Jedro

Takšna zahteva za izločitev in predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki sta vložena z namenom zavlačevanja, pa sta očitno neutemeljena. Zagovornik je namreč smiselno enake navedbe izpostavil že v vlogi z dne 16. 6. 2021, ki jo je naslovil kot "zahteva za izločitev", v njeni dopolnitvi (list. št. 1058) pa je izrecno navedel, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O vlogi je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 22. 7. 2021, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, še manj pa z odločitvijo drugih sodnikov, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zahtevo za izločitev višjih sodnikov zavrglo kot očitno neutemeljeno (peti odstavek 42. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in oškodovanega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. in oškodovani B. B. sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženec v višini 720,00 EUR, oškodovanec pa v višini 30,00 EUR.

III. Zahteva za izločitev sodnikov Višjega sodišča v Mariboru ter predlog za prenos krajevne pristojnosti z dne 29. 9. 2021, vložena s strani zagovornika obdolženega A. A., se zavržeta kot očitno neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 42663/2014 z dne 2. 10. 2020 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istih določil mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in štirih mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto zapora, nakar mu je na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dveh let in dveh mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke, in sicer oškodovanemu B. B. v višini 8.225,48 EUR, oškodovanim C. C., D. D., E. E. in F. F. v višini 1.627,08 EUR, oškodovanim G. G. in H. H. v višini 2.169,44 EUR ter oškodovanemu I. I. v višini 3.855,13 EUR. V presežku je imenovane oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovane J. J., K. K. in Državno odvetništvo s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da obdolžencu izreče kazensko sankcijo opozorilne narave; - oškodovani B. B. zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, brez posebnega predloga pritožbenemu sodišču. 3. Obdolženčev zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju skupaj z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata, kar ni bilo storjeno. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker niti pritožnik konkretno ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali navzočnost navedenih na seji, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

4. Pritožbi zoper sodbo sta neutemeljeni, zahteva za izločitev sodnikov in predlog za prenos krajevne pristojnosti pa očitno neutemeljena.

**K sklepu (glede zahteve za izločitev sodnikov pritožbenega sodišča in predloga za prenos krajevne pristojnosti)**

5. Zagovornik je dne 5. 10. 2021 vložil zahtevo za izločitev sodnikov Višjega sodišča v Mariboru ter predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ju utemeljuje z istimi razlogi. Navaja, da je obdolženec zoper višje sodnike Višjega sodišča v Mariboru, in sicer L. L., M. M. ter N. N., vložil civilno tožbo na plačilo odškodnine zaradi poprave krivic iz kazenskega postopka Okrajnega sodišča v Mariboru III K 40619/2015. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč v navedeni zadevi ugotovilo znatne kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona v škodo obdolženca, zaradi česar ga je oprostilo vseh obtožb. Po mnenju zagovornika so s primerom, bodisi objektivno bodisi subjektivno, povezani vsi sodniki Višjega sodišča v Mariboru, zaradi česar jih je potrebno izločiti. Posledično je zagovornik predlagal tudi prenos krajevne pristojnost na drugo stvarno pristojno sodišče. 6. Takšna zahteva za izločitev in predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki sta vložena z namenom zavlačevanja, pa sta očitno neutemeljena. Zagovornik je namreč smiselno enake navedbe izpostavil že v vlogi z dne 16. 6. 2021, ki jo je naslovil kot „zahteva za izločitev“, v njeni dopolnitvi (list. št. 1058) pa je izrecno navedel, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O vlogi je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 22. 7. 2021, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, še manj pa z odločitvijo drugih sodnikov, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zahtevo za izločitev višjih sodnikov zavrglo kot očitno neutemeljeno (peti odstavek 42. člena ZKP). Sicer pa zagovornik v zahtevi niti ni navedel, izločitev katerega sodnika predlaga. Splošno in z ničemer izkazano sklicevanje, da bi naj obdolženec vložil civilno tožbo zoper tri višje sodnike, ki pri odločanju o pritožbah zoper izpodbijano sodbo niti niso sodelovali, pa dvoma v nepristranskost sodnikov pritožbenega senata ne vnašajo. Subjektivna (osebna) nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, katerega pa zagovornik z izpostavljanjem odločitev, ki so jih drugi višji sodniki sprejeli v drugem postopku, ni zagotovil. 7. Iz istih razlog je sodišče druge stopnje zavrglo tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti.1 Institut prenosa (delegacije) krajevne pristojnosti je izjema od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišč, zato ga je potrebno uporabljati in razlagati restriktivno. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca in njegovega zagovornika, da je zaradi odločitev pritožbenega sodišča v drugih postopkih zoper obdolženca podan dvom v nepristranskost sodnikov tega sodišča, samo po sebi ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti. Uveljavljanje nepravilnosti iz drugega kazenskega postopka pa ne more biti podlaga za prenos krajevne pristojnosti. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, tako kot je v konkretnem primeru storil predlagatelj. Razlogi, ki jih slednji navaja, namreč objektivno ne vzbujajo dvoma v videz nepristranskosti sojenja pred Višjim sodiščem v Mariboru, saj se nanašajo na odločitve drugih višjih sodnikov (zoper katere bi naj obdolženec domnevno vložil civilno tožbo) v drugi zadevi, teh pa ni mogoče avtomatsko širiti na vse sodnike, ki opravljajo sodniško službo pri tem sodišču. Ker je o smiselno enakih razlogih že odločilo Vrhovno sodišče RS, je pritožbeno sodišče vlogo, ki jo je zagovornik vložil z namenom zavlačevanja postopka, zavrglo kot očitno neutemeljeno.

