3. 9. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. B., C., ki ga zastopa Dušan Stojanović, odvetnik v Mariboru, na seji 3. septembra 2020

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. III Cp 220/2017-39 z dne 24. 10. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. IV P 527/2010 z dne 11. 10. 2016 se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodni odločbi, navedeni v prejšnji točki izreka, se v delu, v katerem jo je pritožnik vložil v imenu mladoletnega otroka, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker pritožnik nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi (1. točka izreka).

2.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo v delu, v katerem jo je pritožnik po pooblaščenem odvetniku vložil v imenu mladoletnega otroka, zavrglo iz razloga, ker ustavne pritožbe ni vložila upravičena oseba (2. točka izreka).

3.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge in šeste alineje prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – ZUstS) ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Katja Šugman Stubbs in Marko Šorli. Ustavno sodišče je 1. točko izreka sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodnika Knez in Pavčnik. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez. Sodnik Pavčnik je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez

11. 9. 2020

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Marijana Pavčnika k sklepu št. Up-814/18 z dne 3. 9. 2020, ki se mu pridružuje sodnica dr. Dunja Jadek Pensa

Plehki formalizem

Konkretna zadeva odpira načelno vprašanje, kako naj bosta materialno (to je družinsko) in postopkovno pravo (v postopku ugotavljanja očetovstva) kar najbolj harmonično usklajena.[1] Obe pravni panogi imata svoje zakonitosti, ki jih nikakor ne smemo prezreti, na drugi strani pa je treba upoštevati tudi to, da postopkovno pravo ni samo sebi namen. Če je le mogoče, naj se v postopku ugotovi življenjski primer, ki je predmet spora. Življenjski primer naj se razbistri do tiste mere, ko se tako imenovani resnici lahko kar najbolj približamo.

V konkretnem primeru je šlo za vprašanje ugotavljanja očetovstva. Sodišče se je zadovoljilo s klasičnimi dokazi, ki naj bi z večjo stopnjo verjetnosti dokazovali, da je pritožnik (tedaj tožnik) oče drugega toženca, kot da ni tako. Odločitev o ugotovitvi očetovstva je bila sprejeta plehko formalistično, ne pa na način, da bi bila opravljena DNK analiza. Stroka navaja, da je DNK analiza domala v celoti zanesljiva.[2]

Večinska odločitev je ustavno pritožbo zavrgla, trije pa smo bili za to, da se jo sprejme in da se tako o zadevi lahko ponovno odloči na prvi stopnji. Odločitev večine obžalujem tako po človeški (praktični) plati kot tudi na ravni problemskega pravnega odločanja.

Večina je vsebinsko prezrla, v čem je smisel postopkovnega prava (v postopkih ugotavljanja očetovstva). Spori te vrste niso klasični pravdni postopki. V sporih za ugotavljanje očetovstva imamo opravi tudi s starševsko skrbjo oziroma z roditeljsko pravico, če govorim v jeziku ZZDR, to pa so tipična upravičenja, ki so tudi dolžnostne narave.[3] V ospredju je varstvo interesov otroka. Ti interesi so načeloma bistveno bolj zavarovani, če ugotovimo, kdo je otrokov biološki oče. Ta argument se teleološko ujema tudi z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.[4]

Pogled na starševsko skrb in interese otroka se ne sme opirati le na klasično civilno pravo in na klasični pravdni postopek. Kakršnokoli izrazje uporabljamo, smo na področju družinskega prava, v katerem se kot koherentni celoti prepletajo zasebnopravne in javnopravne prvine. Brž ko je tako, mora te značilnosti ustrezno upoštevati tudi postopkovno pravo.[5]

Dr. Marijan Pavčnik

Sodnik

[1]O tem problemu razpravlja tudi D. Wedam Lukić, Profesor Stojan Cigoj in civilno procesno pravo, v: M. Pavčnik, M. Juhart, A. Polajnar Pavčnik, A. Šelih, B. Zabel (ur.), Stojan Cigoj 1920−1989. Zbornik razprav s simpozija SAZU ob 20-letnici smrti, Ljubljana 2009, str. 55−64. Glej na primer misel na str. 63: "In kaj nam razmišljanje profesorja Cigoja sporoča za današnji čas?/ Prepričana sem, da bi se zgrozil, ko bi videl, kako se sodni postopki vse bolj formalizirajo, saj so se mu zdela procesna pravila preveč formalna že v času, ko so bila do strank dosti bolj prijazna, kot so sedaj." Prim. tudi M. Pavčnik, Teorija prava (z novim poglavjem A. Novaka), 5. izd., GV Založba, Ljubljana 2015: "Postopkovna pravila lahko samo intenzivno prispevajo, da bo pravna odločitev dognana in kakovostna, kakor lahko na drugi strani tudi povzročajo, da je vsebinsko odločanje oteženo in da utegne biti v skrajnih primerih pravna oblika že kar sama sebi namen. V tem zadnjem primeru gre za pravni formalizem v negativnem pomenu besede, za formalizem, ki lahko v nestrpnih in zaostrenih družbenih razmerah preide celo v zlorabo pravne oblike." (Na tem mestu je op. 12, ki jo opuščam.)

[2]O vprašanjih biološkega starševstva glej in prim. na načelni ravni B. Novak, Iskanje ravnotežja med biološkim in pravnim starševstvom, Pravnik, let. 64, št. 11/12 (2009), str. 661–694. Posebej glej str. 691.

[3]Pisec ločenega mnenja že dolgo teoretično utemeljuje, da gre za dolžnostna upravičenja. Ta pojem je sprejet tudi v Pravni terminološki slovar, ur. G. Dugar, T. Fajfar, M. Humar, M. Jemec Tomazin, A. Novak, L. Tičar, M. Žagar Karer, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2018, str. 71: Dolžnostno upravičenje je "pravno dovoljeno ravnanje, ki ga je nosilec dolžan izvršiti zaradi pravno priznanega interesa tretjih oseb, npr. otrok, javnega interesa, in lahko zato svoj interes uveljavlja samo v okviru namena in socialne vezanosti takšnega upravičenja."

[4]Glej na primer U. Kilkelly v: D. J. Harris, M. O'Boyle, E. P. Bates, C. M. Buckley, Law of the European Convention on Human Rights, 2. izd., Oxford University Press, Oxford, New York 2009, str. 375.

[5]Prim. z novostmi, ki jih uvaja Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19), 88. do 92. člen. Glej tudi V. Rijavec v: L. Ude, A. Galič (redaktorja), Pravdni postopek. Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 611−649.