Jedro

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji, ker je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora in ga ni predal namembnemu carinskemu uradu v Avstriji. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo, v Rim in ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji na Dunaju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410C3AC08 z dne 28. 4. 2008 Izpostava Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora, določil dajatve za blago „moške hlače iz bombaža“ tarifne oznake 6203 42 35 Kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 00, skupaj 9.391,97 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec, družba A. d.d., ki ni izpolnil obveznosti izhajajoče iz tranzitnega postopka in tožnik kot prevoznik, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora, v roku 10 dni od vročitve odločbe (točka 2 izreka). V primeru, da znesek ne bo poravnan, se bo zoper solidarnega dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve; stroški postopka niso bili priglašeni (točki 5 in 6 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) ter 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno predmetno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Freilager, Wien, AT (Dunaj, Avstrija), z rokom predaje najkasneje 5. 5. 2008. Glavni zavezanec ni predložil dokazila o koncu tranzitnega postopka v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe, v nadaljevanju Izvedbena uredba), torej, da je bil zadevni tranzitni postopek pravilno končan.

Prvostopenjski organ je zaradi dvoma v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe sprožil poizvedovalni postopek in ugotovil, da tranzitni postopek ni bil zaključen (92. člen CZS), ter da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS in je tako zanj nastala obveznost plačila po četrti alineji tretjega odstavka 203. člena CZS. Tožnik kot prevoznik predmetnega blaga ni odpeljal na namembni carinski urad Freilager, Wien (Avstrija), kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Prevoznik je prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno kam mora blago dostaviti in je odtisnil štampiljko podjetja na mednarodni tovorni list (CMR 5354833, v nadaljevanju CMR). Glede na navedeno je tožnik kot prevoznik predmetnega blaga vedel, da je to blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je carinski dolžnik (prva alineja tretjega odstavka 203. člena CZS). Prevoznik se šteje za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga (213. člen CZS). Carinski dolg je nastal na območju Carinskega urada Koper (tretja alineja prvega odstavka 215. člena CZS) 7. 10. 2008, to je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu.

