trampuš, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, str. 173. 6 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 7 Ur. l. RS, št. 33/1991 8 Glej sodbo II Ips 43/2018 (iz 35. in 38. točke obrazložitve: „...Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno... Z Memorandumom (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998...“), sodbe II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018, ter sodbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019, II Cp 450/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1590/2019, II Cp 183/2020, II Cp 880/2020, V Cpg 435/2020, II Cp 1284/2020, II Cp 1900/2020, II Cp 1981/2020 in druge. 9 Tožbeni zahtevek se nanaša na avtorski honorar za leto 2014, zato so relevantne določbe ZASP. Enako sicer od 22. 10. 2016 ureja ZKUASP v drugem odstavku 45. člena. 10 Odločbo št. 31229-2/2102-101 z dne 22. 3. 2017, s katero je Svet za avtorsko pravo določil tarifo, je Upravno sodišče s sodbo I U 944/2017 z dne 13. 11. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. 11 Glej sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 12 Urad RS za intelektualno lastnino je 11. 10. 2010 Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. 13 V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 14 Tožeča stranka ni upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, vključene v avdiovizualna dela. 15 V obdobju 1999 - 2011 je bilo plačevanje za pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del in glasbe urejeno z Memorandumom (z aneksom in dodatkom) ter licenčnimi pogodbami. V Memorandumu so na strani imetnikov pravic nastopali: tožeča stranka kot zastopnik interesov organizacij CISAC, ter tuji zastopniki (AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij in VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij), na strani uporabnikov pa ZKOS. Po 7. točki Memoranduma je dogovorjena cena pokrivala pravice radiodifuznih organizacij, pravice AGICOA in pravice CISAC pri kabelski retransmisiji. 16 Vrhovno sodišče je pri določanju nadomestila upoštevalo: - kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe (6 točk od skupno 46 točk, tj. 13 % od 0,45 EUR), kakšen pa ostalim soavtorjem (87 % od 0,45 EUR); - razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); - kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). 17 Vrhovno sodišče ni določalo tarife kot dela Skupnega sporazuma (157. člen ZASP). Glej II Ips 260/2018 (13. in 21. točka obrazložitve) in II Ips 43/2018 (42. točka obrazložitve). Primerjavo tarif, za katero se zavzema tožena stranka, dodatno otežuje dejstvo, da v Sloveniji avtorji filmske glasbe in avtorji predobstoječe glasbe uveljavljajo svoje pravice pri dveh različnih kolektivnih organizacijah. 18 Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (prvi odstavek 81. člena ZASP). 19 Glej II Ips 260/2018 (17. točka obrazložitve). 20 Gre za Združenje avtorjev Slovenije, ki kot kolektivna organizacija varuje in upravlja pravice avtorjev in imetnikov iz del s področja književnosti, znanosti, publicistike. 21 V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Glej II Ips 260/2018 (iz 21. točke obrazložitve): „...Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo enoten znesek običajnega honorarja in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018...“. 22 Glej sodbe VSL II Cp 2406/2019, II Cp 183/2020, II Cp 601/2020, II Cp 880/2020, II Cp 1900/2020, II Cp 1981/2020 in druge. 23 V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka glede razmerja (61,4 % : 38,6 %) navedla, da gre za razmerje, ki ga je ugotovilo Vrhovno sodišče in da navedbam tožene stranke nasprotuje vsebina licenčnih pogodb in izdanih računov. 24 Po nekdanjih pogodbenih dogovorih tožeča stranka ni upravljala le s pravicami na glasbenih delih, temveč z vsemi t. i. CISAC pravicami (mednje sodijo avtorska pravica na glasbenih delih, avtorska pravica na literarnih delih, delih vizualne umetnosti, fotografijah...). 25 70 % od 22 % je 15,4 %. 26 Delilno razmerje med zastopnikom producentov avdiovizualnih del AGICOA in SAZAS je znašalo 35 % : 15,4 %, oziroma (preračunano v deleže izključno v njunem razmerju) 69,44% : 30,56 %. 27 Delež 69,44 % predstavlja nadomestilo 0,3915 EUR, delež 30,56 % pa nadomestilo 0,1723 EUR. 28 Glej II Ips 260/2018. 29 Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija (drugi odstavek 158. člena ZASP). 30 Po enotni in ustaljeni praksi višjega sodišča (glej sodbe VSL II Cp 936/2017, II Cp 2673/2017, I Cp 94/2018, II Cp 196/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1444/2019, II Cp 1642/2019, II Cp 1981/2020...), ki je veljala do sodbe II Ips 260/2018, je bila tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. 31 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015