**K sodbi (glede pritožb zagovornika in oškodovanca)**

8. Uvodoma zagovornik navaja, da izpodbijana sodba ni bila pravilno vročena obdolžencu, ker je pooblaščena vročevalka sodno pisanje pustila na pragu stanovanjske hiše, ne pa v naslovnikovem stanovanju ali prostoru, kjer ta dela, hkrati pa je v poštnem nabiralniku pustila obvestilo, da jo naj obdolženec pokliče zaradi prevzema sodnega pisanja. Navedenim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Prvostopenjska sodba je bila obdolžencu vročena pravilno in zakonito. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo obdolžencu najprej vročalo na naslov stalnega prebivališča O., vendar neuspešno, saj se je sodno pisanje vrnilo z oznako „ni dvignil“, zaradi česar je sodišče utemeljeno odredilo vročitev po pooblaščeni vročevalki. Slednja je postopek vročanja opisala v dopisu z dne 11. 12. 2020 (list. št. 1020), iz katerega izhaja, da je obdolženca dne 3. 12. 2020 iskala na naslovu stalnega prebivališča O., na katerem je zapuščena hiša, v kateri obdolženec ne stanuje. Po opravljenih poizvedbah je ugotovila, da obdolženec živi na naslovu P., kjer je bil poleti opažen, ko se je vozil z vozilom za golf igrišča. Zaposleni pri pooblaščeni vročevalki so obdolženca iskali na navedenem naslovu dne 3. 12. 2020. Njegova žena je povedala, da je obdolženec na Slovaškem in da pride domov 11. 12. 2020. Pustili so obvestilo, vendar se nanj ni odzval. So pa opazili, da je pred hišo parkirano vozilo Mercedes, katerega uporablja obdolženec. Ponovno so ga iskali 11. 12. 2020 ob 12.00 uri, vendar ni bilo nikogar doma, zaradi česar so pustili obvestilo. Dne 11. 12. 2020 so ga iskali še ob 18.15 uri, ko sta bila pred hišo parkirana dva avtomobila, in sicer sivi Mercedes ter črni VW Golf. Vrata je odprla njegova žena, ki je povedala, da ga ni doma in da pošte ne bo sprejela, pri tem pa zaloputnila vrata. Iz dopisa še izhaja, da je bila pošta v skladu z določbo 123. člena ZKP puščena na navedenem naslovu.