O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik 8. 9. 2010 in vročen glavnemu zavezancu in tožniku. Navedena sta nanj podala pripombe, ki jih prvostopenjski organ povzema in kot neutemeljene zavrne. Glede pripombe tožnika z dne 16. 9. 2010, da je ravnal po navodilih pošiljatelja A. d.d. (vpis v polje 13 CMR) prvostopenjski organ pojasni, da je prevozniku edino relevantno navodilo tranzitna deklaracija (polje 53) glede namembnega carinskega urada, ki pa ji tožnik ni sledil. Ni sporno, da je prevoznik pri odhodnem carinskem uradu – Izpostava Luka Koper (SI0046044) prejel tranzitno deklaracijo, ki je mednarodni dokument s podatki o namembnem kraju in času. Nesporno je, da je na predmetnem CMR prevoznik blaga odtisnil štampiljko svojega podjetja in s tem potrdil prevzem in prevoz zadevnega blaga. Tožnik se je z vpisom v CMR (polji 16 in 23) zavedal, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku (drugi odstavek 96. člen CZS). Prevoznik izpodbija tudi solidarno odgovornost in meni, da ni izkazana nobena njegova korist. Vendar že samo dejstvo, da je prevoznik blaga prejel tranzitno deklaracijo, zadošča za zaključek, da je v smislu drugega odstavka 96. člena CZS vedel, da je blago v carinskem tranzitnem postopku in odgovarja za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku. Tako se ne more sklicevati, da je delal po navodilih nalogodajalca A. d.d.. Gre za carinski postopek v katerem se prevoznik s predložitvijo carinskih dokumentov carinskemu organu zaveže, da bo spoštoval carinske predpise. Tako ga carinski predpisi prav tako zavezujejo kot Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju Konvencija CMR) ter Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPPCP) kakor tudi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ). Ker je tožnik kot prevoznik odstranil blago izpod carinskega nadzora, je carinski dolžnik na podlagi prve alineje tretjega odstavka 203. člena CZS in je skupaj z glavnim zavezancem odgovoren, ker ni predložil nedotaknjeno blago namembnemu carinskemu uradu ter je tudi solidarno zavezan za plačilo carinskih dajatev (213. člen CZS).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Obligacijsko razmerje iz naslova špediterske pogodbe ni predmet tega postopka. Merodajen materialni predpis je drugi odstavek 96. člena CZS. Tožnik je kot solidarni dolžnik zavezan k plačilu carinskih dajatev na podlagi prve alineje tretjega odstavka 203. člena CZS kot oseba, ki je nezakonito odstranila blago izpod carinskega nadzora. Tožnik je prejel tranzitno deklaracijo ter ob predaji blaga z njo razpolagal in je tako vedel, da je v polju 53 vpisan namembni carinski urad v Avstriji. Blaga pa ni pripeljal k temu uradu. Tožnik je v pritožbi ugovarjal, da je spoštoval prevozno pogodbo oz. tranzitno listino, ki jo je izpolnila družba A. d.d.. Krivec za nepravilno zaključen tranzitni postopek je naročnik oz. prejemnik blaga, ki je prejem potrdil s podpisom na CMR. Tožnik ni posloval nezakonito in tudi ni odgovoren za nastali dolg. Po mnenju pritožbenega organa pa sklicevanje tožnika na 11. člen Konvencije CMR na odločitev ne vpliva. Tožnik je odgovoren v skladu s tretjim odstavkom 203 člena CZS zaradi nespoštovanja obveznosti prevoznika neskupnostnega blaga, ki jo določa CZS (drugi odstavek 96. člena CZS). Tako je tožnik oseba, ki je predmetno blago odstranila izpod carinskega nadzora. Pri tem pa ni pomembno, ali je ravnal po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločba odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS in prilaga vrsto sodb, ki jih v tožbi našteje. Dejansko stanje je identično kot v predloženih sodbah. Odločitev pri enakih dejanskih stanjih pa mora biti enaka. Pri vseh naštetih sodbah gre za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora in za uporabo 203. člena CZS ter za naknadni obračun carinskih dajatev. Vprašljivo je, ali lahko prevoznik zavezuje svojega delodajalca v carinskem postopku brez procesnega pooblastila. Meni, da tožena stranka ni upoštevala 22. člena in 25. člena Ustave RS. Navaja analizo sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 863/2004 z dne 18. 10. 2007. Bistveno vprašanje je, ali je delodajalec odgovoren za protipravno ravnanje zaposlenih v carinskem postopku. Carinski urad ni ugotavljal imena osebe, ki naj bi sprostila zadevno blago v prost promet. Razlaga status carinske deklaracije po 17. točki prvega odstavka 4. člena CZS, ki predstavlja zgolj vlogo za začetek carinskega postopka in dobi status odločbe šele, ko jo carinik podpiše (216. člen in 218. člen ZUP). Tovorni list (CMR) pa je zasebna listina, ki nima javno-pravnih učinkov in le ureja razmerje med prevoznikom in naročnikom prevoza. Glede na prakso Vrhovnega sodišča RS delodajalec ne odgovarja objektivno za protipravna ravnanja svojih voznikov. Carinski urad pa ni ugotovil, katera oseba je odstranila zadevno blago izpod carinskega nadzora. Tožnik ni sodeloval pri predmetnem prevozu, saj je bilo carinsko blago v posesti druge osebe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, ki jih priglaša. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na tretji odstavek 203. člena CZS. Tožnik ni spoštoval obveznosti prevoznika neskupnostnega blaga, ki jih določa drugi odstavek 96. člena CZS. Prevoznik je oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora in ni pomembno, ali je ravnal po lastni volji ali po navodilih koga drugega. Določba prve alineje tretjega odstavka 203. člena CZS se nanaša na osebo, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora in ne opredeljuje, da gre za fizično ali pravno osebo. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju s sodbami Vrhovnega sodišča RS, ki jih tožnik citira v tožbi, saj navedeno sodišče ni zavzelo stališča, da je lahko dolžnik v takšnih zadevah, kot je obravnavana, le šofer vozila. Sklicevanje na navodila iz CMR pa na drugačno odločitev ne vpliva. Prevoznikova odgovornost za carinski dolg je samostojna in neodvisna od pošiljateljevih navodil, ki ga ne morejo razbremeniti odgovornosti (kot tudi v sodbi Upravnega sodišča RS I U 167/2011-12 z dne 17. 4. 2012). Trditev, da tožnik blaga ni imel v posesti, pa je tožbena novota.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot prevoznik odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku in ali je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja (drugi odstavek 96. člena CZS). Carinski dolg pri zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku pa nastane zaradi nezakonite odstranitve blaga zavezanega uvoznim dajatvam izpod carinskega nadzora (prva alineja tretjega odstavka 203. člena CZS).

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji z dne 28. 4. 2008, ker je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora in ga ni predal namembnemu carinskemu uradu v Avstriji. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago „moške hlače iz bombaža“, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno v namembni carinski urad Freilager, Wien, AT z rokom predaje najkasneje 5. 5. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja pa izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo, v Rim in ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji na Dunaju.

