Jedro

Potrdilo, s katerim avto šola potrjuje kandidatu, da je plačal ure vožnje, na katerem delavec avto šole podpiše kandidata kot vplačnika, predstavlja izdelavo krive listine, saj ima to potrdilo v pravnem prometu dvojen pomen, ko služi za dokaz obema - prejemniku in vplačniku, pri čemer oba s svojim podpisom potrjujeta, da sta izdajatelja tega potrdila.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca - svetnika se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.K. in obdolženega J.G., po določilu 3. točke člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve nadaljevanih kaznivih dejanj ponarejanja listin po čl. 256/I KZ. Odločeno je še bilo, da po določilu čl. 96/I ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec - svetnik Okrožnega državnega tožilstva v Celju zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo, skladno z določilom čl. 392/V ZKP in čl. 394/I ZKP spremeni, spozna oba obdolženca za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ in jima izreče primerni kazenski sankciji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik prav, ko v vloženi pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja, da je šteti obravnavana potrdila zgolj kot listine, izdane s strani Avto-šole H. iz R.S.. Na istem obrazcu je namreč lahko napisanih več samostojnih listin, katera vsaka zase je namenjena za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja, ki izvirajo od različnih izdajateljev, kar je že dolgo tega sprejela tudi sodna praksa (glej kazenski zakonik s pojasnili in sodno prakso, dr. Petra Kobeta in dr. Ljuba Bavcona, izdan pri ČZ Uradni list v Ljubljani že v letu 1970). Pritožnik torej pravilno opozarja, da gre za takšno listino v obravnavanih primerih, saj je namen obravnavanih potrdil v pravnem prometu res dvojen, ko služijo za dokaz obema strankama, avto šoli in kandidatom, pri čemer obe stranki s svojim podpisom potrjujeta, da sta izdajatelja takšnega potrdila, vsak v svojem svojstvu (prejemnika oziroma vplačnika). Dejstvo, da pa vplačniki - kandidati potrdil niso podpisovali sami, ampak sta to zanju storila obdolženca, ob nadaljnji ugotovitvi, da so potrdila služila tudi za dokaz, da so bila vplačila izvršena pomeni, da listine v delu, ki se nanašajo nanje ne izvirajo od oseb, ki so na njih navedene kot izdajatelji. Drži torej trditev pritožnika, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da obdolženca v obravnavanih primerih nista izpolnila znakov očitanih jima kaznivih dejanj v objektivnem smislu.

Kljub zgornji ugotovitvi pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnika po spremembi izpodbijane sodbe, saj meni, da je sicer sprejeta odločitev o oprostitvi obdolžencev pravilna, čeprav iz drugih razlogov, katerih ne bi mogla spremeniti niti morebitna dopolnitev dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče namreč ne vidi razloga, zakaj ne bi bilo moč verjeti obdolžencema, da sta potrdila na katerih sta sama podpisovala vplačnike, izdajala pač zato, ker se jima je tako zdelo prav in ne iz morebitnega drugega razloga. Tej njuni trditvi v prid namreč govori dejstvo, da je bila izdaja obravnavanih potrdil v tistem času običajen način poslovanja, pa tudi to, da sta denar od kandidatov prejemala v času opravljanja voženj, ko obrazcev potrdil nista imela s sabo. Zato je razumljivo, da sta potrdila izdajala kasneje, kar je imelo za posledico, da jih v večini primerov, v kopiji, sploh nista izročila na njih navedenim kandidatom. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni, da sta ravnala tako z namenom, da na takšen način zakrijeta oziroma prikažeta napačno število dejansko vplačanih ur, kot to trdi obtožba.

Dejstvo namreč je, da so bile ure navedene v obravnavanih potrdilih plačane, saj temu ne oporeka nihče od zaslišanih kandidatov, pri čemer nihče od njih ne trdi niti tega, da bi bil s strani obdolžencev terjan k naknadnemu plačilu dejansko opravljenih ur voženj, tistih katere v potrdilih morda res niso zajete. Te pa so razvidne iz druge obstoječe dokumentacije, če ne drugega kartonov opravljenih ur voženj, kar pomeni, da obravnavana potrdila za ugotavljanje števila dejansko opravljenih in plačanih ur voženj niso odločilna. To pa istočasno pomeni, da v postopku ni bilo ugotovljenega nič takšnega, kar bi zanesljivo potrjevalo, da sta se obdolženca zavedala, da izdajata krive listine in to z namenom, da se te uporabijo kot prave in to tudi hotela, torej da sta ravnala naklepno, kot se pri kaznivem dejanju, katerega storitev se jima očita za to, da bi bila spoznana za kriva, zahteva.

Zaradi povedanega pritožbi okrožnega državnega ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.