Jedro

Razmerje med zdravnikom oziroma zdravstveno ustanovo in bolnikom je pogodbene narave. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja.

Odgovornost za škodo je posledica realiziranega tveganja, na katerega zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (opustitve pojasnilne dolžnosti) tožnik kot pacient ni pristal.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v zavrnilnem delu v toliko, da sta toženki v roku 15 dni dolžni tožniku plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 dalje do plačila, - v stroškovnem delu pa v toliko, da se znesek 3.287,78 EUR nadomesti z zneskom 5.594,46 EUR.

II. Pritožbe, tožeče in prvo tožene stranke v preostalem delu, drugo tožene stranke pa v celoti, se zavrnejo in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna nerazdelno v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.021,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo v posledici zdravljenja pri prvi toženki.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati 52.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. V presežku, za še zahtevanih 53.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da so zaposleni pri prvi toženki zagrešili strokovno napako, ker niso pravočasno odreagirali na stranske učinke tožniku danega zdravila Haldol. Pojasnilo je, da o očitani objektivni odgovornosti ni mogoče govoriti, ker zdravljenje z zdravilom Haldol praviloma ne predstavlja škode od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V zvezi z očitkom kršitve pojasnilne dolžnosti pa se je postavilo na stališče, da tega očitka zaradi nesklepčnosti tožbe ni moč presojati, ker bi moral tožnik poleg tega, da ga niso seznanili o možnih stranskih učinkih Haldola, zatrjevati še, „kako je na njegove odločitve v zvezi z zdravljenjem vplivala opustitev pojasnilne dolžnosti oziroma kako bi na njegove odločitve v zvezi z zdravljenjem vplivala seznanitev s stranskimi učinki Haldola“.

3. Tožnik in toženki sodbo izpodbijajo s pravočasnimi pritožbami. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, druga toženka prisodilni del, prva toženka pa navaja, da se pritožuje zoper sodbo. Vse tri pritožbe uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi s prisojo nadaljnjih 53.000,00 EUR. Prva toženka predlaga razveljavitev sodbe ter zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Druga toženka pa predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Vse tri pritožbe priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Tožnik se v odgovoru na pritožbi toženk zavzema za njuno zavrnitev. Prva toženka se v odgovoru na tožnikovo pritožbo zavzema za njeno zavrnitev, glede pritožbenih navedb druge toženke pa navaja, da se z njimi v celoti strinja. V vseh odgovorih so priglašeni stroški.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena, pritožbi toženk pa nista utemeljeni.

6. Glede na to, da prva toženka v pritožbi navaja, „da izpodbija sodbo“, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje zoper celotno sodbo, velja sprva pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija le obsodilni del sodbe, s katerim v sporu ni uspela, ne pa tudi zoper zavrnilni del, v katerem je zmagala (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost prve toženke oprlo na splošno določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti, odškodninsko odgovornost druge toženke pa na sklenjeno pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti prve toženke.

8. V predmetni zadevi pritožbeno ni sporno, da se je tožnik 2. 4. 2011 poškodoval v prometni nesreči, da je bil nekaj časa v nezavesti, da je bil primarno oskrbljen v ambulanti prve toženke, od koder je samovoljno odšel domov. Naslednji dan 3. 4. 2011 je bil sprejet na zdravljenje k prvi toženki zaradi hudega glavobola, vrtoglavice, siljenja na bruhanje in bruhanja. Tožnik je v prometni nesreči utrpel precej hudo zaprto kardiocerebralno lobanjsko in možgansko poškodbo. Bil je hospitaliziran do 18. 4. 2011. Od 5. 4. 2011 je prejemal zdravilo Haldol (nevroleptik(1)), katerega jemanje mu je bilo svetovano tudi po odpustu iz bolnišnice. Tožnik je bil ponovno hospitaliziran 22. 4. 2011 zaradi življenja ogrožujočega stanja (tresenja, slinjenja, hoje robota, slabše zavesti, nestabilnosti vegetativnega živčevja, temperature), ki je zahtevalo intenzivno obravnavo. Pri tožniku je prišlo do nevroleptičnega malignega sindroma (v nadaljevanju NMS). Jemanje zdravila Haldol je povezano s tveganjem pojava NMS. Med bolniki, ki prejemajo nevroleptike, je incidenca NMS med 0,2 in 3%.(2) Vzrok za NMS sicer ni poznan, je pa definiran s povezavo učinkovin, ki zavirajo prenos dopamina.(3) Povezava med NMS in Haldolom je idiosinkratična(4), kar pomeni, da gre za prirojeno preobčutljivost organizma na določeno snov. Zato se NMS lahko pojavi po enkratnem odmerku, ali po obravnavi z enako učinkovino v enakem odmerku po več letih. Sam pojav ni odvisen od odmerka, vendar predstavljajo večji odmerki večji dejavnik tveganja. Tožnik ni bil obveščen o stranskih učinkih zdravila Haldol. Zdravilo Haldol je bilo tožniku strokovno korektno (lege artis) predpisano, uresničilo se je gornje tveganje, saj je pri tožniku prišlo do NMS.

