Jedro

Ugovorni razlog lahko uveljavlja le imetnik prejšnje znamke oziroma neregistriranega znaka, kar bi v obravnavanem primeru lahko bili le vsi člani skupine prve tožnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom A.A. stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 13. 4. 2011 zoper registracijo znamke ''ŠANK ROCK'' št. Z-201071874 in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prijavo znamke za znak ''ŠANK ROCK'' za blago/storitve po Nicejski klasifikaciji (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 35 (oglasna dejavnost, poslovno zastopanje v zvezi z nastopi umetnikov, prodaja na debelo in drobno zvočnih plošč, CD-jev), 41 (izobraževanje, pouk, razvedrilo, športne in kulturne dejavnosti, klubske storitve, nastopanje v živo, objavljanje besedil, ipd), 43 (gostinske storitve, nudenje hrane in pijače, začasne nastanitve, kavarne, restavracije, snack bari, kantine). Zoper prijavljeni znak so tožniki vložili ugovor na podlagi d) in f) točke prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Organ je uvodoma ugotovil, da ne more šteti tretjega tožnika za vložnika ugovora, ker kljub pozivom organa ni potrdil, da je za zastopanje pooblastil (takrat) Odvetniško družbo ... V zvezi z navedbami v ugovoru pa je organ navedel, da vložnika ugovora četrti tožnik in drugi tožnik nista predložila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala obstoj oziroma delovanje glasbene skupine prve tožnice (civilnopravne družbe) v zasedbi aktivnih članov drugega, tretjega in četrtega tožnika. Dokazov, ki se nanašajo na predhodno delovanje, organ ne more upoštevati. Ne glede na to, pa četudi bi bil izkazan obstoj civilnopravne družbe oziroma obstoj prve tožnice, v tem primeru ne bi bil izpolnjen pogoj aktivne legitimacije za vložitev ugovora. Upravičenci za vložitev ugovora po točki f) in točki d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 so lahko le vsi družbeniki kot zastopniki družbe po določbah OZ (990. – 1002. člen). Družba sama namreč nima svoje pravne sposobnosti. Zahtevke lahko uveljavljajo le vsi družbeniki kot skupne zahtevke oziroma eden izmed njih z izkazanim soglasjem. Organ je tudi ugotovil, da je za tretjega tožnika mogoče ugotoviti, da nima več pravnega interesa za ugovor, ker je postal prijavitelj te znamke. Ker sta tako ugovor vložila le dva izmed treh družbenikov, ni izpolnjen pogoj aktivne legitimacije za vložitev ugovora. V zvezi s točko f) je organ še navedel, da vložnika ugovora sploh ne zatrjujeta, da bi bilo ime ''ŠANK ROCK'' avtorsko delo, ampak le, da je bilo to ime vpleteno v njihova avtorska dela npr. dele besedil pesmi.

