Jedro

Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.

Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 7. 2. 2013 in št. ... z dne 3. 12. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, taksno oprostitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

V obširni pritožbi izpostavlja predvsem opis delovnega mesta delovodska opravila oziroma dejanske pogoje dela na tem delovnem mestu. Pojasnjuje, da je že na naroku opisal, kakšna dela in naloge je opravljal na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen. Izvedenski organ pa je oceno invalidnosti podal ob upoštevanju teoretičnega delovnega mesta, brez aplikacije na dejansko opravljanje dela. Izpovedal je, da je delo občasno opravljal tudi na nezavarovani višini, to pa izhaja tudi iz opisa delovnega mesta. Izvedenski organ je pri oceni invalidnosti nasprotno upošteval, da se delo lahko opravlja le na zavarovani višini. Navaja, da je sodeloval pri pripravi zavarovane višine, oziroma jo nadziral. Tudi iz ocene tveganja izhaja, da so možni padci pri kontroli. Zato je zmoten zaključek, da na nezavarovani višini ni delal. Iz opisa delovnega mesta izhaja tudi potreba po normalnem sluhu. Že v letu 2009 je imel obojestransko slušno okvaro srednje stopnje. Izvedenec je potrdil, da se vsaj nekatera od del na delovnem mestu delovodje opravljajo v območju hrupa nad mejno vrednostjo, oziroma je bil pri delu občasno izpostavljen hrupu jakosti nad mejnimi vrednostmi, in celo menil, da glede na stanje, kot je obstajalo ob ugotavljanju invalidnosti, zdravniškega pregleda za opravljanje del in nalog delovnega mesta, kot ga je nazadnje opravljal, ne bi opravil. Navaja, da v času ugotavljanja invalidnosti slušnega aparata sploh še ni imel, tudi sicer z njim ne bi bilo mogoče delati. Izvedenec je potrdil, da bi bila njegova uporaba pri hrupu nad mejno vrednostjo kontraindicirana. S tem v zvezi opozarja na izvid medicine dela iz leta 2009, s katerim sta mu bila svetovana uporaba zaščitnih sredstev za sluh in delo samo na zavarovani višini. Tudi iz izvida ORL z dne 2. 8. 2013 izhaja, da ne sme biti izpostavljen kritičnemu ropotu.

Izpostavlja še težave s hrbtenico in se s tem v zvezi sklicuje na izvid ortopeda iz leta 2012, ki mu predlaga omejitve pri delu in med drugim odsvetuje tudi fleksijsko držo. Pojasnjuje, da je delo v gradbeništvu nevarno, da so potrebne normalne senzorne zaznave, da gre za delo v konstantnem hrupu, pri čemer je bil celo sam odgovoren za varno delo, nadzor in komunikacijo. Nadaljevanje takšnega dela bi lahko njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo. Zaradi vsega navedenega meni, da je pri njemu podana III. kategorija invalidnosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi pomanjkljivosti postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Z izpodbijano zavrnilno sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb preuranjeno zavrnjen, čeprav doslej izvedeni dokazi sicer res ne kažejo, da bi lahko bila pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti.(1) Predmet sodne presoje

5. V tej zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih upravnih odločb o pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 7. 2. 2013 in 3. 12. 2012. Izvedenska organa toženca (invalidska komisija I. in II. stopnje) sta namreč ocenila, da pri tožniku sploh ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bil razporejen, to je delovodska opravila, zato ni invalidnosti.

6. Enako je z izpodbijano zavrnilno sodbo zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Iz dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je v celoti sledilo pisnemu izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A., Univerze v B. (v nadaljevanju Komisija) z dne 14. 4. 2015, dopolnilnemu pisnemu mnenju člana Komisije C.C., specialista medicine dela, prometa in športa z dne 28. 9. 2014 ter njegovi izpovedbi na glavni obravnavi 4. 2. 2016, da pri tožniku ni invalidnosti.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami)(2) podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).(3) Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Kategorije invalidnosti pa so opredeljene v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Ob spremembah v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, se tako v III. kategorijo invalidnosti po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 med drugim razvršča zavarovance, ki še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katero so razporejeni.

Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se torej kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.

Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Dejanske okoliščine konkretnega primera

8. Prav delovno mesto „delovodska opravila“, oziroma po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2005 celo „najzahtevnejša delovodska opravila“ oziroma dejanski pogoji dela na tem delovnem mestu, na katero se v obravnavani zadevi skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 pri tožniku, ki je tudi po poklicu gradbeni delovodja, ocenjuje invalidnost, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo razčiščeno.

Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje tožnikove invalidnosti odredilo sodno izvedenstvo z medicinsko stroko, ne da bi pred tem izvedlo ustrezne dokaze v zvezi s tožbenimi zatrjevanji, da je opis del na delovnem mestu delovodska opravila, na katerem je temeljila ocena invalidnosti v predsodnem upravnem postopku, delno nepopoln. Tožnik se namreč ne strinja, da gre le za dela v zvezi s pripravo dokumentacije, nadzorom dela, varnosti in discipline na gradbišču, kontrolo posameznih del v fazah, uvajanje delavcev na pogoje dela in reševanje konfliktnih situacij, kot to izhaja iz delovne dokumentacije oziroma obrazca DD-1 z dne 23. 10. 2012. Zatrjuje, da je delal na različnih gradbenih terenih visoke in nizke gradnje, kot so stavbe, stolpnice, tuneli, mostovi, pod - in nadvozi, ter v vseh vremenskih razmerah, izmenah, nadurah, ponoči. Sodišče je tožnika sicer zaslišalo, vendar se do njegove izpovedbe ni opredelilo in je ni dokazno ocenilo. Izpovedal je, da je kot gradbeni delovodja opravljal najzahtevnejša dela, da je delal pod zemljo, z vodo, na premičnih objektih, v notranjem in zunanjem prometu, da si je zavarovalo višino moral narediti sam, še najmanj je delal na ravnem terenu, saj je delo potekalo večinoma na klančinah, neravnem terenu, lestvah, stopnicah, z dvigovanjem rok nad višino ramen in uravnoteženjem, v prisilnem položaju ledvene hrbtenice, klečanjem, čepenjem, vse občasno. Kljub takšni tožnikovi izpovedi, je sodišče prve stopnje sprejelo sodno izvedensko mnenje, ki pa temelji predvsem na podlagi opisa delovnega mesta delovodska opravila z dne 23. 10. 2012, iz katerega izhaja le, da gre za pripravo dokumentacije, nadzor dela, varnosti in discipline na gradbišču, kontrolo posameznih del v fazah, uvajanje delavcev na pogoje dela, reševanje konfliktnih situacij, usklajevanje dela, ocenjevanje učinkovitosti in motivacije delavcev, evidenco prisotnosti in odsotnosti z dela, predlaganje napredovanja in premeščanja delavcev.

9. Sporno oziroma nerazčiščeno je ostalo tudi, ali je tožnik dejansko delal na nezavarovani višini, v hrupu oziroma hrupu nad mejnimi vrednostmi ter s fleksijsko držo, oziroma čepenjem in klečanjem.

V zvezi z delom na nezavarovani višini iz pisnega izvedenskega mnenja člana Komisije z dne 28. 9. 2015 izhaja, da je morala biti višina strogo zavarovana že zaradi same varnosti pri delu. Pri tem je član Komisije vztrajal tudi med zaslišanjem, ko je pojasnil, da se delo na višini že samo po sebi lahko izvaja izključno samo na zavarovani višini. Zato tožnik po mnenju člana Komisije na nezavarovani višini sploh ni smel delati, saj je kot delovodja nadziral, da nihče ni delal na nezavarovani višini. Če pa bi že moral sam na nezavarovano višino, bi lahko po mnenju člana Komisije kot delovodja to delo prepustil drugemu in tega zavarovanja ni izvajal sam.

