Jedro

Tožena stranka ni navedla, o čem konkretno naj bi priča in zakoniti zastopnik izpovedala; navedba, da bosta „potrdila navedbe tožene stranke“, pa ne pomeni konkretizacije dokaznega predloga. Povedano drugače: tožena stranke je predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog za zaslišanje zavrnilo, je zato pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 87251/2015 z dne 23. 7. 2015 v celoti vzdržalo v veljavi, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da ugovoru tožene stranke o preuranjenosti tožbe oziroma nezapadlosti računa ni mogoče slediti, saj tožena stranka ni navedla, kdo in kdaj naj bi se ustno dogovoril, da bo plačilo izvedeno, ko bodo S. ž. projekt potrdile. Dokazni predlog za zaslišanje priče K. Ž. je zavrnilo, ker so bile ugovorne navedbe tožene stranke prepavšalne oziroma premalo določne. Ker je na pomanjkljivost navedb opozarjala že tožeča stranka, sodišče tožene stranke ni (še posebej) pozivalo, da navedbe konkretizira.

6. Tožena stranka odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija z navedbami, da je sodišče z opustitvijo izvajanja dokazov z zaslišanjem prič, absolutno bistveno kršilo pravila postopka, čemur pa višje sodišče ne pritrjuje.

7. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka; zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (213. člen ZPP), pravilnost te odločitve pa presodi pritožbeno sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno.

8. V konkretnem primeru je bilo zaslišanje priče in zakonitega zastopnika tožene stranke predlagano zaradi zatrjevanega ustnega dogovora, da bo projekt plačan, ko ga bodo potrdile S. ž. Tožena stranka niti v pritožbi ni pojasnila, kdaj in predvsem kdo naj bi se na strani pravdnih strank o tem dogovarjal, glede na to, da je tožeča stranka tak dogovor izrecno zanikala. Ne drži pritožbena navedba, da je bil dokazni predlog (dovolj) substanciran. Tožena stranka ni navedla, o čem konkretno naj bi priča in zakoniti zastopnik izpovedala; navedba, da bosta „potrdila navedbe tožene stranke“, pa ne pomeni konkretizacije dokaznega predloga. Povedano drugače: tožena stranke je predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog za zaslišanje zavrnilo, je zato pravilna.

9. Upoštevajoč navedeno, in glede na to, da tožena stranka s pritožbo dejansko napada pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ta je namreč pravilna, saj je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.