2. Tožniki so v tožbi uvodoma pojasnili, da jo vlagajo kot člani civilnopravne družbe glasbene skupine prve tožnice in v njenem imenu. Organ nima prav, da aktivna legitimacija za vložitev ugovora ni podana, ker lahko vsak član civilnopravne družbe neodvisno od drugih članov uveljavi varstvo svojega so-imetniškega dela na premoženju civilnopravne družbe (996. člen OZ), vsak lahko nastopa po 995. členu OZ v imenu civilnopravne družbe tudi pred državnimi organi, če je potrebno odvrniti škodo, pa lahko po 199. členu OZ nastopa v imenu družbe tudi vsak njen član brez posebnega naročila. V nadaljevanju so pojasnili, da je tretji tožnik postal soimetnik izpodbijane znamke, ne da bi to želel. Prijavitelj znamke A.A. ga je namreč samovoljno, ne da bi imel njegovo soglasje, prijavil kot soprijavitelja. S tem, ko ga organ ni več štel kot vložnika ugovora, je zagrešil bistveno kršitev določb postopka. Organ bi moral tekom ugovornega postopka preveriti, kakšne so bile okoliščine, v katerih je tretji tožnik postal soimetnik izpodbijane znamke. Organ bi moral od njega torej zahtevati, da se izjasni o tej okoliščini in s tem preprečiti morebitne zlorabe postopkovnih pravil, kakor je ta, da je A.A. tretjega tožnika prijavil brez njegovega soglasja kot soprijavitelja (kar se tudi sicer dogaja pri prijavi znamk, kot je organu znano). Prav tako ne drži, da pooblastilo, ki ga je dal tretji tožnik odvetniški pisarni, ni pristno, kot je zatrjeval A.A., ki te trditve ni z ničemer podprl oziroma izkazal. Organ bi zato moral pozvati odvetnico, da se o tem izjavi. Organ pa je pozval tretjega tožnika, naj osebno potrdi pristnost pooblastila. Tretji tožnik je prava neuka stranka in zato ni vedel oziroma se ni zavedal posledic zamude roka za odločitev. Menil je, da so njegovi interesi zaščiteni, ker je pooblastil odvetnico. Odvetnica pa o tem tudi ni bila obveščena. S tem je organ tudi zagrešil bistveno kršitev določb postopka. V zvezi z zavrnitvijo ugovora po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 pa so tožniki še navedli, da organ ni ugotovil dejanskega stanja. Tožniki so v ugovoru v zadostni meri pojasnili, da so ustvarili številna avtorska dela, katerih avtorsko pravno varstvo zajema tudi besedno zvezo Šank rock in sicer so to naslovi številnih avtorskih del (pesmi, plakatov, ovitkov, naslovnic, itd), ki so bila ustvarjena preko glasbene skupine prve tožnice. Prav tako so navedli, da je ta besedna zveza del avtorskih del predvsem naslovov glasbenih del, del besedil pesmi, kaset, ipd.. Organ teh del ne šteje za avtorska dela, kar bi moral, ker ta dela izpolnjujejo vse predpostavke, da se štejejo kot taka po 6. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Zato bi moral zavrniti registracijo prijavljenega znaka, ker prijavitelj ni imel in še vedno nima zakonsko potrebnega soglasja vseh so-avtorjev teh avtorskih del tj. soglasja tožnikov. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi, ugovoru tožnikov ugodi in zavrne postopek registracije izpodbijane znamke, podrejeno, da odločbo odpravi in vrne organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, navedla, da je o vpisu spremembe v register blagovnih znamk izvedla postopek po ZIL-1, izdala odločbo, zoper katero tretji tožnik ni vložil nobenega pravnega sredstva, pa bi lahko, če se z njo ne bi strinjal. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo še navedel, da glasbena skupina prve tožnice ni bila nikoli ustanovljena kot civilnopravne družba po OZ, niti niso ostali tožniki od 2010, ko je glasbena skupina prenehala delovati, na kakršenkoli način delovali kot glasbena skupina prve tožnice. V ostalem se je pridružil navedbam toženke v odgovoru na tožbo in predlagal zavrnitev tožbe.

5. Tožniki so v pripravljalni vlogi dodatno še navedli, da je po stališču Vrhovnega sodišča RS na premoženju civilnopravne družbe solastnina, kar pomeni, da lahko vsak solastnik uveljavlja pravovarstvene zahtevke do svoje solastnine ločeno in neodvisno od drugih solastnikov. Pozivanja tretjega tožnika v zvezi s pooblastilom pa organu ne omogoča 56. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega se sicer organ sklicuje. Tretji tožnik pa je že poslal organu izjavo, da želi biti izbrisan kot soimetnik znamke.

6. Sodišče uvodoma navaja, da obravnava tožbo tretjega tožnika vsebinsko, ker je v izjavi, ki jo je priložil k tožbi, ta med drugim navedel, da je imel pravni interes za izpodbijanje registracije sporne znamke in da vztraja pri ugovoru, podanem v upravnem postopku.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora zoper registracijo znamke ''ŠANK ROCK''.

9. Sodišče se strinja z presojo upravnega organa glede aktivne legitimacije vložnikov ugovora, tj. da je šteti kot vložnika ugovora tretjega in četrtega tožnika.

10. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je ugovor vložila skupina prve tožnice, ki jo zastopajo drugi, tretji in četrti tožnik (kot njeni člani) in prvi, drugi in tretji tožnik kot njeni posamezni člani, ki so za vložitev ugovora pooblastili odvetniško družbo. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je zaradi dvoma v pristnost pooblastila, danega s strani tretjega tožnika pooblaščeni odvetniški družbi, upravni organ pozval tretjega tožnika, da se zglasi pri upravnem organu in potrdi njegovo pristnost, česar tretji tožnik (kljub dvakratnemu izkazanemu pozivu) ni storil. Tožniki nimajo prav, ko trdijo, da bi moral upravni organ pozvati pooblaščenko (odvetniško družbo oziroma odvetnico v tej družbi) za potrditev pristnosti pooblastila, ki naj bi ji ga dal pooblastitelj, temveč je ravnal pravilno, ko je pozval samega pooblastitelja – tj. tretjega tožnika, da potrdi njegovo pristnost. Po tretjem odstavku 55. člena ZUP lahko namreč organ, če dvomi v pristnost pisnega pooblastila, s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo. Organ je tako, ko je bil izkazan dvom (pravilnost pooblastila pa mora organ preizkusiti po uradni dolžnosti – drugi odstavek 56. člena ZUP) postopal, kot mu nalaga ZUP, s tem pa tudi ni kršil tretjega odstavka 9. člena ZUP, ko o tem ni obvestil odvetnice, kakor tudi ne četrtega odstavka 7. člena ZUP, ki nalaga organu skrbnost pri varstvu pravic strank. Tretji tožnik je bil namreč opozorjen na posledice zamude roka (kar niti ni sporno med strankama), zato se ne more sklicevati na to, da je prava neuka stranka in da zato ni razumel pravnih posledic v primeru odsotnosti reakcije na poziv. Na drugačno presojo zatrjevanih kršitev pravil postopka tudi ne more vplivati dejstvo, da je bila v času upravnega postopka vložena sprememba registracije znamke, po kateri je bil kot eden izmed soprijaviteljev naveden tudi tretji tožnik. Odločbo o spremembi prijave (ugovarjane) znamke je namreč tretji tožnik (tudi) prejel, iz podatkov vpisnika sodišča pa ne izhaja, da bi zoper to odločbo vložil tožbo v upravnem sporu.