Član Komisije v pisnem izvedenskem mnenju z dne 28. 9. 2015 nadalje ugotavlja, da se delo delovodje sploh ne opravlja v hrupu, ki presega mejno vrednost, hkrati pa, da hrupu jakosti nad mejnimi vrednostmi tožnik ni bil izpostavljen pretežni del delovnega časa, temveč le občasno in izjemoma. Ob tem je celo ocenil, da tožnik za delovno mesto delovodje v območju hrupa, ki presega mejne vrednosti, ne bi dobil pozitivnega zdravniškega spričevala. Na zaslišanju je obrazlagal, da večina del, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta delovodska opravila, ni v območju hrupa nad mejno vrednostjo, zagotovo pa se vsa dela v gradbeništvu izvajajo pri določeni stopnji hrupnih obremenitev. Sicer pa se vsakemu, ki ima okvaro sluha, in je lahko izpostavljen hrupu, po njegovem stališču svetuje uporaba osebne varovalne opreme (ušesnih čepkov ali slušalk). Glede ortopedskih težav je izpovedal, da stanje gibal glede na delo po opisu delovnega mesta, za tožnika ne predstavlja razloga za ugotovitev invalidnosti.

10. Ob predhodno navedenem utemeljevanju člana izvedenskega organa, je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, da sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval, pa tudi izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Sodno izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo. Sicer je že iz opisa delovnega mesta „delovodska opravila“ na obrazcu DD-1 z dne 23. 10. 2012 med drugim razvidno, da se delo občasno opravlja na nezavarovani višini,(4) z občasnim ročnim dvigovanjem bremen 10 kg(5) na višino 1,5 m in da je potreben normalen sluh. Čeprav gre za delovodjo, je občasno potrebno sodelovanje pri opravljanju del. Ta listina sicer tudi nima vseh formalnih sestavin, saj manjka podpis pooblaščenega zdravnika,(6) kar lahko kaže na to, da pri njeni sestavi ni sodeloval, čeprav bi moral. Odločitev pritožbenega sodišča

11. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno najprej izvesti listinski dokaz z DD-1 in ga dokazno oceniti v povezavi s tožnikovo izpovedjo (obrazec DD-1 z dne 23. 10. 2012). Torej razčistiti še sporne dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila. Šele na to, ko bo to vprašanje v celoti razčiščeno, bo mogoče z istim ali novim izvedencem medicinske stroke dodatno ali ponovno oceniti tožnikovo preostalo delovno zmožnost, in sicer ob upoštevanju vseh izkazanih ortopedskih in s sluhom povezanih zdravstvenih sprememb. To še zlasti, ker že iz izvida medicine dela, prometa in športa z dne 27. 11. 2009 izhaja, da je pri tožniku potrebna ustrezna zaščita pred hrupom ter svetovano delo le na zavarovani višini, ortoped pa v izvidu z dne 17. 8. 2012 odsvetuje fleksijske drže in dvigovanje težjih bremen. Šele ko bo pridobljeno strokovno medicinsko argumentirano mnenje o tem, ali je tožnik glede na zdravstvene spremembe, kot so obstajale v času do dokončnosti izpodbijane odločbe, dejansko zmožen za delo delovodska opravila pod splošnimi pogoji ali pa le ob ustreznih omejitvah, tudi zaradi preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja, bo mogoče presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih zavrnilnih upravnih odločb ter odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti vtoževanih pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni izrek sodbe in odločitev skupaj s stroški pritožbe, pridržati za končno sodno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo je brezpredmeten, saj se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj sodne takse glede na 71. člen ZDSS-1 sploh ne plačujejo.

(1) S postavljenim tožbenim zahtevkom tožnik, poleg odprave izpodbijanih odločb, uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

(2) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se po 1. odstavku 390. člena ZPIZ-2 uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

(3) ZPIZ-1 je prenehal veljati 31. 12. 2012, predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa je bil vložen 1. 10. 2012. (4) Pod točko 4 (delovne razmere).

(5) Pod točko 5 (telesne aktivnosti).

(6) Obrazec DD-1 je podpisan le s strani delodajalca oziroma delodajalca v stečaju.