Jedro

Pomanjkljivost dokončne odločbe - ki je brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom - sankcionira določbo 2. odstavka 102a člena ZDR s tem, da dopušča izjemo od načela "ignoration iuris nocet".

Izrecno namreč določa, da takšna odločba ne more biti v škodo delavcu, kar pomeni, da je dopustno sodno varstvo tudi po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za nedoločen čas pri toženi stranki od 15.6.1997 dalje. Presodilo je, da se je delovno razmerje tožnika, sklenjeno za določen čas zaradi izpolnitve pogoja iz 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. V posledici te ugotovitve je razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja za določen čas z dne 9.5.1997 in zavezalo toženo stranko, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal izplača plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, vse v osmih dneh pod izvršbo. Hkrati je toženo stranko zavezalo, da vpiše tožniku v delovno knjižico delovno dobo. Sklenilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka sama.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 354. člena ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe o zmotni uporabi določbe 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), saj je sodišče prve stopnje dopustilo sodno varstvo, čeprav tožnik ni vložil tožbe v roku iz prvega odstavka omenjenega zakonskega določila. Pri utemeljitvi svojega stališča se revizija opira na komentar Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (verjetno ima v mislih izdajo G. v., L. 1990), ki izrecno poudarja, da lahko zahteva delavec sodno varstvo le v 15-dnevnem prekluzivnem roku, kar velja tako v primeru, ko izpodbija dokončno odločitev, kot tudi tedaj, če pristojni organ v 30 dneh ni odločil o vloženi zahtevi oziroma ugovoru. Če je bila odločitev sprejeta, potem začne teči rok od dneva vročitve pisne odločitve pristojnega organa. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne kot neutemeljen.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožena stranka teh razlogov niti formalno niti vsebinsko ni uveljavila.

V 83. členu ZTPDR je določeno, da ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok iz prvega odstavka omenjenega zakonskega določila je, kot pravilno poudarja revizija, prekluzivne narave, saj s potekom tega roka delavčeva pravica zahtevati sodno varstvo ugasne.

Rok iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR je torej materialni prekluzivni rok, na katerega iztek pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 282. člena ZPP). Vendar ima pravilo iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR izjemo, določeno v 105. členu ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz navedenega zakonskega določila, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o njegovi zahtevi ali ugovoru (takoimenovani "molk organa"). Pomanjkljivost dokončne odločbe - ki je brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom - pa sankcionira določba 2. odstavka 102a člena ZDR s tem, da dopušča izjemo od načela "ignorantio iuris nocet". Izrecno namreč določa, da takšna odločba ne more biti v škodo delavcu, kar pomeni, da je dopustno sodno varstvo tudi po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bila odločitev uprave tožene stranke, ki je dne 23.4.1997 obravnavala ugovor tožnika o nezakonitosti sklenitve oziroma podaljšanja delovnega razmerja za določen čas, brez izreka in brez pravnega pouka, je bila izpolnjena dejanska in pravna podlaga iz 2. odstavka 102.a člena ZDR za vložitev tožbe po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR. Tudi v primeru, če bi šlo za situacijo, ko pristojni organ ni odločil v predpisanem roku, za kar se zavzema revizija, bi se tožba, vložena 2.7.1997, štela po določbi 105. člena ZDR za pravočasno.

Iz navedenih razlogov revizijska graja zmotne uporabe 1. odstavka 83. člena ZTPDR ni utemeljena, prav tako ne uporaba določila 17. in 18. člena ZDR, katere pravilnost je revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodne odločbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka dne 7.11.1994 zaradi povečanega obsega dela sklenila s tožnikom delovno razmerje za določen čas, ki ga je brez presledkov podaljševala do 15.6.1997. Sodišči sta tudi ugotovili, da je tožnik na podlagi pogodb o delu v obratu fosfatov neprekinjeno delal že od leta 1992 dalje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta na to ugotovljeno dejansko stanje sodišči pravilno uporabili zakon o delovnih razmerjih. Po določbi 17. člena ZDR se lahko sklene delovno razmerje za določen čas le v primerih, določenih v njegovem prvem odstavku oziroma v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom kolektivna pogodba oziroma splošni akt (11. alinea 1. odstavka). V 5. alinei 1. odstavka 17. člena je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas navedeno - začasno povečanje obsega dela. Delovno razmerje za določen čas preneha s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s pretekom določenega časa oziroma z dnem, ko se vrne odsotni delavec (2. odstavek 17. člena ZDR).

Delovno razmerje sklenjeno za določen čas lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih opredeljuje 1. odstavek 18. člena ZDR. V tem zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. S to določbo so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas. Obe sodišči sta v skladu s tem določilom ugotovili vsa pravno odločilna dejstva in sicer, da neprekinjeno podaljševanje delovnega razmerja tožniku, v letu 1994 (ki ga je po pogodbi o delu opravljal že od leta 1992 dalje), sicer sklenjeno za določen čas iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 17. člena ZDR, pomeni obstoj stalne potrebe po tožnikovem delu.

Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč, da je za ugoditev tožbenemu zahtevku obstajala pravna podlaga iz 1. odstavka 18. člena ZDR. Delovno razmerje, sklenjeno s tožnikom za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, je bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, saj je trajalo neprekinjeno več kot pet let. Tak zaključek izhaja že iz gramatikalne razlage 5. alinee 1. odstavka 17. člena ZDR, ki ne dopušča sklenitve delovnega razmerja iz tega razloga, če povečan obseg dela nima narave začasnosti.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZTPDR in ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).