Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, bi moralo biti razvidno, zakaj konkretno dejansko stanje, ki ga je toženka navedla (odprt čakajoč kazenski postopek) ne upravičuje pogojnega odpusta, torej bi moralo biti obrazloženo, ali tožnik zaradi navedene „čakajoče kazni“ ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 oziroma petega odstavka 88. člena KZ-1, torej zakaj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.
Tožbi se ugodi, odločba Komisije za pogojni odpust št. 720-26/2014/17 z dne 16. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 272,20 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Komisija za pogojni odpust (toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. V obrazložitvi je navedla, da tožnik prestaja kazen treh let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Mariboru, prošnjo pa je zavrnila na podlagi Poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni in ob upoštevanju 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti, ker ima čakajočo kazen petih mesecev zapora.
Tožnik v tožbi navaja, da upravna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ob odsotnosti ustrezne obrazložitve je zaključek toženke dejansko neutemeljen in pravno nevzdržen. Tožnik je bil v drugo obsojen za kazniva dejanja, ki so bila storjena, še preden je bilo storjeno prvo dejanje, torej dejanje v okviru katerega je zaprosil za pogojni odpust, v posledici česar nova obsodba ne nakazuje na tožnikovo ponovitveno nevarnost. Že do vložitve predmetne tožbe je dvakrat zaprosil za pogojni odpust, ki pa mu je bil vedno zavrnjen iz razloga, ker se zoper njega vodi ali predkazenski postopek ali kazenski postopek. Utemeljeno domneva, da mu Komisija ne namerava odobriti pogojnega odpusta, vse dokler ne bo predlagal združitve kazni, kakor mu je bilo predočeno s strani svetovalke v Zavodu. Izraz neurejenost kazni pomeni le pritisk na tožnika, da zahteva izrek enotne kazni. Iz osebnostnih načrtov tožnika sicer izhaja, da v nobenem pogledu ni problematičen, spoštuje bivanjske predpise. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.
Tožba je utemeljena.
Izpodbijano odločbo je toženka izdala na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter 88. člena KZ-1. Iz izreka izhaja, da je zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust prestajanja zaporne kazni, v obrazložitvi pa se sklicuje na 88. člen KZ-1 ter odločbo zaključuje, da Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.
Po prvem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni zapora s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku pa je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostem.
Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v ZIKS-1. O pogojnem odpustu odloča toženka, ki izda o odločitvi pisno odločbo, ki pa mora biti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZIKS-1 obrazložena, izda pa se po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pomeni, da mora obrazložitev odločbe imeti vsebino, predpisano v 214. členu ZUP.
Organ na podlagi določbe 88. člena KZ-1 odloča po prostem preudarku. V takšnem primeru mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev. V obravnavanem primeru bi morale biti okoliščine, ki so narekovale v izreku izrečeno posledico, razvidne iz opisa dejanskega stanja v obrazložitvi odločbe. Ob upoštevanju kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku, pa mora obrazložitev vsebovati tudi utemeljitev okoliščin, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogoja iz petega odstavka 88. člena ZK-1, predvsem glede povratništva, morebitnih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehe pri zdravljenju odvisnosti in pogoje za vključitev v življenje na prostosti.
V obravnavani zadevi je navedeno zgolj, da ima tožnik čakajočo kazen petih mesecev, pri tem pa ni navedeno, kaj navedeno v smislu 88. člena KZ-1 pomeni – kateri zakonski pogoj za odpust ni izpolnjen oziroma kaj navedeno (kot ugotovljeno dejansko stanje) pomeni v zvezi z določbo petega odstavka 88. člena KZ-1 (ugotoviti je, da se toženka na peti odstavek niti formalno ne sklicuje). Namen in obseg prostega preudarka namreč izhaja iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku bi moralo zato biti razvidno, zakaj konkretno dejansko stanje, ki ga je organ navedel (odprt čakajoč kazenski postopek) ne upravičuje pogojnega odpusta, torej bi moralo biti obrazloženo, ali tožnik zaradi navedene „čakajoče kazni“ ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 oziroma petega odstavka 88. člena KZ-1, torej zakaj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po presoji sodišča zato obrazložitev izpodbijane odločbe nima vsebine, ki jo glede obsega obrazložitve odločbe določa 214. člen ZUP, kar pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Navedeno pa pomeni, da so bila v postopku za izdajo izpodbijanega akta bistveno kršena pravila postopka – 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka pa je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).
Ker je toženka v obravnavani zadevi kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi, je sodišče odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v zahtevani višini. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.