9. V danem primeru je razmerje med zdravnikom oziroma zdravstveno ustanovo in bolnikom pogodbene narave.(5) V sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena neizpodbijana dejstva vodijo do zaključka, da je bila med tožnikom in prvo toženko dne 3. 4. 2011 s konkludentnim ravnanjem obeh strank sklenjena pogodba o opravljanju zdravstvenih storitev. Gre za podjemno pogodbo, po kateri je obveznost bolnika plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima značilnosti obligacije prizadevanja (619. člen OZ in nasl.). Zato je potrebno zahtevek presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti iz drugega odstavka 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker dolžnik ni izpolnil obveznosti ali je zamudil z njeno izpolnitvijo. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Odločilno je vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis. V skladu z 239. in 240. členom OZ se dolžnik svoje odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, ki so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive.

10. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje subjektivno odgovornost prve toženke presojalo na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti, to ne vpliva na odločitev o pritožbi. Ne glede na to, ali izhajamo iz temelja poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti, je v obeh primerih odločilno vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis.(6) V tem pogledu se obe odgovornosti zlivata in prepletata.(7) Presoja zahtevka na drugi pravni podlagi zato ne posega v pravico do izjave toženk.

11. Pritožbi toženk kot sporni izpostavljata dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da zaposleni pri prvi toženki niso pravočasno prepoznali znakov NMS in nanje pravočasno odreagirali. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožnikov oče osebje že peti dan prve hospitalizacije opozarjal, da se tožnik slini, da ga bolijo mišice, kasneje pa še na robotsko hojo, kar vse so znaki ekstra piramidalnega sindroma. Pojasnilo je, da bi morali zaposleni pri prvi toženki na te znake že takrat odreagirati bodisi z zmanjševanjem terapije, bodisi z dodajanjem zdravila za zdravljenje Parkinsonizma, ne pa šele kasneje, ko je bil tožniku dan Promergon.

12. Gornji ugotovitvi pritožba prve toženke kritizira iz razloga, ker iz izpovedbe tožnikovega očeta izhaja, da je tožnika obiskal šele 16. 4. 2011, ker iz medicinske dokumentacije izhaja, da pri tožniku peti dan hospitalizacije (8. 4. 2011) niso bili zabeleženi znaki, o katerih je izpovedoval oče in ker iz izvedeniškega mnenja izhaja, da na dne 14. 4. 2011 stranski učinki Haldola niso bili ugotovljeni. Zmotnost napadene ugotovitve pa pritožbi obeh toženk vidita še v razlogu, da iz mnenja jasno in izrecno izhaja, da so tožnika obravnavali kot da ima NMS in da so nanj pravočasno posumili.

13. Na podlagi gornjih povsem utemeljenih argumentov se napadeni zaključek izkaže za zmotnega. Za razjasnitev dejstva, ali je prišlo do napake pri zdravljenju, je namreč potrebno strokovno znanje. Na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, predvsem izvedeniškega mnenja, iz katerega ne izhaja, da bi bili znaki ekstrapiramidalnega sindroma pri tožniku podani že peti dan prve hospitalizacije , ter iz katerega izhaja, da je bila obravnava NMS pravočasna, je bilo potrebno zaključiti, da ni izkazana tožbena trditev, da ob kliničnih znakih NMS v bolnišnici niso pravočasno ukrepali. Zdravljenje s Haldolom in ukrepanje zdravstvenega osebja v zvezi z NMS je bilo tako lege artis.

14. Prvostopni zaključek o kršitvi dolžne skrbnosti pa je navkljub gornji ugotovitvi materialnopravno pravilen. In sicer iz razloga, ker je prva toženka kršila svoje pogodbene obveznosti s tem, ko ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da prva toženka tožnika ni obvestila o negativnih tveganjih, povezanih z zdravljenjem s Haldolom, da je škodljiva stranska posledica zdravljenja s Haldolom pojav NMS in da je zaradi apliciranja zdravila Haldol pri tožniku prišlo do NMS.