Na podlagi 92. člena CZS se zunanji tranzitni postopek pravilno konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, ko so za blago, ki je bilo dano v postopek namembnemu carinskemu uradu, predloženi dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek 92. člena CZS). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek 92. člena CZS). Sodišče ne dvomi v ugotovitve carinskega organa, potem, ko je bil sprožen poizvedovalni postopek v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe, da tožnik ni odpeljal blaga na namembni carinski urad, kar je bil dolžan storiti, glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije. Tožnik je prejel tranzitno deklaracijo ob prevzemu blaga pri odhodnem carinskem uradu Luka Koper. V njej je bil naveden namembni kraj. Tožnika tudi sodišče šteje za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Sodišče ocenjuje, da je videl vpis v polju 53 deklaracije z imenom namembnega carinskega urada v Avstriji. S prejemom v tej zadevi obravnavane tranzitne deklaracije, ki ima vpis v polju 53 (namembni urad in država) Freilager, Wien, AT je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitnem postopku. Tožnik v pritožbi navaja, da je ravnal po navodilih glavnega zavezanca. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je ob predaji blaga razpolagal s sporno tranzitno deklaracijo. Tožnik ne zatrjuje, da je ne bi prejel. Zato je tudi po mnenju sodišča nedvomno vedel, da gre za blago v skupnostnem tranzitu, kot pravilno ugotavljata tudi oba carinska organa. Zato je tožnik kot prevoznik predmetnega blaga na podlagi drugega odstavku 96. člena CZS tudi odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja. Carinski dolg je tudi po mnenju sodišča nastal z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, ki je zavezano uvoznim dajatvam (prvi odstavek 203. člena CZS), solidarni dolžnik pa je poleg glavnega zavezanca tudi tožnik kot oseba, ki je nezakonito odstranila blago izpod carinskega nadzora (prvi alineja tretjega odstavka 203. člena CZS.

Ob takem stanju stvari so tožnikovi očitki, da je ravnal po navodilih naročnika, brezpredmetni in jih sodišče zavrača. Pošiljateljeva navodila, ki se nanje tožnik sklicuje tudi po mnenju sodišča ne opravičujejo tožnikovega ravnanja in ga ne ekskulpirajo njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih, ki so prisilne narave. S pravnimi posli jih tudi ni mogoče izključiti, tako kot meni tožnik, ko se sklicuje na izpolnjevanje svojih dogovorov z glavnim dolžnikom, ki naj bi izhajali iz posla. Na carinsko odgovornost prevoznika, ki ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, prav nič ne vplivajo okoliščine ali je prevoznik pogodbeno pravilno izpolnil posel ali ne, kot napačno meni tožnik, zato sodišče njegove očitke in sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR kot neutemeljena zavrača. Dejstvo je, da je tožnik prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo naveden namembni kraj ter predmetnega blaga kot prevoznik v skupnostnem tranzitu ni odpeljal namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo na razkladanje. Po povedanem je v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega (podobno stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1659/2005).

Nima prav tožnik ko navaja, da ni odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu, tako kot glavni zavezanec. Obveznost prevoznika izhaja iz drugega odstavka 96. člena CZS, po katerem je prevoznikova odgovornost samostojna, ne glede na obveznost glavnega zavezanca iz prvega odstavka 96. člen CZS. Pogoj za prevoznikovo odgovornost je okoliščina da ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, kar pa je v obravnavani zadevi nesporno dokazano, pa tudi sicer tega tožnik ne zanika. Navedeno izhaja tudi iz okoliščin konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu sodišče sledi. Kot pravilno navajata oba carinska organa, je tožnik razpolagal s tranzitno deklaracijo, iz katere je razviden vpis v polje 53, vendar pa tožnik ni ravnal po navodilu iz tranzitne deklaracije. Po mnenju sodišča se je tožnik kot kvalificirana oseba moral zavedati pomembnosti javljanja namembnemu carinskemu uradu in dejstva, da bo blago v primeru drugačnega ravnanja, nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora pa je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop blaga pod carinskim nadzorom in s tem izvajanje nadzora, predvidenega s prvim odstavkom 37. člena CZS.

Z uporabo določb CZS tudi ni kršeno načelo materialne resnice po ZUP. Dogovor med naročnikom prevoza in prevoznikom tožnik ne more uveljavljati v carinskem postopku. Ugotovljeno dejansko stanje je zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik vedel, da je neskupnostno blago v tranzitu. Iz ugotovitev dejanskega stanja tudi nedvomno izhaja, da je tožnik nezakonito odstranil blago, ki je bilo še v tranzitu in pod carinskim nadzorom, izpod carinskega nadzora. Ker gre za blago, ki je zavezano uvoznim dajatvam, je v trenutku odstranitve blaga carinskemu nadzoru nastal carinski dolg.

Sklicevanje tožnika na Konvencijo CMR na drugačno odločitev ne vpliva. Tožnik je odgovoren kot prevoznik, ki je neskupnostno blago sprejel in vedel, da je v skupnostnem tranzitu ter je tako odgovoren zaradi nepredložitve nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in posledično tudi zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Po povedanem, je tudi po presoji sodišča v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je nezakonito odstranila blago, ki je zavezano carinskim dajatvam izpod carinskega nadzora in tako solidarno odgovarja za plačilo dajatev, skupaj z glavnim dolžnikom (213. člen CZS), saj je bil tudi glavni zavezanec spoznan za odgovornega za nepredložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu. Tudi po mnenju sodišča izpodbijana odločba ni v nasprotju s citiranimi sodbami Vrhovnega sodišča RS.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev določb postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev ustavnih pravic, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.