Jedro

Zmotno je tožnikovo stališče, da lahko glede na zamujene roke isto okoliščino o zatrjevani zmoti uveljavlja kot razlog za delno ničnost. Razlogi za izpodbojnost in ničnost pogodbe se med seboj razlikujejo, zato z istim razlogom ni mogoče po lastni izbiri zahtevati eno ali drugo sankcijo.

Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval nemoralnost pridobitve spornega idealnega deleža ½ nepremičnine v primerjavi z vrednostjo opisno opredeljenega fizičnega dela podarjene nepremičnine. Ker gre za darilno pogodbo, je že v izhodišču težko pritrditi, da naj bi šlo za kršitev moralnih pravil in katerih. V konkretni zadevi ta opredelitev ne pride v poštev tudi glede na dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik v začetku želel podariti vse in je šele na nasvet odvetnika obseg darila omejil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti tistega dela darilne pogodbe z 19. 1. 1999, s katerim je svoji nečakinji – toženki podaril več kot 3/20 parc. št. 209 k.o. ... in naložitev toženki, da izstavi tej ugotovitvi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zatrjeval je svojo zmoto glede predmeta darilne pogodbe oziroma neujemanje med fizičnim opisom dejansko podarjenega dela nepremičnine in oznako, da daruje ½ nepremičnine. Toženkina pridobitev tako velikega idealnega deleža v primerjavi s fizičnim opisom nasprotuje moralnim načelom in je zato v tem delu darilna pogodba nična.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodišči sta ugotovili, da ne gre za nobeno nasprotovanje moralnim normam, da so potekli roki za izpodbijanje pogodbe zaradi zmote, da tudi sicer zatrjevana zmota ne obstoji, poleg tega pa ne bi bila opravičljiva.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga ali spremembo obeh sodb z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemanju svojih trditev iz dosedanjega postopka najprej poudarja, da zmota o dejstvih, ki so bila odločilna za neodplačno razpolaganje, povzroči ničnost pravnega posla, ničnost pa je podana tudi zaradi pridobitve mnogo večjega solastninskega deleža od dejansko podarjenega premoženja, ker to nasprotuje moralnim načelom. V nadaljevanju se tožnik ukvarja z razlogi obeh sodišč o zatrjevani zmoti, njeni (ne)opravičljivosti in poudarja, da bi gotovo pogodbo izpodbijal, če bi napako pravočasno ugotovil, tako pa mu je ostal le zahtevek za delno ničnost. Pritožbeno sodišče je storilo procesno kršitev iz 14. točke (drugega odstavka) 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ni ukvarjalo z dejstvi, ki so bila odločilna za neodplačno razpolaganje. Prvostopenjsko sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali vsebina pogodbe nasprotuje morali družbe oziroma se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da na tožnikovo odločitev skleniti pogodbo ni nihče vplival na moralno sporen način, vendar pa tožnik tega ni niti zatrjeval, temveč samo, da dejansko izročeno darilo ne ustreza določenemu idealnemu deležu. Pritožbeno sodišče je navedlo, da tožnik ni izkazal takega ravnanja toženke, ki bi se ga lahko opredelilo kot vrednostno negativno. Ta ocena pa je po stališču revizije napačna, saj iz besedila pogodbe in izpovedi toženke izhaja njena nedobrovernost glede višine idealnega deleža, pri čemer tožnik analizira njeno izpoved in omenja tudi njeno kasnejše ravnanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zmota o predmetu pogodbe ali točneje o njegovi vrednostni opredelitvi v velikosti solastninskega deleža je okoliščina, ki bi ob izpolnjenih drugih pogojih morebiti lahko utemeljevala zahtevek za razveljavitev pogodbe, ne pa za njeno ničnost. Poleg tega je zahtevek za razveljavitev pogodbe vezan na objektivne in subjektivne roke prekluzivne narave, ki so v obravnavani zadevi že potekli. Zato tožnik zaradi zatrjevane napake volje ne bi mogel več uveljavljati razveljavitve dela pogodbe. Še manj pa lahko uveljavlja njeno delno ničnost. Zmotno je namreč njegovo stališče, da lahko glede na zamujene roke isto okoliščino uveljavlja kot razlog za delno ničnost. Razlogi za izpodbojnost in ničnost pogodbe se med seboj razlikujejo, zato z istim razlogom ni mogoče po lastni izbiri zahtevati eno ali drugo sankcijo.

