Jedro

Kadar sodišče v nepravdnem postopku za sodno ureditev meje le-to uredi na podlagi domneve o močnejši pravici, ne ugotavlja, ali so bili za to podani pogoji po veljavnih katastrskih predpisih, pač pa samo preveri, ali je bila meja pred ustreznim organom dokončno urejena. Ta domneva je izpodbojna, zato se močnejša pravica sme dokazovati tudi drugače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v 5. točki razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišče v preostalem delu (1. - 4. točka) potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo vrednost spornega prostora 200 EUR (2. tč.), določilo mejo po močnejši pravici (3. tč.) med parcelami predlagatelja in nasprotnih udeležencev s podatki, ki izhajajo iz izreka izpodbijanega sklepa, in sicer po zeleni liniji, kot je vrisana na skici lista 117 kot sestavnemu delu sklepa (1. in 4. tč.). Sklenilo je še, da sta predlagatelja dolžna povrniti prvemu nasprotnemu udeležencu 492,12 EUR stroškov postopka (5. tč.).

(2) Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila predlagatelja zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata razveljavitev sklepa. Trdita, da je postopek pokazal, da je bila ob parcelaciji leta 1989 pot dogovorjena kot meja, kar je običajno in kar potrjujeta tako predlagatelja kot nasprotni udeleženec ter izhaja iz kopije katastrskega načrta 3/122-89. Da mejnika ne bi ovirala voženj, je bilo dogovorjeno, da se prestavita 1,5 m stran od meje, dejansko pa je bil mejnik na vzhodnem delu 0,5 m od meje, na zahodnem pa 1,5 m. Postopek leta 1989 ni bil izpeljan po pravilih, saj bi moralo biti to zavedeno, tako pa je prišlo do izigravanja in samovoljnega spreminjanja meje. Iz skice res izhaja, da je bil mejnik na zahodnem delu 1,5 m od meje, na vzhodnem delu pa 0,5 m, vendar je to nelogično, saj bi tedaj pot ne potekala v ravni liniji. Dvom v postopek parcelacije zbuja tudi navedba v odločbi z dne 14. 3. 1989, da je parcelacija izvršena na osnovi zapisnika z dne 16. 12. 1988. Iz izpovedbe predlagateljev, JJ ter B in MG izhaja, da je pot potekala v ravni liniji. Določena meja v postopku parcelacije je v nasprotju z dejansko dogovorjeno mejo v naravi in je ni mogoče šteti za dokončno določeno mejo v katastrskem postopku. Ker tako ni mogoče določiti meje po močnejši pravici, jo je treba po zadnji mirni posesti. Sporni prostor pa sta vse od nakupa v letu 1989 uživala predlagatelja, misleč, da je njuno do poti, šele ob tlakovanju v letu 2000 je prišlo do spora. Sodišče tudi ne bi smelo naložiti plačilo stroškov nasprotnega udeleženca meritev G 492,12 EUR predlagateljema, saj je te meritve naročil prvi nasprotni udeleženec sam. Sploh pa je glede stroškov sklep pomanjkljiv, sodišče bi moralo odločiti, da vsak krije svoje stroške, skupne pa vsak do polovice.

(3) Prvi nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

(4) Pritožba je utemeljena glede odločitve o stroških, sicer pa ne.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno določilo mejo na podlagi močnejše pravice. Po 1. odst. 77. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Po 2. odst. istega določila se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Ta domneva je sicer izpodbojna, močnejša pravica pa se lahko dokazuje tudi drugače. Šele če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni dano soglasje, da se meja določi na podlagi močnejše pravice (kadar vrednost mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti), se meja določi po zadnji mirni posesti oziroma po pravični oceni.

(6) V konkretnem primeru je bila leta 1989 izvedena parcelacija, ob čemer so bile označene tudi meje novo nastalih parcel, brez (izrecnih) nasprotovanj tedanjih lastnikov, torej ob njihovem soglasju. Po tej parcelaciji (oziroma na njeni podlagi) je predlagatelj kupil parcelo s sporno mejo in se na podlagi posla vknjižil kot lastnik v zemljiško knjigo. Predlagatelj je imel ob nakupu torej možnost, da se ustrezno prepriča, do kod sega kupljena nepremičnina. Močnejša (lastninska) pravica prvega nasprotnega udeleženca je torej dokazana na ta način (s tem, da je predlagatelj šele po opravljeni parcelaciji kupil sporno mejno nepremičnino) in ni bila ugotovljena na podlagi domneve.

(7) Na tem mestu je treba namreč pritrditi pritožniku, da ni ugotovljeno, ali je bil v katastrskem postopku meja dokončno urejena, po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS, št. 52/00 in 87/02 – SPZ) oziroma Zakonu o evidentiranju nepremičnin (ZEN; Ur. l. RS, št. 74/2006). Poizvedb v tej smeri sodišče ni naredilo, s svojo odločitvijo pa ne more doseči učinka, da bi se v katastrskem postopku sicer neurejena meja štela za urejeno. Zato je brez pomena, da sâmo presoja, ali so bili podani pogoji za to. Prvostopenjsko sodišče je sicer tudi v tej smeri obrazložilo svojo odločitev, vendar to na pravilnost in zakonitost sklepa na podlagi zgoraj navedenega ne vpliva.

(8) Pritožbeno sodišče pa se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča, kje je bila meja ob parcelaciji določena, namreč tako, kot je določena sedaj z izpodbijanim sklepom in kot je narisal oziroma pokazal izvedenec geodetske stroke MŽ, potrdil pa tudi geometer K. Drugačne navedbe udeležencev ne morejo imeti enake teže, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko jim ni sledilo in je kot prepričljivo mejo ob parcelaciji ocenilo to, ki sta jo pokazala strokovnjaka.

(9) Prepričanje, da sega kupljena parcela vse do roba poti, na navedeno po povedanem ne more vplivati, četudi je (bilo) pristno, saj se je izkazalo za napačno. Domnevnih nepravilnosti v postopku parcelacije (ki sicer iz Elaboratov geodetskih izmer 2045 in 5006 očitno ne izhaja) pa predlagatelj v tem nepravdnem postopku ne more uspešno uveljavljati.

(10) Prav tako na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati izvajanje posesti na spornem delu zemljišča, saj je bila meja glede na ugotovljeno vrednost spornega prostora določena na podlagi močnejše pravice.

(11) Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v točkah 1 do 4 potrdilo na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS, št. 87/02 in 131/03).

(12) Utemeljeno pa se predlagatelja pritožujeta proti odločitvi o stroških. Stroški meritve, nastali v mejnem ugotovitvenem postopku, kateremu je zaradi nedoseženega soglasja sledil obravnavani nepravdni postopek za sodno določitev meje, niso stroški, ki bi jih predlagatelja povzročila po svoji krivdi, poleg tega pa imata pritožnika prav tudi glede tega, da o ostalih stroških ni odločeno. Odločitev o stroških je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), v katerem naj sodišče upošteva pravilo 139. čl. ZNP, na katerega opozarjata pritožnika.