Jedro

Oprostitev plačila DDV je možna le, če davčni zavezanec izkaže, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 31.a člena ZDDV. Ker gre za davčno oprostitev, je potrebno navedeno določbo tolmačiti restriktivno (ozko), saj gre za uveljavljanje oprostitve iz točno določenega naslova. Izpolnitev pogojev iz 1. odstavka 31.a člena ZDDV lahko davčni zavezanec izkaže le z relevantnimi dokazi, torej z verodostojnimi pisnimi listinami. Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo blago (tovorna motorna vozila) odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico Evropskih skupnosti, saj ni imel dokumenta o oddaji vozila kupcu, ni imel blagajniškega prejemka o plačni kupnini, ni razpolagal s korespondenco o prodaji.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v točki I. izreka dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za mesec junij 2006 v znesku 14.400,00 EUR s pripadki in za mesec avgust 2006 v znesku 51.800,00 EUR s pripadki. V točki II. izreka je navedel, da mora biti davek s pripadajočimi obrestmi v skupni višini 71.577,41 EUR plačan v roku 30 dni od vročitve te odločbe. V točki III. izreka je navedel, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka in v točki IV. izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Pri tožniku bil na podlagi 3. odstavka 135. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) opravljen davčni inšpekcijski nadzor, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik v juliju in avgustu leta 2006 izdal 6 računov (navedenih na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe) za dobavo motornih vozil na katerih je navedel, da je na podlagi 1. odstavka 31.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 in 58/05, v nadaljevanju ZDDV) oproščen plačila DDV, saj gre za oproščen promet z državami članicami Evropske unije. Na teh računih je tožnik naveden kot prodajalec tovornih motornih vozil, kot kupec pa sta navedeni podjetji iz Litve in sicer: A. in B. ter C.C. iz Nemčije. Na podlagi 31.a člena ZDDV so znotraj Skupnosti oproščene plačila DDV dobave blaga, ki ga odpelje prodajalec, ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za račun enega od njiju, v drugo državo članico, drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, in kot taka deluje v drugi državi članici, kot je država, v kateri se prevoz začne. Na podlagi 88. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06 in 10/06, v nadaljevanju PZDDV) kupec, ki želi uveljavljati oprostitve plačila DDV na podlagi 31.a člena ZDDV, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico z računom ali z drugo ustrezno prevozno listino, iz katere mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Tožnik je v inšpekcijskem postopku navedel da je podjetje B. iz Litve poklicalo podjetje D. d.o.o. glede nabave tovornih motornih vozil. Ko je šofer odpeljal prodana tovorna motorna vozila iz Velenja je bil prisoten le direktor E.E. Tožnik nima nobenega blagajniškega prejemka glede plačila kupnine za prodana tovorna motorna vozila in nobenega prevoznega dokumenta, na katerem bi bil potrjen prevzem. Davčnemu organu je dostavil zgolj pooblastilo šoferja F.F., da je lahko v imenu podjetja B. iz Litve prevzel tovorna motorna vozila.

Davčni organ iz Litve je nato opravil inšpekcijski pregled v podjetju B.. Direktor podjetja je navedel, da pri podjetju D. d.o.o. niso kupili nobenega prevoznega sredstva ter da F.F. ni za njih opravljal nobenih storitev. Pooblastilo F.F. pa je bilo ponarejeno. Davčni organ iz Litve je prejel tudi pisno obrazložitev F.F., v kateri navaja, da ni nikoli delal za podjetje B.. Glede na državno podatkovno bazo v Litvi pa tudi sporna tovorna motorna vozila niso bila registrirana v Litvi.

Glede na navedeno je davčni organ v postopku ugotovil, da sporna tovorna in priklopna motorna vozila, navedena v citiranih računih iz tabele na strani 2 obrazložitve, dejansko niso bila prodana zavezancu za davek v drugi državi članici, kar je osnovni pogoj za oprostitev obračuna DDV. Tožnik ni predložil nobenega verodostojnega dokazila o prodaji tovornih in priklopnih motornih vozil v drugo državo članico. Dokazila, ki jih je pridobil davčni organ pa dokazujejo, da so prodaje bile opravljene podjetju, ki kot kupec ni navedeno na računu oziroma ni zavezanec za DDV, določena tovorna in priklopna vozila pa tudi sploh nikoli niso bila registrirana v državi, navedeni na računu. Tako podjetje D. d.o.o. ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 31.a člena ZDDV, zato je davčni organ tožniku dodatno obračunal DDV ter pripadajoče obresti, saj v danem primeru ni šlo za promet oproščen plačila DDV.