9. V skladu z določbo drugega odstavka 120. člena ZKP je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor. Če ima obdolženec zagovornika (kot je imel obdolženi A. A. v konkretnem primeru), se navedena pisanja vročijo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP (četrti odstavek 120. člena ZKP). Ta v prvem odstavku določa, da se pisanja, za katera v ZKP ni določeno, da morajo biti osebno vročena, prav tako vročajo osebno. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Navedeno pomeni, da se lahko pri pisanjih, za katere se ne zahteva osebna vročitev, takoj opravi nadomestna vročitev, če osebna vročitev ni možna. Če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela. S tem je vročitev opravljena (123. člen ZKP).

10. Upoštevaje navedena procesna dejstva in relevantno pravno podlago pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba obdolžencu pravilno vročena 11. 12. 2020. Navedenega dne je pooblaščena vročevalka iskala obdolženca, ker ji je njegova žena predhodno (dne 3. 12. 2020) rekla, da se obdolženec tega dne vrne s Slovaške. Glede na to, da 11. 12. 2020 ob 12.00 uri ni bilo nikogar doma, je pooblaščena vročevalka utemeljeno v poštnem nabiralniku pustila obvestilo. Ob ponovnem obisku istega dne ob 18.15 uri, ko sta bila pred stanovanjsko hišo parkirana dva avtomobila, je vrata odprla obdolženčeva žena, ki sodnega pisanja, ob zatrjevanju, da obdolženca ni doma, brez zakonitega razloga ni hotela sprejeti, zaradi česar je pooblaščena vročevalka ravnala v skladu z določbo 123. člena ZKP ter sodno pisanje pustila na naslovu dejanskega bivanja obdolženca. S tem je bila vročitev pravilno opravljena. Glede na to, da je obdolženčeva žena zaprla vrata stanovanjske hiše, pa pooblaščena vročevalka ni mogla pisanja pustiti v notranjosti naslovnikovega stanovanja, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, pač pa je s tem, ko je sodno pisanje pustila pred stanovanjskimi vrati, povsem zadostila določbi iz 123. člena ZKP. Obvestilo, ki ga omenja pritožnik, pa je vročevalka pustila v poštnem nabiralniku ob prvem obisku navedenega dne.

11. Brez podlage je tudi pavšalno zatrjevanje zagovornika, da obdolženec ni bil deležen sojenja po pravilih „fair trail“, ker mu je sodišče sodna pisanja konstantno vročalo po pooblaščeni vročevalki. Sodišče prve stopnje se je namreč te oblike vročitve posluževalo, ko obdolžencu ni bilo mogoče vročiti pisanj po pošti. Pa tudi sicer zakon prepušča sodišču, da v vsakem posameznem primeru z vidika ekonomičnosti ali potrebe hitrosti in zanesljivosti vročitve odloči, katerega izmed več možnih načinov vročanja bo izbralo. Zato vročitev pisanj po pooblaščenem vročevalcu sama po sebi ne pomeni kršitev pravice do poštenega postopka, pač pa gre za z zakonom predvideno možnost vročitve (prvi odstavek 117. člena ZKP). Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je bil zoper obdolženca ravno zaradi izmikanja postopku dne 1. 7. 2020 odrejen pripor, saj mu je sodišče neuspešno vročalo sodna pisanja na različne naslove, tudi s pomočjo pooblaščenih vročevalcev, prav tako pa so bile nerealizirane prisilne privedbe. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je obdolženec imel zagovornika, pa na vse navedeno ne vpliva.

12. Neutemeljena je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe, s čimer zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje R. R. ter izvedencev dr. S. S. in dr. T. T., kar je v točkah od 12 do 15 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Zagovornik v pritožbi ponavlja razloge, s katerimi je obrazložil navedene dokazne predloge. Navaja, da bi naj R. R. pojasnila, kakšno je bilo finančno stanje družbe U. d.o.o., ko je družbo prevzel obdolženec, medtem ko bi se naj z zaslišanjem dr. S. S. in dr. T. T. potrdilo, da sta bili gospodarski družbi, ki ju je vodil obdolženec, finančno nestabilni, zaradi česar delavcem ni bilo mogoče izplačati dohodkov.

