Jedro

Upravni spor ni dopusten zoper upravni akt, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 26.6.2002. S to odločbo je upravna enota kot prvostopni upravni organ odločila, da se upravičenki A.G. vrnejo v last določene nepremičnine iz vl. št. 201 k.o. B. Ker je tožeča stranka po lastnih navedbah zemljiškoknjižna lastnica teh nepremični, ki jih uporablja Ž.v., L., katerega ustanoviteljica je, meni, da ji je treba priznati položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, ker ji ta možnost ni bila dana. Zato je predlagala, da sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da tožeča stranka izpodbija prvostopno upravno odločbo, ki pa po določbi 1. odstavka 3. člena ZUS ne more biti predmet upravnega spora, ker ne gre za dokončni posamični akt. Dokončni posamični akt je namreč tista upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo (224. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04).

Tožeča stranka vlaga zoper prvostopni sklep pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. Meni, da je upravičena vložiti tožbo, ker v denacionalizacijskem postopku ni sodelovala kot stranka, pa bi glede na lastništvo spornih parcel morala. Ko je za izpodbijano odločbo zvedela, je bila denacionalizacijska upravičenka že vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica spornih zemljišč. Zato pritožba zoper takšno odločbo, ki je bila že v zemljiški knjigi izvršena, ne bi bila smiselna. Tudi sicer bi lahko pritožbo vložila le v roku, ki je veljal za osebe, ki so v denacionalizacijskem postopku sodelovale kot stranke, ne pa več kasneje. Ker je bil postopek za stranke končan več kot pred dvema letoma, je ta rok že pretekel. Ker torej pritožba zoper navedeno odločbo ni bila več mogoča, meni, da bi bilo treba izpodbijani upravni akt prvostopnega organa šteti za dokončni posamični akt in zoper njega dovoliti upravni spor. Tudi sicer je po njenem mnenju izpodbijana odločba tako pomanjkljiva, da bi jo moralo prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 35. člena ZUS odpraviti.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Tožeči stranki je že prvostopno sodišče pojasnilo, da je dokončni posamični akt po 1. odstavku 3. člena ZUS, upravni akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Kaj je dokončni posamični akt oziroma dokončni upravni akt določa ZUP v 224. členu.

Zoper upravni akt pa upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno (2. odstavek 4. člena ZUS).

Pritožbena navedba, da je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu v primeru, ko oseba ni sodelovala kot stranka v upravnem postopku in zato ni vedela za izdajo upravnega akta ter je tudi zamudila rok za vložitev pritožbe, ki je veljal za osebe, ki so kot stranke sodelovale v tem postopku, glede na navedene določbe ZUS ni utemeljena. Sodno varstvo v upravnem sporu je namreč mogoče uveljavljati le, če je stranka pred tem izkoristila možna redna pravna sredstva po ZUP. Ker jih tožeča stranka v tem primeru ni, tudi ne more z uspehom uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu.

Če pa v upravnem postopku ni sodelovala kot stranka in je z (prvostopno) upravno odločbo poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, lahko, če so izpolnjeni pogoji, predpisani z ZUP, uveljavlja varstvo svojih pravic z izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.