Drugostopenjski organ je z odločbo št. DT-499-16-43/2009-2 z dne 11. 5. 2010 pritožbo tožnika zavrnil in v obrazložitvi navedel, da bi lahko tožnik na podlagi 2. odstavka 88. člena PZDDV kot dokazilo, da je bilo blago (tovorna motorna vozila) odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico predložil tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico Evropskih skupnosti, ki bi jo podpisal prevzemnik. Na strani davčnega zavezanca je dokazno breme, da dokaže, da gre za oproščene dobave blaga z računi ali s pisnimi izjavami prevzemnika blaga (z podatki, kot jih navaja določba 3. odstavka 88. člena PZDDV). Dobavo v druge države Evropskih skupnosti, ki je oproščena plačila DDV je mogoče dokazovati le z verodostojnimi pisnimi listinami. Z mednarodno izmenjavo podatkov je davčni organ tudi ugotovil, da blago ni bilo dobavljeno davčnemu zavezancu v drugi državi članici Evropskih skupnosti, družbi B., Litva, ki je bil kot kupec navedena na spornih računih. Tako je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da gre v danem primeru za obdavčljiv promet z tovornimi motornimi vozili in ne za oproščen promet na podlagi 31.a člena ZDDV.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in navaja, da je bil zaveden da je kupec A. iz Litve in B. iz Litve zavezanec za plačilo DDV. Prav tako ni vedel da je prejel ponarejeno pooblastilo. Nepravilnosti glede računa št. 405/2006 izdanega kupcu C.C. iz Rotemburga v Nemčiji pa tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ nista obrazložila. Tožnik sodišču predlaga, da prvostopenjsko odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in mu prisodi stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe in legitimacije tožeče stranke ugotovilo, da je bila družba D. d.o.o., dne 16. 7. 2010 na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. št. SRG 2010/7905 z dne 5. 3. 2010 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. V smislu določbe 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se v upravnem sporu subsidiarno uporablja ZPP, je prevzel postopek direktor izbrisane družbe E.E., ki je aktivni družbenik izbrisane družbe.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik z verodostojnimi listinami izkazal, da gre v danem primeru za oproščen promet blaga (tovornih motornih vozil in priklopnikov) z državami članicami Evropskih skupnosti v skladu z določbo 31.a člena ZDDV. Na podlagi 1. odstavka 31.a člena ZDDV so oproščene plačila DDV dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za račun enega od njiju, v drugo državo članico, drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki kot taka deluje v drugi državi članici, kot je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne. Na podlagi določbe 1. odstavka 88. člena PZDDV davčni zavezanec dokazuje, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico Evropskih skupnosti z računom, na podlagi 2. odstavka 88. člena PZDDV pa lahko tudi s pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga. V danem primeru gre za oprostitev plačila DDV, ki je možna le če davčni zavezanec izkaže, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 31.a člena ZDDV. Ker gre za davčno oprostitev, je potrebno navedeno določbo tolmačiti restriktivno (ozko), saj gre za uveljavljanje oprostitve iz točno določenega naslova. Kot je bilo navedeno pa lahko izpolnitev pogojev iz 1. odstavka 31.a člena ZDDV davčni zavezanec izkaže le z relevantnimi dokazi, torej z verodostojnimi pisnimi listinami (računom oziroma pisno izjavo prevzemnika blaga v skladu z določbo 88. člena PZDDV). Tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da je bilo blago (tovorna motorna vozila) odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico Evropskih skupnosti, saj ni imel dokumenta o oddaji vozila kupcu, ni imel blagajniškega prejemka o plačni kupnini, ni razpolagal s korespondenco o prodaji, podjetje B., ki je bilo na spornih računih navedeno kot kupec pa je izjavilo, da pri družbi D. d.o.o. ni kupilo nobenega prevoznega sredstva. Sporna tovorna vozila tudi niso bila registrirana v Litvi. Tako tudi po presoji sodišča tožnik ni z verodostojnimi listinami v skladu z določbo 88. člena PZDDV dokazal pogojev za oprostitev plačila DDV na podlagi 1. odstavka 31.a člena ZDDV, da so tovorna in priklopna vozila, navedena na spornih računih, dejansko bila prodana kupcu, navedenem na računu, v drugo državo članico Evropskih skupnosti, kar je pogoj za oprostitev plačila DDV.

Ugovori tožnika, da nepravilnosti glede računa št. 405/2006 izdanega kupcu C.C. iz Rotemburga v Nemčiji oba davčna organa v obrazložitvah svojih odločb nista navedla predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. Te pa sodišče ni presojalo na podlagi določbe 3. odstavka 20. člena ZUS-1, saj stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.