11. Po 990. členu OZ se z družbeno pogodbo dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo, vsak družbenik pa je dolžan v družbo prispevati to, kar je določeno s pogodbo (prispevek) (prvi odstavek 991. člena OZ). Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam; če družbenik ali poslovodja nastopa v imenu družbe ali družbenikov, se uporabljajo določbe tega zakonika o zastopanju nasploh (prvi in drugi odstavek 995. člena OZ). Že iz uvodnih določb OZ, ki urejajo ''Družbeno pogodbo'', izhaja, da zgolj zatrjevanje, da so vsakokratni člani prve tožnice pravno gledano sklenili civilnopravno družbeno pogodbo in da ta skupina v tej zasedbi tudi sedaj še obstaja in deluje, ne zadošča za utemeljitev njenega sedanjega obstoja ter delovanja in s tem za izkazovanje aktivne legitimacije za vložitev ugovora, zaradi česar ni mogoče šteti kot vložnice ugovora prve tožnice, kot je to pravilno zaključil tudi upravni organ in se sodišče na razloge v tem delu v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Vložitev ugovora in sedaj tožbe v upravnem sporu tega zaključka tudi ne more omajati.

12. Sodišče v nadaljevanju tako presoja pravilnost zavrnitve ugovora po točki d) in f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, vloženega s strani drugega in četrtega tožnika.

13. Po točki d) se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS; po točki f) pa se kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali pred pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka.

14. Že iz besedila relativnega zavrnilnega razloga po točki d) izhaja, da lahko ta ugovorni razlog uveljavlja le imetnik prejšnje znamke oziroma neregistriranega znaka, kar bi v obravnavanem primeru lahko bili le vsi člani skupine prve tožnice. To pa drugi in četrti tožnik nedvomno nista (že ob upoštevanju prijavitelja ugovarjane znamke in navedbe samih vložnikov v ugovoru o ustanovitvi, obstoju in delovanju te skupine), zaradi česar ta zavrnilni razlog ni podan.

15. V zvezi z relativnim zavrnilnim razlogom po točki f) pa tudi po presoji sodišča ni izkazano, da je besedna zveza Šank rock avtorsko delo. Po 5. členu ZASP so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za avtorska dela veljajo zlasti: 1. govorjena dela, kot npr. govori, pridige, predavanja, 2. pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije in računalniški programi, 3. glasbena dela z besedilom ali brez besedila, ipd.. Po 6. členu ZASP pa lahko osnutek, sestavni deli in naslov avtorskega dela, ki so sami po sebi individualne intelektualne stvaritve, uživajo enako varstvo kot samo delo. Iz slednje določbe bi tako utegnilo izhajati, da je lahko tudi sam naslov (v tem primeru besedna zveza ''Šank rock'') avtorsko delo, vendar pa le če izpolnjuje vse predpostavke, ki opredeljujejo avtorsko delo po 5. členu ZASP, tj. da gre za stvaritev človekovega duha s področja ustvarjalnosti, ki je individualna in izražena v zunanjem svetu. Naslovi so ponavadi sestavljeni in ene ali nekaj besed, kar že samo po sebi omejuje ustvarjalne možnosti, zaradi česar je potrebna visoka ustvarjalna raven, da se mu zagotovi potrebno izvirnost in individualnost. Zakon sam ne daje podlage, da bi se samo za naslove ti kriteriji znižali, zaradi česar redko pride do avtorskega varstva naslova (VS sodba II Ips 153/2003 z dne 3. 6. 2004). Tožniki v tožbi (oziroma vložnika ugovora v ugovoru) pa niso izkazali, da bi besedna zveza ''Šank rock'' opisane predpostavke izpolnjevala, saj so zgolj navedli, da gre za naslove avtorskih del oziroma dele besedila avtorskih del. To pa za ugoditev ugovoru po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ne zadostuje.

16. Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku stranke z interesom A.A. (ZUS-1 vprašanja povrnitve stroškov strankam z interesom ne ureja) je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in stranki z interesom ob smiselni uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške postopka v višini 347,70 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je pooblaščenec stranke z interesom zavezanec za plačilo DDV.