13. Pritožba nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagane dokazne predloge zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa takšno odločitev tudi prepričljivo obrazložilo. Razlogom v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Zaslišanje R. R., finančne direktorice in predhodne družbenice družbe U. d.o.o., ni potrebno, ker je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno izpostavilo, da je bila v obravnavani zadevi postavljena izvedenka za poslovne finance, računovodstvo in davke, V. V., ki se je natančno opredelila do finančnega stanja družb U. d.o.o. in Z. d.o.o.. Sicer pa zagovornik z nadaljnjim selektivnim povzemanjem izvedenskega mnenja sodne izvedenke v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

14. Prav tako je nepotrebno zaslišanje izvedencev dr. S. S. in dr. T. T., kar je sodišče prve stopnje podrobno in tehtno obrazložilo v točkah od 12 do 14 razlogov izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Obramba je na zadnjem naroku glavne obravnave dne 2. 10. 2020 v spis vložila izvedensko mnenje izvedenca dr. T. T. in strokovno mnenje dr. S. S., ki sta ju imenovana pripravila v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru X K 62094/2013, ter hkrati predlagala njuno zaslišanje in soočenje z izvedenko V. V. Zagovornik zmotno navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo predloženi mnenji. V točki 13 razlogov je namreč sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, zakaj navedeni mnenji nista z ničemer vplivali na dokazno oceno v obravnavani zadevi. Pritrditi je zaključkom sodišča prve stopnje, da se mnenji ukvarjata z vprašanjem oškodovanja upnikov v stečajnem postopku ter z vrednostjo nepremičnin, ki predstavljajo stvarni vložek pri ustanovitvi družbe Z. d.o.o.., in posledicami nadaljnje prodaje te družbe, medtem ko je bilo za odločitev v obravnavani zadevi bistveno ugotoviti, kakšno je bilo finančno stanje družb U. d.o.o. in Z. d.o.o. v času pod obtožbo oziroma s kakšnimi sredstvi sta razpolagali obe družbi in za kakšne namene sta jih uporabili. Pri tem se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na mnenje postavljene sodne izvedenke V. V., pač pa tudi na izpovedbe zaslišanih delavcev in računovodkinje K. K. Ob popolnoma razčiščenem dejanskem stanju tako ni bilo nobene potrebe po zaslišanju dr. S. S. in dr. T. T., ki sta pripravila mnenji v drugem kazenskem postopku za drugovrstno kaznivo dejanje. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo zaradi potrebe po hitrem zaključku kazenskega postopka, ker bi naj grozilo zastaranje kazenskega pregona. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zagovornik obravnavani dokazni predlog podal šele na zadnjem naroku glavne obravnave dne 2. 10. 2020, čeprav je dr. T. T. mnenje izdelal že 28. 12. 2018, dr. S. S. pa dne 29. 5. 2019. 15. Uvodoma zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa je v nadaljevanju z ničemer ne obrazloži, saj ne pojasni, na kakšen način bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Da bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

16. Neutemeljene so zagovornikove graje pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

17. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša, saj meni, da družbi U. d.o.o. in Z. d.o.o. nista bili sposobni izpolnjevati rednih plačilnih obveznosti, kar bi se naj kazalo v blokadah transakcijskih računov in raznih izvršbah, ki so se vodile zoper obe družbi.

18. S takšnimi stališči zagovornika pritožbeno sodišče ne soglaša, pač pa pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da obdolženec kot direktor gospodarskih družb U. d.o.o. in Z. d.o.o. v inkriminiranih časovnih obdobjih zavestno ni poskrbel za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost ter izplačilo plač, regresov, odpravnin in solidarnostnih pomoči za v izreku prvostopenjske sodbe navedene delavce. Slabo finančno stanje družb, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih sta bili izvršeni kaznivi dejanji, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitani kaznivi dejanji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR oziroma ZDR-1) in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.2

