Jedro

Stranka, ki želi olajšavo pri plačilu sodne takse, nosi trditveno in dokazno breme, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zato mora stranka, v kolikor razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja stranke, njen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.

Stranko je mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja teh pogojev na stranki oziroma predlagatelju, če pa ta trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja teh pogojev ne zadosti, zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja in kršitve pravice do pravnega sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi, podrednemu predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbo pa je ugodilo in obveznost plačila sodne takse v znesku 7.515,00 EUR odložilo za obdobje 3 mesecev.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitki o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ter o njegovi neobrazloženosti niso utemeljeni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč sodišče prve stopnje v zadostni meri in prepričljivo pojasnilo razloge za odločitev, kot izhaja iz izreka omenjenega sklepa, pri čemer izrek ni niti nerazumljiv, niti ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sklepa. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sklepa sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

5. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o toženkinem predlogu uporabilo dodatne kriterije, ki niso predpisani v Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1). Sodišče lahko pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. v zvezi s 4. odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1). 3. odstavek 1. člena ZST-1 napotuje na smiselno uporabo določb ZPP v postopku glede plačila sodne takse, če se odloča o plačilu sodne takse za vodenje pravdnega postopka. V postopku, v katerem si zavezanec za plačilo sodne takse prizadeva za dosego olajšave (delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila) pri njenem plačilu, je zavezanec tisti, ki postavlja zahtevek v razmerju do Republike Slovenije. Vsebina zahtevka je olajšava pri plačilu sodne takse. Skladno z določilom 212. člena ZPP torej stranka (zavezanec), ki želi olajšavo pri svoji obveznosti do Republike Slovenije (ta je v plačilu sodne takse), nosi trditveno in dokazno breme, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.1 Zato mora stranka, v kolikor razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja stranke, njen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.2 Tožena stranka (še bolj pa njen pooblaščenec, ki je kvalificiran pravni strokovnjak) bi navedene določbe morala poznati in podati trditve, ki so skladno z njimi potrebne. Sodišče odloča le na podlagi navedb, ki jih stranka poda v svojem predlogu za oprostitev plačila takse, nikakor pa ni njegova naloga, da stranko poziva, naj pojasni, s kakšnim premoženjem dejansko razpolaga in ali bi slednjega lahko (delno) porabila za plačilo takse oziroma zakaj tega ne more.3

6. Sodišča prve stopnje je pravilno presodilo, da trditvena podlaga, ki jo je v podporo predlogu za taksno olajšavo ponudila tožena stranka, ne omogoča ugoditve predlogu za (delno) oprostitev plačila sodne takse. Trditve tožene stranke v predlogu za taksno oprostitev so bile omejene le na njeno slabo finančno stanje. Sodišče prve stopnje pa je po vpogledu v zadnjo bilanco stanja tožene stranke (priloga B15 spisa) pravilno ugotovilo, da ima tožena stranka kratkoročna sredstva (v višini 1.157.136,59 EUR), ki znatno presegajo višino dolgovane sodne takse (v višini 7.515,00 EUR), ki jih bo v prihodnje (v roku 3 mesecev) lahko unovčila, saj tožena stranka v predlogu ni pojasnila, zakaj to ne bi bilo mogoče oziroma zakaj bi vsa svoja sredstva potrebovala ravno v takšni obliki in v takšnem obsegu, kot jih ima sedaj. Zgolj prepisovanje zakonskega besedila 3. odstavka 11. člena ZST-1 v predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse brez nadaljnjih ustreznih pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati toženkino zmožnost unovčitve premoženja, zagotovo ne zadošča. V zvezi s tem podane pritožbene navedbe so prepozne (337. člen ZPP), pa tudi sicer še vedno presplošne.4 Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da trditve tožene stranke v predlogu za taksno oprostitev in temu priložene listine (priloge B14 do B76 spisa) ne omogočajo ugoditve predlogu za oprostitev plačila sodne takse, opravičujejo pa odlog plačila sodne takse.

7. Ker torej tožena stranka nedvomno razpolaga s premoženjem, ki bi ga lahko unovčila za plačilo sodne takse, z odlogom njenega plačila za obdobje 3 mesecev pa ji je omogočeno, da pri tem ne bo ogrožena njena dejavnost oziroma postopek likvidacije (3. odstavek 11. člena ZST-1), z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks toženi stranki ni bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, URS). Te temeljne človekove pravice glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (2. odstavek 15. člena URS). Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke (105.a člen ZPP) za obravnavo pritožbe sicer res utesnjujoče vpliva na položaj stranke, vendar pa gre pri tej določbi le za podrobnejšo ureditev načina izvrševanja te ustavne pravice in ne za njeno omejitev oziroma kršitev.5 Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo pritožbe uveljavljanja pravice do pravnega sredstva ne otežuje nesorazmerno6, saj je ta pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1. Kot je bilo že pojasnjeno, je stranko mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja teh pogojev na stranki oziroma predlagatelju, če pa ta trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja teh pogojev ne zadosti (kakršna je situacija tudi v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja in kršitve pravice do pravnega sredstva, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz prve točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 81/2015 z dne 5.2.2015, opr. št. I Cpg 490/2015 z dne 23.4.2015 ter opr. št. I Cpg 1269/2016 z dne 16.11.2016. 2 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 60/2015 z dne 22.4.2015 in opr. št. I Cpg 1288/2015 z dne 23.10.2015. 3 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 996/2016 z dne 20.9.2016. 4 V zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi plačilo sodne takse predstavlja tekočo obveznost in zato plačevanju drugih obveznosti ni mogoče dati prednosti pred plačilom sodne takse. Izjema od tega pravila bi veljala le v primeru, če bi tožena stranka s plačilom sodne takse (namesto drugih obveznosti) realno in konkretno ogrozila svojo dejavnost. Vendar pa trditev v tej smeri tožena stranka v predlogu ni podala oziroma so bile le-te presplošne (podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 241/2018 z dne 23.3.2018). 5 Npr. smiselno sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-276/09, Up 1332/09 z dne 11.11.2010). 6 Podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 97/2010 z dne 8.3.2011.