Jedro

Če je bil akt o podržavljenju izrečen za ničnega, niso pa bile odpravljene posledice, ki so iz ničnega akta nastale, to ne pomeni, da gre za podržavljenje niti po 4. členu ZDen, zato ZDen ni podlaga za denacionalizacijo takega premoženja. Če je akt izrečen za ničnega, je treba z istim aktom odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.12.2003. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v 1. točki odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 25.4.2003; v 2. točki pa zahtevo tožnice z dne 17.3.1992 za denacionalizacijo 1/2 podržavljene nepremičnine, parc. št. 289, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 562 k.o. V., zavrnila. Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da se pravnemu predniku tožnice za 1/2 podržavljenega premoženja, parc. št. 289, stavbišče v izmeri 335 m2, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku 562 k.o. V., določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 62.031 DEM. Tožena stranka pa je to odločbo odpravila in zahtevek zavrnila, ker je ugotovila, da je bilo obravnavano premoženje v postopku izvršbe s sklepom z dne 31.12.1947, preneseno na državo FLRJ, in da je bil ta sklep izdan na podlagi odločbe o vojnem dobičku MLO L.m., Odsek za finance. Vendar je bila ta odločba z odločbo Mestnega sekretariata za finance M.L. z dne 14.10.1993, izrečena za nično. Za ničen je bil izrečen tudi postopek, ki je bil opravljen od uvedbe postopka do izdaje te odločbe. Zato se šteje, da so nične tudi vse pravne posledice, ki so morebiti nastale iz nične odločbe. S to odločbo se je namreč vzpostavilo pravno stanje, ki je obstojalo pred izdajo odločbe. Ker je bilo premoženje podržavljeno na podlagi zaplembene odločbe, izdane na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45), je njegovo vračilo na podlagi 87. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izključeno iz denacionalizacije. Tudi v primeru, da navedena odločba ne bi bila izrečena za nično, ne bi bilo podlage za denacionalizacijo po ZDen. Ker se 87. in 4. člen ZDen med seboj izključujeta, ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo po določbi 3. oziroma 4. člena ZDen.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se pri tem sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sklicujoč se na 2. člen ZDen, po katerem je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja, je pojasnilo, da v obravnavanem primeru premoženje ni bilo podržavljeno v smislu ZDen, saj je bila odločba, s katero je bilo premoženje preneseno v državno lastnino, izrečena za nično, poleg tega pa je bila izdana na podlagi zakona, ki po izrecni določbi 87. člena ZDen ni podlaga za denacionalizacijo po ZDen.

Pojasnilo je tudi, da se posledice izreka za nično odločbe o odvzemu premoženja raztezajo tudi na izvršilni sklep, izdan v tem postopku. Razglasitev odločbe za nično tudi ne daje podlage za denacionalizacijo, kot zatrjuje tožeča stranka, namreč, da naj bi z razglasitvijo odločbe za nično, izvršilni sklep z dne 31.12.1947 postal sklep brez pravne podlage in da bi bila zaradi tega podana pravna podlaga za denacionalizacijo v 4. členu ZDen. Na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS je zavrnilo tudi tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter tožnici povrne stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Navaja, da ves čas postopka postavlja drugačne trditve. Že med denacionalizacijskim postopkom je bilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. IV Ips 61/95, s katero se je pravnomočna odločba Poverjeništva za notranje zadeve M.L. v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Slovenije z dne 1.11.1949, spremenila tako, da se postopek zoper tožničinega pravnega prednika ustavi. Za nično pa je bila izrečena tudi odločba o odvzemu vojnega dobička in tudi postopek, ki je bil opravljen od uvedbe postopka do izdaje te odločbe. Glede na to je torej izvršilni sklep, s katerim mu je bilo premoženje odvzeto, temeljil na odločbi, ki je nikoli ni bilo. Torej gre za klasičen primer denacionalizacije po 4. členu ZDen. Ker jima je bilo premoženje odvzeto, sta morala tožnica in njen pravni prednik na javni dražbi odkupiti nazaj podržavljeno premoženje, ki jima je bilo nezakonito zaplenjeno. Zato jima na podlagi 6. odstavka 42. člena ZDen pripada odškodnina v višini valorizirane kupnine oziroma protivrednosti.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka - SOD na pritožbo niso odgovorili.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo zahtevano premoženje podržavljeno z odločbo, izdano na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, in da 87. člen ZDen denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na tak način, izključuje. Sporno pa je, ali gre v tem primeru glede na to, da je bil z odločbo Mestnega sekretariata M.L. z dne 14.10.1993, za ničnega izrečen akt o podržavljenju (odločba o vojnem dobičku Odseka za finance MLO L.m.), in da je bil s to odločbo izrečen za ničnega tudi ves postopek, opravljen od uvedbe postopka do izdaje te odločbe, za podržavljenje brez pravnega naslova in torej za denacionalizacijo na podlagi 4. člena ZDen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na način iz 4. člena ZDen in da bi bila zato v ZDen dana pravna podlaga za vračanje tega premoženja. Po 4. členu ZDen se namreč vrača premoženje, ki je bilo neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

V obravnavanem primeru ne gre za podržavljenje brez pravnega naslova. Obravnavano premoženje je bilo namreč podržavljeno (preneseno v državno lastnino oziroma v splošno ljudsko premoženje) na podlagi odločbe Odseka za finance MLO L.m., izdane na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, kar je bilo izvršeno v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega sklepa istega organa z dne 31.12.1947. Tega premoženja, če bi akt o podržavljenju še obstojal, ne bi bilo mogoče denacionalizirati zaradi izrecne določbe 87. člena ZDen.

Če je bil akt o podržavljenju v letu 1993 izrečen za ničnega, to ne pomeni, da je bilo podržavljenje izvršeno brez pravnega naslova, saj je pravni naslov obstojal ob podržavljenju in tudi ob in po uveljavitvi ZDen. Res se za akt, ki je izrečen za ničnega, šteje, da nikoli ni bil izdan oziroma nikoli ni obstojal, vendar to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni za nazaj vzpostavitve stanja po 4. členu ZDen, torej neodplačnega podržavljenja brez pravne podlage in s tem za nazaj vzpostavitve pravne podlage za denacionalizacijo. Česa takega namreč ZDen ne določa. Ker je bil akt o podržavljenju izrečen za ničnega na podlagi 267. in 268. člena ZUP/86, bi bilo treba v skladu s 1. odstavkom 268. člena ZUP/86 odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale, vendar ne v postopku denacionalizacije, ker za to v (tudi v 4. členu) ZDen ni pravne podlage.

Na drugačno odločitev v tej stvari ne vpliva sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. IV Ips 61/95 z dne 8.11.1995, s katero je bila odločba o prekršku Poverjeništva za notranje zadeve Mesta Ljubljana v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS, št. 902/603 z dne 1.11.1949, spremenjena tako, da se je postopek zoper tožničinega pravnega prednika ustavil, in na katero se tožnica sklicuje. Ta postopek o prekršku z odvzemom oziroma vračilom premoženja zaradi vojnega dobička, ki je predmet obravnave v tej zadevi, namreč ni neposredno povezan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi v primeru, kadar sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi ta primer, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.