Jedro

Izražanje vsebinskega nestrinjanja z dokaznimi zaključki pomeni nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega R. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in deset mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača znesek 67.529,21 EUR, kar predstavlja s kaznivim dejanjem doseženo premoženjsko korist na škodo Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Posebej je bilo še odločeno, da mora obsojenec plačati navedeni znesek 67.529,21 EUR. Izrečena mu je bila še stranska denarna kazen v višini 100 dnevnih zneskov (3.331,10 EUR). Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, kateri je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 34355/2010 z dne 2. 10. 2012 delno ugodeno in je bila sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenjena v odločbi o krivdi in kazni, tako da je bil spremenjen čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja na obdobje od 1. 10. 2000 do 1. 1. 2009, v pogojni obsodbi določena kazen je bila znižana na eno leto in devet mesecev in odločeno, da se stranska denarna kazen ne izreče. V ostalem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Na zahtevo je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki jo je ocenil kot neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku (uspešno vročen le obsojenčevemu zagovorniku), ki pa se o njem nista izjavila.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik zahteve najprej zatrjuje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje s tem, da ni mogoče preizkusiti ocene sodišča o neverodostojnem zagovoru obsojenca, poleg tega naj ne bi bili navedeni razlogi sodišča o obsojenčevi pridobitvi dvojne finančne koristi z izplačili potnih stroškov, nakar naj bi se do tega pritožbenega argumenta nepravilno opredelilo še pritožbeno sodišče. V tem pogledu je zahteva neutemeljena, saj v prvi vrsti vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo ni dopustno; po drugi strani pa so podani v sodbi sodišča prve stopnje prepričljivi razlogi, zakaj obsojenčevemu zagovoru ne verjame (zlasti točki 4 in 5 obrazložitve sodbe), sodišče druge stopnje pa se je tudi pravilno opredelilo do finančne koristi, ki jo je imel obsojenec zaradi očitanega mu ravnanja ter poudarilo (v točki 6 obrazložitve) le pomen dejansko izplačanih (neupravičenih) potnih stroškov (in nerelevantnost v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje omenjene dvojne finančne koristi, ki naj bi jo imel obsojenec).

8. V zahtevi vložnik nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v izpodbijani sodbi storjena glede preslepitvenega namena, kar utemeljuje s tem, da obsojencu „ni mogoče utemeljeno očitati, da je lažnivo prikazoval dejstva svojega stalnega bivališča že pred podajo pisne izjave z dne 16. 11. 2004“, da sodba sodišča prve stopnje o preslepitvenem namenu pred navedenim datumom nima utemeljitve in da je zmotno tudi stališče pritožbenega sodišča, ko je v tej zvezi zavrnilo pritožbene argumente. Zahteva je tudi v tem pogledu neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje podalo ustrezne in zadostne utemeljitve tudi glede obsojenčevega ravnanja pred navedenim datumom, torej predno je podal pisno izjavo o uveljavljanih potnih stroških (točke 7, 10 in 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in je zato tudi pritožbeno sodišče dovolj jasno povzelo razloge za zavrnitev tozadevnih pritožnikovih navedb (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sicer pa navedbe vložnika zahteve v tem delu ne konkretizirajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč vsebinsko oporekajo dokaznemu zaključku glede preslepitvenega namena in v tej zvezi ugotovljeni višini pridobljene protipravne premoženjske koristi obsojenca, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Stališča izražena v zahtevi, da so podane druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in sicer, da sodišče ni enako preizkusilo dejstev, ki obsojenca obremenjujejo in tistih, ki so mu v korist; da ni uporabilo načela „in dubio pro reo“; da ni upoštevalo pravila iz drugega odstavka 3. člena ZKP (prepričanost o krivdi); da izvedeni dokazi ne omogočajo izdaje sodbe o obsojenčevi krivdi na podlagi dokaznega standarda prepričanja; da so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje nepravilni, neutemeljeni ali „prežeti s subjektivnimi interpretacijami sodišča“, ki so v škodo obsojencu – kar vse je še podprto s konkretiziranimi dejstvi in okoliščinami (ki pa se vsa nanašajo na dejstva, okoliščine in dokaze o katerih se je izpodbijana sodba že opredelila), prav tako pomenijo izražanje vsebinskega nestrinjanja z dokaznimi zaključki, ki jih je v tej zvezi zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi in gre tudi v tem delu za nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku, niti kršitve kazenskega zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.