15. Pravico vsakega človeka, da po svoji prosti izbiri zavrne zdravljenje, je ustavna in konvencijska pravica (35. člen in tretji odstavek 51. člena Ustave Republike Slovenije, 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Pacienta je potrebno obravnavati kot subjekt in ne kot objekt zdravljenja, zato je spoštovanje pacientove volje, razen izjemoma, pri zdravljenju vrhovno načelo.(8) Način uresničevanja pravice posameznika do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju je podrobneje opredeljen v zakonski ureditvi. Po 26. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) ima pacient pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju, pod pogoji, ki jih določa zakon. Podrobnejša vsebina pacientove pravice do obveščenosti je določena v 20. členu ZPacP. Po prvem odstavku te določbe ima pacient pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o: (I) svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe, (II) cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, (III) možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve, (IV) morebitnih drugih možnostih zdravljenja, (V) postopkih in načinih zdravljenja, ki v Republiki Sloveniji niso dosegljivi ali niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po drugem odstavku mora pojasnila iz prvega odstavka zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno. Za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu da razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. Po tretjem odstavku ima pacient pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja ter po koncu medicinskega posega oziroma zdravljenja pravico do obveščenosti o rezultatu zdravljenja oziroma morebitnih zapletih. Po četrtem odstavku pa pacient, ki ni sposoben odločanja o sebi, uresničuje pravice po tem členu v skladu z zmožnostmi, ki jih dopušča njegova sposobnost razumevanja. Glede pravice do sodelovanja pa 21. člen ZPacP določa, da ima pacient pravico, da po pridobitvi pojasnil iz 20. člena ZPacP dejavno sodeluje pri izbiri načina zdravljenja.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženkama ni uspelo dokazati, da je bil tožnik seznanjen o možnih stranskih učinkih zdravila Haldol. Toženki namreč tožbene trditve, da tožnik ni bil seznanjen s škodljivimi stranskimi učinki Haldola, nista prerekali. Stališče prvega sodišča, da je dokazno breme glede (vsebine) pojasnila in pridobitve (učinkovite) privolitve na toženkah, je materialnopravno pravilno. Tako prvo sodišče kot druga tožnica pa glede sklepčnosti tožbe zmotno menita, da bi moral tožnik zatrjevati še, kako bi izpolnjena pojasnilna dolžnost vplivala na njegovo na njegovo odločitev v zvezi z zdravljenjem, torej da v zdravljenje s Haldolom ne bi privolil. Hipotetično ravnanje oškodovanca namreč za presojo obstoja vzročne zveze sploh ni pomembno(9), ker je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je lahko pri poslovni odškodninski odgovornosti vzrok škode le kršitev pogodbe.

17. Ker vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere prve toženke (ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti), ni pravilno niti stališče prve toženke, da je tožnik (ki je pogodbi zvesta stranka) „prispeval k nastanku škode“ z željo, da ga odpustijo v domačo oskrbo ter s spreminjanjem predpisane količine Haldola (prim. 244. člen OZ).

18. Glede na to, da prva toženka tožnika ni obvestila o negativnih tveganjih, povezanih z zdravljenjem s Haldolom, toženki pa nista zatrjevali, da pojasnilo ni bilo opuščeno, pa tudi ne, da pojasnila ni bilo potrebno dati, je na dlani zaključek, da je prva toženka kršila svoje pogodbene obveznosti s tem, ko ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Povedano še drugače to pomeni, da se toženki odgovornosti nista razbremenili z dokazom o ustrezni skrbnosti prve toženke, pa tudi ne z dokazom o obstoju nepremagljivih oziroma neodvrnljivih okoliščin, zaradi katerih prva toženka pogodbe ni mogla (pravilno) izpolniti. Odgovornost za škodo je tako posledica realiziranega tveganja, na katerega zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (opustitve pojasnilne dolžnosti) tožnik kot pacient ni pristal. 19. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v posledici zdravljenja s Haldolom prišlo (tudi) do sindroma Gilles de la Tourette, ki se pri tožniku kaže z nehotnim mežikanjem levega očesa in zgibki leve polovice obraza, nehotnimi zgibki vratu v levo ter nehotenimi gibi prstov in vokalizacijo. Druga toženka v pritožbi trdi, „da je pojav sindroma Gilles de la Tourette naključna okoliščina, ker gre za stranski učinek, ki ne izvira iz strokovne napake, ampak izvira iz samega zdravila, katerega uporaba je dopustna“. Stališče druge toženke, da za takšno (naključno) posledico zdravljenja ni moč prisoditi odškodnine, je zmotno. Ne gre namreč za naključje ampak za posledico realiziranega tveganja, s katerim tožnik ni bil seznanjen. Zato je škoda zaradi sindroma Gilles de la Tourette v pravno relevantni vzročni zvezi s kršitvijo pogodbene obveznosti.