7. Glede na pravkar pojasnjeno se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tistimi revizijskimi trditvami, ki izpodbijajo ugotovitve o neobstoju zatrjevane zmote in o njeni neopravičljivosti. Nenazadnje gre za dodane razloge, kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče in so bili torej ti dodani razlogi (obeh sodišč) nepotrebni

8. Tožnik neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za navedeno kršitev bi šlo le v primeru neobstoja razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. „Zmota o dejstvih, ki so bila odločilna za neodplačno razpolaganje s premoženjem ima za posledico ničnost pravnega posla“ je pritožbena trditev, ki je premalo konkretna (tudi ob sklicevanju na star judikat ene od republik prejšnje skupne države), da bi jo bilo mogoče opredeliti za odločilno dejstvo v smislu navedene zakonske določbe. Tako kot je povzeti stavek oblikovan, nakazuje v zmoto v nagibu pri neodplačnem pravnem poslu v smislu 62. člena ZOR, ki jo je prav tako mogoče uveljavljati le v že navedenem roku in zahtevati samo razveljavitev pogodbe. Če je tožnik menil kaj drugega, bi moral to jasno in nedvoumno navesti, saj niti pritožbenemu niti revizijskemu sodišču ni dovoljeno uganjevati, kaj vse je lahko mislil. Zato se revizijsko sodišče ni moglo ukvarjati niti z materialnopravnim vidikom povzete trditve, ki naj bi utemeljevala ničnostno sankcijo.

9. Po prvem odstavku 103. člena ZOR je pogodba nična, če nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali družbe, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Čeprav je ničnostna sankcija zaradi kršitve navedenih pravil določena tudi zaradi varovanja splošnih interesov (v primerjavi z izpodbojnostjo, ki je pri kršitvi drugih pravil določena zaradi varovanja interesa posameznika), pa do nje pride šele po presoji ostalih pogojev (namen kršenega pravila, zakonska določitev druge sankcije). Ničnost je torej skrajna sankcija, saj pravni red zaradi varnosti teži k ohranjevanju veljavnosti pravnih poslov.

10. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval nemoralnost pridobitve spornega idealnega deleža ½ nepremičnine v primerjavi z vrednostjo opisno opredeljenega fizičnega dela podarjene nepremičnine. Ker gre za darilno pogodbo, je že v izhodišču težko pritrditi, da naj bi šlo za kršitev moralnih pravil in katerih. V konkretni zadevi ta opredelitev ne pride v poštev tudi glede na dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik v začetku želel podariti vse in je šele na nasvet odvetnika obseg darila omejil. Kaj naj bi toženka ali kdo drug ob sklepanju sporne darilne pogodbe nemoralnega storil, tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Še več, v reviziji graja razloge prvostopenjskega sodišča, da na njegovo odločitev skleniti pogodbo ni nihče vplival na nemoralno sporen način, češ da tega nikoli ni trdil, pač pa je uveljavljal vrednostno razliko med opisno opredeljenim darilom in velikostjo idealnega deleža. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se prvostopenjsko sodišče ukvarja z vprašanjem morebitnega nasprotovanja pogodbe moralnim pravilom v razlogih na deseti strani svoje sodbe, pritožbeno pa na zadnji strani svoje sodbe. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključku, da ne gre za kršitev moralnih pravil, glede na revizijska izvajanja o zatrjevanem toženkinem ravnanju po sklenitvi pogodbe ter tožnikovo revizijsko razlago toženkine izpovedi pa še opozarja, da tožnik s temi trditvami posega v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj te trditve presegajo dejansko podlago obeh sodb. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP jih zato ni mogoče upoštevati.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).