Jedro

Intenzivnost doživljanja izgube (žalosti) brata ali sestre, lahko vpliva le na višino odmere zahtevane odškodnine, upoštevaje nanizana merila in kriterije, ne morejo pa v sodbi ugotovljene okoliščine, da duševne bolečine, ki sta jih tožnika utrpela ob bratovi smrti, ne presegajo okvira takih bolečin, ki jih povprečen človek doživlja ob izgubi bližnje osebe, oziroma da so bile te neizstopajoče, in da tudi nista potrebovala pomoči strokovne osebe, odreči upravičenost obeh oškodovancev do ustrezne satisfakcije zaradi pretrpljenih duševnih bolečin.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delu - kolikor sta v 2. točki izreka sodbe zavrnjena tožbena zahtevka za povrnitev negmotne škode v zneskih po

3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter v celoti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (vsebovana v zadnjem odstavku točke 2 ter v zadnjem odstavku izreka sodbe) in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu - kolikor sta v točkah 1 in 2 izreka sodbe zavrnjena tožbena zahtevka za povrnitev gmotne škode v zneskih po

200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov za povrnitev gmotne in negmotne škode v skupnih zneskih po 3.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje do plačila in zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov ter naložilo tožeči stranki, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku

153.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Poudarjata, da je bilo na podlagi dokaznega postopka ugotovljeno, da so bili bratje izredno močno navezani eden na drugega, da so delali skupaj v družinskem podjetju, v katerem je bil vsak od njih zadolžen za določeno področje, da so dnevno uskaljevali vse dejavnosti in aktivnosti, ki so potrebne za vodenje takehga družinskega podjetja.

Na njihov način življenja in dela ni vplivala niti poroka pokojnega brata, ki je delal in živel ves čas z bratoma, v družinskem podjetju pa je delala tudi njegova žena, ki pa je bila pri izpovedovanju pristranska. Med pokojnim in bratoma je torej obstajala trajnejša življenjska skupnost, na katero poroka pokojnega brata ni vplivala.

Določba 201. člena ZOR določa, da je mogoče odškodnino za duševne bolečine prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Določba je jasna, saj govori o trajnejši življenjski skupnosti, ki pa ne pomeni neposredne prisotnosti in skupnega gospodinjstva tožnikov s pokojnim bratom nepretrgoma. Izraz trajnejša se lahko odraža tudi v dejanski situaciji. Prvostopno sodišče je tudi napačno uporabilo navedeno določbo, ker se je spustilo v ugotavljanje ali sta tožnika dejansko trpela duševne bolečine in kako močne so bile le te. Glede na navedeno določbo je nepotrebno ugotavljati intenziteto bolečin.

Sodišče bi moralo ugotoviti ali je med tožnikoma in pokojnim bratom obstajala trajnejša življenjska skupnost, ne pa ocenjevati kako močne oziroma kakšne intenzitete so bile duševne bolečine. Nesmiselno je stališče prvostopnega sodišča, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino le, če bi bratje iskali usrezno zdravniško pomoč pri psihiatrih in to dokazovati z ustreznimi potrdili in izvedenskimi mnenji. V nekaterih primerih je mogoče šteti, da je trajnejša skupnost med brati obstajala, čeprav si je eden od bratov ustvaril novo življenjsko skupnost. Izpolnjeni so pogoji za dosojo pravične denarne odškodnine zaradi smrti brata.

Pritožba je delno utemeljena, v obsegu razvidnem iz izreka pritožbene odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da za obstoj pravice do odškodnine na podlagi določbe 2. odstavka 201. člena ZOR ni potrebno izkazati tako hude duševne bolečine bratov, ki so s pokojnim živeli v trajnejši življenjski skupnosti, da bi ti potrebovali zaradi duševnega trpljenja zdravniško pomoč. Tudi pri odmeri tovrstne odškodnine je namreč potrebno enako kot v drugih škodnih primerih, s katerimi je oškodovancem povzročena negmotna škoda zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, uporabiti določbo 200. člena ZOR (ta zakon se v konkretnem primeru uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - Ur.list RS št. 83/2001), ki kot splošna oziroma temeljna določba za povrnitev negmotne škode določa kriterije in merila za povrnitev te škode. Merila enako kot v drugih v tej določbi omenjenih škodnih situacijah, predstavljajo okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin ter njihovo trajanje (1. odstavek tega člena), kriterije pa pomen prizadete dobrine in mamen te odškodnine, pa tudi to, da odmerjena odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim pomenom (2. odstavek tega člena). Pravni zaključek prvostopnega sodišča, da morajo biti okoliščine v zvezi z duševnim trpljenjem in posledicami takšnega trpljenja izstopajoče v primerjavi z običajnim življenjskim in izkustvenim doživljanjem izgube bližnjega, tako ne odraža vsebine navedene zakonske določbe. Intenzivnost doživljanja izgube (žalosti) brata ali sestre, lahko vpliva le na višino odmere zahtevane odškodnine, upoštevaje nanizane merila in kriterije, ne morejo pa v sodbi ugotovljene okoliščine, da duševne bolečine, ki sta jih tožnika utrpela ob bratovi smrti, ne presegajo okvira takih bolečin, ki jih povprečen človek doživlja ob izgubi bližnje osebe, oziroma da so bile te neizstopajoče, in da tudi nista potrebovala pomoči strokovne osebe, odreči upravičenost obeh oškodovancev do ustrezne satisfakcije zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Takšnega pogoja za prisojo tovrstne odškodnine bratom in sestram zakon ne določa. Predstavlja pa zakonski razlikovalni znak, ki razmejuje pogoje za prisojo odškodnine bratom in sestram od pogojev določenih za osebe iz 1. odstavka cit. člena, v navedeni določbi vsebovan pogoj in sicer obstoj trajnejše življenjske skupnosti. S tem med strankama spornim vprašanjem pa se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ukvarjalo, ker je materialno pravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek iz zgoraj omenjenih razlogov, da tožnika nista utrpela dovolj intenzivnih bolečin, ki bi ju upravičevale do odškodnine iz tega naslova.

V tem delu je tako ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi, kolikor sta z izpodbijano sodbo zavrnjena zahtevka za povrnitev negmotne škode tožnikov z zakonitimi zamudnimi obrestmi in razveljaviti v tem delu izpodbijano sodbo ter vrniti v tem delu zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (1.odstavek 355. člena ZPP). Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev (člen 165/4 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je izkazan omenjeni posebni pogoj iz navedene zakonske določbe, to je obstoj trajnejše življenjske skupnosti med tožnikoma in pokojnim bratom. Šele na podlagi presoje te zatrjevane pravotvorne okoliščine bo mogoča pravilna odločitev v konkretnem primeru.

Ni pa utemeljena pritožba zoper preostali del izpodbijane sodbe, kolikor sta bila zavrnjena tožbena zahtevka za povrnitev gmotne škode. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenih zahtevkov zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnika kakšnih upoštevnih stroškov v zvezi z vzdrževanjem groba nista izkazala. Pritožnika ta del sodbe izpodbijata, ne da bi vsebinsko obrazložila, zakaj je ta del prvostopne odločitve nepravilen. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preverilo ali je storjena v tem delu kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ali je v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo.

Ker kakšnih kršitev procesnega ali materialno pravnega značaja ni ugotovilo, je v tem delu zavrnilo priožbo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 350/2 ZPP in člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.