20. Pritožbena trditev druge toženke, da ni ugotovljeno trajanje strahu, ni pravilna, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnikov strah trajal v času, ko je prestajal bolečine, torej od 7. 4. 2011 do 22. 4. 2011. 21. Prvo sodišče je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, na ugotovitev katerih napotuje materialno pravo, njihove pravilnosti pa pritožbi nista izpodbili. Tožnik je dal soglasje za zdravljenje, zdravnik pa mu pred zdravljenjem s Haldolom ni pojasnil, kakšna so možna tveganja in da je NMS eden od tveganj, ki nastopi pri tovrstnem zdravljenju. Zato se izkaže, da je kršitev pojasnilne dolžnosti relevantni vzrok vse ugotovljene škode (telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ki je tožniku nastala zaradi zdravljenja s Haldolom.

22. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

23. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe na devetnajsti, dvajseti in enaindvajseti strani. Na tem mestu gre izpostaviti le, da gre za stanje po NMS, da je tožnik trpel zmerne bolečine v mišicah rok in nog v času od 7. 4. 2011 do 15. 4. 2011, nato pa hude bolečine zaradi okorelosti mišic do 22. 4. 2011, da se je bal za svoje zdravje zaradi (hudih) bolečin, da se posledice uživanja Haldola pri njem odražajo v ekstrapiramidnem sindromu, blefarospazmu in sindromu Gilles de la Tourette, ki se ga verjetno ne bo dalo pozdraviti, ter da je bil ob začetku zdravljenja s Haldolom na dne 5. 4. 2011 star 28 let. 24. Toženki v pritožbi višine odmerjene odškodnine izrecno ne izpodbijata. Tožnik pa izpostavlja okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče in meni, da je odmerjena višina odškodnine prenizka.

25. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da je denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizko odmerjena. V posledici zdravljenja s Haldolom je tožnik upočasnjen, okorel in ima tike, kar vse mu ne dopušča niti socialnega udejstvovanja,, ne omogoča mu niti normalnega življenja, niti dela, ter zahteva upokojitev. Upoštevaje predvsem tožnikovo starost ter obseg tožnikovega duševnega trpljenja za to obliko škode pravična denarna odškodnina znaša 60.000,00 EUR. Pritožbene trditve, s katerimi se tožnik zavzema za prisojo višje denarne odškodnine za telesne bolečine ter strah, se ne morejo izkazati za uspešne, sploh glede na trajanje bolečinskega obdobja oziroma obdobja strahu (petnajst dni) ter dejstvo, da ima tožnik težave oziroma pekoče bolečine le pri uriniranju. Pravilna uporaba materialnega prava pa ne napotuje niti na znižanje denarnih odškodnin za ti dve obliki nepremoženjske škode.

26. Odmerjeni znesek 72.000,00 EUR (10.000 EUR za telesne bolečine, 2.000 EUR za strah, 60.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 70,67 takratnih povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji.(10) Odškodnina v tej višini je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik ter hkrati ustrezno odseva razmerje med različnimi obsegi škod in odškodninami zanje.

27. Prva toženka utemeljeno izpostavlja, da je po 19. členu Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) upravičena do nagrade za postopek po Tar.št. 3100 ter nagrade za narok po Tar. št. 3102.(11) Upoštevaje priglašeni davek na dodano vrednost po Tar. št. 6007 prvi toženki pripadajo še pravdni stroški v znesku 2.711,45 EUR (= 1.155,70 EUR po Tar.št. 3100 + 1.066,80 EUR po Tar. št. 3102 + 488,95 EUR po Tar. št. 6007). Materialnopravno pravilno odmerjeni stroški postopka prve toženke tako znašajo 5.698,18 EUR (= 2.986,73 EUR + 2.711,45 EUR).

