Jedro

Določba prvega odstavka 134. člena ZIZ ne izključuje možnosti, da je skupni znesek enak celotni terjatvi, ki se izterjuje zoper glavnega dolžnika. Zato ni ovire za izdajo sklepa na podlagi 134. člena ZIZ, če upnik predlaga, da se delodajalcu naloži poravnava celotne terjatve, ki se izterjuje zoper glavnega dolžnika, predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, pa je lahko neupravičenost takšnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 18. 3. 2009, za plačila v skupnem znesku 600,00 EUR (I. točka izreka), ugovor dolžnika z dne 18. 5. 2009 zavrnilo (II. točka izreka), dolžniku pa je naložilo upniku povrniti 56,18 EUR stroškov odgovora na ugovor in delnega umika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščenki v pravočasno vloženi pritožbi, po vsebini zoper II. in III. točko izreka sklepa, uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Vztraja pri ugovornih trditvah, da je dolžnikov dolžnik (dolžnik v tej zadevi) dolžan upniku v skladu s prvim odstavkom 134. člena v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) povrniti le tiste zneske, ki bi jih moral odtegniti po prejemu sklepa o izvršbi, nikakor pa ne celotne terjatve, kot izhaja iz sklepa o izvršbi z dne 26. 5. 2004. Zato je izpodbijani sklep nepravilen. Dolžnik je v ugovoru tudi navedel, da prvotnemu dolžniku odteguje zneske od plače in jih nakazuje upniku in je zato izpodbijani sklep neutemeljen, saj je sklep po 134. členu ZIZ možno izdati le, v kolikor dolžnikov dolžnik svojih obveznosti ne izpolnjuje. Predlagano je bilo zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika, B. P., ki bi lahko konkretno pojasnil, kdaj in kako so bila posamezna plačila izvršena. Dokazni predlog je bil dovolj obrazložen, saj že iz samih navedb v ugovoru izhaja, o čem bi lahko izpovedal zakoniti zastopnik, zato je predlog neutemeljeno zavrnjen.

3. Upnica je po pooblaščencu na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ima sklep, s katerim sodišče ugodi upnikovemu predlogu, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi, učinek sklepa o izvršbi. Pravno sredstvo zoper tak sklep je torej ugovor (drugi odstavek 9. člena ZIZ) in se zanj uporablja določba drugega odstavka 53. člena ZIZ, v skladu s katero mora biti ugovor obrazložen, kot je pravilno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje.

6. Pravilno je tudi stališče sodišča, da se predlog za izdajo sklepa na podlagi 134. člena ZIZ glede sestavin presoja enako, kot predlog za izvršbo. Upnik mora v predlogu navesti obveznost dolžnikovega delodajalca, torej višino terjatve. Res je v prvem odstavku 134. člena ZIZ predpisano, da upnik predlaga, naj sodišče s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi, vendar določba ne izključuje možnosti, da je skupni znesek enak celotni terjatvi, ki se izterjuje zoper glavnega dolžnika. Zato ni ovire za izdajo sklepa na podlagi 134. člena ZIZ, če upnik predlaga, da se delodajalcu naloži poravnava celotne terjatve, ki se izterjuje zoper glavnega dolžnika, predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, pa je lahko neupravičenost takšnega zahtevka.

7. Glede na navedeno je neutemeljeno ugovorno uveljavljanje, da sodišče ob odločitvi o upnikovem predlogu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, kot so, kdaj je dolžnikov dolžnik prejel sklep o izvršbi, višino in obremenjenost dolžnikovih dohodkov ter kolikšen znesek bi dolžnikov dolžnik moral odtegniti od plače dolžnika in ga nakazati upniku, saj ni izvršilno sodišče tisto, ki bi moralo ta dejstva po uradni dolžnosti ugotavljati, temveč je trditveno in dokazno breme, da delodajalec iz razlogov, ki niso na njegovi strani, ni mogel odtegniti in izplačati vseh zneskov, ki po predlogu na podlagi 134. člena ZIZ pomenijo celotno terjatev zoper dolžnika, na delodajalčevi strani. Ne glede na navedeno pa višje sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje trudilo že v postopku zoper glavnega dolžnika od dolžnikovega delodajalca pridobiti podatke o realizaciji sklepa o izvršbi in ga tudi opozorilo na 134. člen ZIZ (dopis opr. št. 0956 I 6032/2003-87 z dne 6. 8. 2008), vendar delodajalec ni dvignil pisanja na pošti in v postopku ni sodeloval. Povsem pavšalno obvestilo pa je posredoval sodišču šele 11. 2. 2009, potem ko je bil zoper njega že predlagan postopek in ga je sodišče ponovno pozvalo k posredovanju podatkov (dopis 1913 I 65/2009 z dne 15. 1. 2009).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnikov delodajalec ni navedel nobenih konkretnih pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi izkazal, da je njegova odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov delno ali v celoti izključena, zaradi česar je trditvena podlaga pomanjkljiva. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče bistveno kršilo postopkovna pravila, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika delodajalca, to je B. P., ki je glavni dolžnik v tej izvršilni zadevi, se višje sodišče pridružuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage (tako se je opredelilo tudi Ustavno sodišče v sklepu Up-781/04 z dne 10. 7. 2006). Sodišče bi bilo dokaz dolžno izvesti, če bi dolžnikov delodajalec v ugovoru navedel konkretna dejstva v zvezi z odtegovanjem zneskov od plače in nakazovanjem le teh, edino kar je izkazal, je nakazilo 225,00 EUR 24. 2. 2009, za katerega pa je upnik tudi utesnil izvršbo in je izvršba ustavljena (4. alineja 1. točke izreka sklepa).

9. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Višje sodišče je kljub temu, da dolžnikov delodajalec s pritožbo ni uspel, sklenilo, da upnica sama krije stroške odgovora na pritožbo. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbe odgovor ni bil potreben, zato pa tudi stroški zanj ne (peti odstavek 38. člena ZIZ).