19. V obravnavani zadevi je bila postavljena izvedenka ekonomske stroke V. V., ki je izdelala mnenje, prav tako pa je bila zaslišana na glavni obravnavi. Njeno mnenje je sodišče prve stopnje korektno povzelo v točkah 30, 32, od 63 do 65 in 67 razlogov izpodbijane sodbe ter pravilno ocenilo njene bistvene ugotovitve. Glede družbe U. d.o.o. je izvedenka pojasnila, da je družba preko svojih transakcijskih računov izvrševala plačila do 26. 4. 2011 oziroma do 4. 5. 2011, od takrat naprej pa so bili računi družbe blokirani. Družba je kljub blokadam poslovala še naprej, saj se neplačani prispevki nanašajo na obdobje vse do novembra 2011. Zaključila je, da je družba U. d.o.o. poslovala v gotovini. Glede družbe Z. d.o.o. pa je ugotovila, da bančni podatki družbe v smislu izkazovanja dejanskih prihodkov niso realni, saj je družba realizirala 613.450,00 EUR stroškov dela ob 361.754,00 EUR prihodkih, iz česa je moč sklepati, da družba v računovodskih izkazih ni prikazala vseh dejansko ustvarjenih prihodkov ali pa, v kolikor so prikazani dohodki realni, je kalkulacija prodajne cene nerealna in napačna ter ni dopuščala pozitivnega poslovanja družbe. Tudi glede družbe Z. d.o.o. je zaključila, da je v veliki meri poslovala gotovinsko in da so se v gotovini poplačevale obveznosti do zaposlenih, najverjetneje pa tudi druge obveznosti. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bil na transakcijski račun družbe, odprt pri Ž., v obravnavanem časovnem obdobju opravljen polog gotovine v višini 90.220,00 EUR, prav tako je bil opravljen dvig gotovine v višini 74.040,00 EUR.

20. Ugotovitve izvedenke tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje prej navedeno, ne omogočajo zaključkov v smeri objektivne nezmožnosti družb U. d.o.o. in Z. d.o.o. v izreku navedenim delavcem plačati plače, regrese, odpravnine in solidarnostne pomoči ter z zakonom predpisane obvezne prispevke za socialno varnost iz njihovih bruto plač. Zagovornik izvedenskega mnenja z ničemer konkretno ne graja. Navaja zgolj, da iz uvoda izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenka ni razpolagala z zadostnimi podatki za izdelavo mnenja, vendar nima prav. V točki 1.2 je namreč izvedenka natančno navedla podatke, ki jih je uporabila pri svojem delu. V pritožbi pavšalno izpostavljeno okoliščino, da za družbo U. d.o.o. niso bili na voljo javno objavljeni računovodski izkazi, pa je izvedenka ustrezno upoštevala ter svoje mnenje v tem delu strokovno utemeljila z drugimi razpoložljivimi podatki (zlasti glede transakcijskih računov), zaradi česar tudi pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov v verodostojnost podanega izvedenskega mnenja, ki je strokovno ter podprto s podatki spisa, finančno dokumentacijo in izpovedbami zaslišanih prič. Nerazumno in življenjsko nelogično pa je zagovornikovo pričakovanje, da bi izvedenka morala pojasniti, čemu so bili namenjeni gotovinski dvigi. Obramba namreč ni z ničemer izkazala, da je obdolženec gotovino porabil za poplačilo terjatev, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Sicer pa pritožba tega niti ne zatrjuje. Z dvigom gotovine, ki niso bili zanemarljivi, kot to skuša prikazati pritožba, se je namreč izgubila vsakršna sled za denarnim tokom. Drugače kot zagovornik pa pritožbeno sodišče zaključuje, da ravno gotovinsko poslovanje obeh obravnavanih družb kaže na to, da sta družbi očitno imeli sredstva, s katerimi je obdolženec prosto razpolagal, zaradi česar ne gre za nezakrivljeno stanje, v katerem sta se družbi znašli. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo tudi dejstvo, da je obdolženec kot direktor obravnavanih družb dajal prednost ohranjanju poslovanja družb. Zagovornikova razlaga, da je obdolženec plačeval obveznosti, ki so potrebne za poslovanje družbe, bi namreč lahko pomenila, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, katere potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, ki jim po zakonu pripada, to je z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti. Skratka, da je upravičen protipravno ravnati. Vendar, gospodarska družba je dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja.3 Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je podano vedno, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, celo, kadar to počne z namenom ohranitve dejavnosti. Zaradi prednostne narave terjatev delavcev je družba dolžna izvesti določene ukrepe, kot so zmanjšanje obsega poslovanja in dejavnosti, odpuščanje delavcev, prisilna poravnava ali stečaj.4 Glede na obrazloženo zagovornik tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega na podlagi objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in tehtno pojasnilo, zakaj je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Razloge v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti povzema.

21. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

22. Zagovornik končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, katera bi naj bila previsoka, ker sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Prav tako je razumljivo pojasnilo, zakaj izrek opozorilne sankcije ni na mestu, razlogom v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Kljub olajševalni okoliščini, ki jo je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča določeni posamični kazni in nato izrečena enotna kazen dveh let in dveh mesecev zapora povsem primerne teži storjenih kaznivih dejanj in krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženec oče štirih mladoletnih otrok. Prav tako je pravilno ocenilo pomembnost obteževalnih okoliščin. Ni namreč mogoče prezreti, da je obdolženec s kontinuiranimi ravnanji oškodoval večje število delavcev, in sicer v družbi U. d.o.o. 128, v družbi Z. d.o.o. pa 74, pri čemer njihovo skupno prikrajšanje znaša kar 357.443,20 EUR, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec z okoriščanjem šibkejših ravnal zavržno. Obdolženec je s svojimi ravnanji posegel v življenjski standard delavcev ter pri njih povzročil nezaupanje v pravno državo. Prav tako je pokazal nekritičen odnos do dejanj, svoja ravnanja je minimaliziral, odgovornost pa celo poskusil preložiti na oškodovane delavce. V pritožbi izpostavljene okoliščine, da obdolženec ni zavestno kršil delovnopravnih predpisov ter da terjatev ni plačal zaradi gospodarske krize in slabega finančnega stanja družb, pa na zaključke sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije nimajo nobenega vpliva. Zagovornik namreč z njimi zgolj ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritrditi pa mu ni mogoče niti, da izničenje družbe U. d.o.o., ker je obdolženec prenesel njeno poslovanje in delavce na družbo Z. d.o.o., ne more biti obteževalna okoliščina. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje, upoštevaje načelo individualizacije kazni, obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Obdolženec pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje zaupanja za izrek sankcije opozorilne narave, medtem ko časovna oddaljenost od storitve očitanih ravnanj in okoliščina, da obdolženec naj ne bi več vodil gospodarskih družb z zaposlenimi, na vse ugotovljeno nimata nobenega vpliva. Strinjati pa se ni mogoče niti s pritožnikom, da kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev ni hujša vrsta kaznivega dejanja.

23. Zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku je vložil pritožbo oškodovanec B. B., ki navaja, da mu sodišče ni prisodilo regresa za leto 2010, solidarnostne pomoči za leta 2009, 2010 in 2011 ter zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč, upoštevaje časovno obdobje, v katerem je bilo storjeno prvo kaznivo dejanje (od 18. 3. 2011 do 18. 12. 2011) ter ugotovitve sodne izvedenke V. V., v točkah od 34 do 40 ter 74 pravilno utemeljilo višino priznanega premoženjskopravnega zahtevka. Pritožnik pa zmotno navaja, da mu sodišče ni priznalo solidarnostne pomoči za leto 2011, saj, kot je to razvidno iz točk 39 in 74 razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče zaključilo, da je bil oškodovanec iz naslova solidarnostne pomoči za leto 2011 prikrajšan v višini 1.243,96 EUR in da mu jo je obdolženec dolžan povrniti. O regresu za leto 2010 ter solidarnostni pomoči za leti 2009 in 2010 pa sodišče prve stopnje ni moglo odločiti, saj le-ti 2009 in 2010 ne spadata v inkriminirano časovno obdobje. Glede zamudnih obresti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec, zaslišan na glavni obravnavi, povedal, da sploh ne ve, ali jih naj uveljavlja, medtem ko pravdnih stroškov sploh ni uveljavljal. 24. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25. Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženca temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca in zahtevnost zadeve. Oškodovancu pa je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 74013 ZST-1. 1 Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za izločitev sodnika. Prek analogne uporabe določbe petega odstavka 42. člena ZKP je zato mogoče kot očitno neutemeljen zavreči tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kr 54941/2013 z dne 2. 7. 2018. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017, I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017. 3 V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbi izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno – 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). 4 Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 14695/2018 z dne 12. 6. 2020.