28. Prvostopno odločitev o stroških je bilo potrebno spremeniti tudi zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po spremembi sodbe tožnikov uspeh v pravdi znaša 69 % (uspel je z zneskom 72.000,00 EUR od zahtevanih 105.000,00 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 7.554,10 EUR (= 69 % od 10.947,97 EUR), prva toženka toženka do 1.766,46 EUR (= 31 % od odmerjenih 5.698,18 EUR), druga toženka pa do 193,18 EUR (= 31 % od prvostopno odmerjenih 623,17 EUR). Po medsebojnem pobotanju sta toženki dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 5.594,46 EUR.

29. Pritožbama tožnika in prve toženke je bilo potrebno delno ugoditi zaradi pravilne uporabe materialnega prava (peta alinea 358. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso bili podani, ter ni bila podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi tožnika in prve toženke zavrniti v preostalem delu, pritožbo druge toženke pa v celoti, ter sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

30. Tožnik je v sorazmerju s pritožbenim uspehom upravičen do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom. Prva toženka do povrnitve stroškov ni upravičena, saj je s pritožbo uspela le glede odločitve o stroških, torej v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Druga toženka ni upravičena do povrnitve stroškov zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi in drugi odstavek 165. člena, 161. člen ter prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP).

31. Tožnik je na pritožbeni stopnji uspel z zneskom 20.000,00 EUR od izpodbijanih 53.000,00 EUR. Zato njegov pritožbeni uspeh znaša 38 %. Potrebni pritožbeni stroški predstavljajo sodno takso v višini 1.227,00 EUR ter nagrado in stroške po ZOdvT v skupnem znesku 1.461,07 EUR(12) (= 1.177,60 EUR po Tar. št. 3201 + 20,00 EUR po Tar. št. 6002 + 263,47 EUR po Tar. št. 6007). Tožniku ne pripadajo priglašeni stroški za pritožbena odgovora, saj odvetnik nagrade v isti zadevi lahko prejme le enkrat (14. člen ZOdvT). Upoštevaje pritožbeni uspeh sta tako toženki dolžni povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 1.021,47 EUR (= 38 % od 2.688,07 EUR). V primeru zamude morata toženki plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006).

Op. št. (1): Nevroleptik je učinkovina, katere učinek temelji na blokadi dopaminskih receptorjev.

Op. št. (2): Iz mnenja še izhaja, da so zapleti stanja NMS pogosti, hudi, celo smrtni in vključujejo: izsušitev, elektrolitske motnje, akutno odpoved ledvic z razpadom mišic, motnje srčnega ritma, vključno s srčnim zastojem, srčnim infarktom, boleznijo srčne mišice, dihalno odpovedjo zaradi okorelosti prsne stene, pljučnico, pljučno embolijo, globoki venski tromboflebitis in trombozo, znižanje števila trombocitov, motnje v strjevanju krvi, krče zaradi povečane temperature in presnovnih motenj, odpoved jeter, sepso. NMS večinoma izzveni v dveh tednih, povprečen čas poprave je 7 do 11 dni, poročali so tudi o primerih, ki so trajali šest mesecev z rezidualno katatonijo in motoričnimi znaki. Dejavniki tveganja za podaljšan potek so depo antipsihotiki in sočasne strukturne spremembe možgan. Večina bolnikov se popravi brez nevroloških posledic, razen če je šlo za hudo epoksijo in zelo povečano temperaturo dlje časa. Po poročilih je smrtnost med 5 in 20 %. Teža bolezni in zapletov sta najmočnejša napovedovalca umrljivosti. Pri bolnikih z organsko prizadetostjo možganov, vključno pri odvisnikih od alkohola in drog, je navedena smrtnost 38 %.

Op. št. (3): Dopamin je živčni prenašalec.

Op. št. (4): Idiosinkrazija je prirojena preobčutljivost organizma na določene snovi.

Op. št. (5): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015 ter II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016. Op. št. (6): Pri deliktni odškodninski odgovornosti se povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).

Op. št. (7): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015. Op. št. (8): Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 83/2013 z dne 18. 12. 2014, odločba Ustavnega sodišča Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010. Op. št. (9): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015. Op. št. (10): 1.018,70 EUR (Uradni list RS, št. 59/2016).

Op. št. (11): V predmetni zadevi je prišlo do vrnitve zadeve na nižje sodišče, vendar v prvem postopku (I P 472/2012 oziroma P 653/2014) nagrada za postopek ni nastala (primerjaj četrti odstavek Opombe 3 tarifnega dela ZOdvT).

Op. št. (12): Nagrade so odmerjene glede na vrednost 53.000,00 EUR, ki se s tožnikovo pritožbo izpodbija (3. in 21. člen ZOdvT, peti in šesti odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah).