Jedro

Po zakonitem zasegu avtomobila državni organi v 27 mesecev trajajočem zasegu niso ničesar storili za razjasnitev suma o obstoju kaznivega dejanja, hkrati pa tudi niso poskrbeli za ustrezno hrambo vozila.

Tako ravnanje državnih organov je protipravno v smislu 26. člena Ustave RS in je zato podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.363.517,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2001 dalje do plačila, hkrati pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Razen tega je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku pravdne stroške v znesku 129.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2003 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa obsodilni del zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik v pritožbi navaja, da prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo določil 190. čl. ZOR, na podlagi katerih se oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Prvo sodišče je napačno izhajalo iz 30 % nižje vrednosti, ker naj bi bilo vozilo uvoženo po delih in ponovno sestavljeno. To dejstvo kljub zatrjevanju izvedenca ne more vplivati na ceno vozila. Prvo sodišče bi moralo upoštevati tržno vrednost v višini

2.200.689,00 SIT in ne nižjo. Razen tega je prvo sodišče pri odločitvi o stroških postopka neutemeljeno tožniku priznalo le 70 % stroškov, saj ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali nobeni posebni stroški.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija predvsem temelj tožbenega zahtevka ter v tej zvezi navaja, da organi za notranje zadeve niso zavlačevali postopka, saj so bili po Evropskem sporazumu o pridružitvi Republike Slovenije k evropskim skupnostim in njihovim članicam vezani na postopek Interpola Italije in niso mogli ukrepati, ne da bi upoštevali tudi določbe (98. čl.) navedenega sporazuma. Zaseg vozila je bil zato zakonit in je bil odpravljen kakor hitro je to bilo mogoče glede na dane okoliščine in zato ni podana odgovornost tožene stranke za zmanjšanje vrednosti vozila. Sicer pa pritožba tudi meni, da višina prisojene odškodnine ni utemeljena. Izvedenec je ocenil, da bi vrednost neobhodnih popravil znašala 509.012,00 SIT, potrebna popravila pa 835.000,00 SIT. Zakaj je prvo sodišče upoštevalo večji znesek, iz sodbe ni mogoče ugotoviti. Pri določitvi višine odškodnine pa sodišče ni upoštevalo, da je tožnik od zavarovalnice že dobil izplačano odškodnino v znesku 101.123,00 SIT. V izreku sodbe je tudi napaka glede teka zamudnih obresti, saj je pravilen datum od katerega lahko tečejo zamudne obresti, 31.5.2001. Obe stranki v njunih pritožbah sodišču druge stopnje predlagata, da ugodi njunima pritožbama v okviru pritožbenih predlogov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbena izvajanja tožene stranke, s katerimi skuša ovreči njeno odškodninsko odgovornost, ne morejo omajati prepričljive prvostopne presoje, temelječe na pravilnem in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, da so podani elementi protipravnosti v ravnanju organov za notranje zadeve, ki je sledilo po zasegu tožnikovega avtomobila in do njegove vrnitve ter da je zato tožena stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi na njene obveznosti iz Evropskega sporazuma o pridružitvi Republike Slovenije k evropskim skupnostim in njihovim državam članicam, ki delujejo v okviru Evropske unije, zlasti tudi glede preprečevanja nezakonitega trgovanja z motornimi vozili, predstavlja le posplošeno in dekleratorno navajanje namena samega sporazuma. V tej povezavi je brezpredmetna trditev pritožbe, da je bila tožena stranka tudi vezana na postopek Interpola Italije ter da ni mogla ukrepati, ne da bi upoštevala tudi določila navedenega sporazuma. Tožena stranka ne pove, v čem konkretno je bila preprečena v izvajanju ustreznih ukrepov, ki bi preprečili nastanek škodnih posledic na zaseženem avtomobilu. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil zaseg tožnikovega avtomobila zakonit, hkrati pa je tudi prepričljivo ugotovilo, da organi za notranje zadeve od zasega tožnikovega avtomobila dalje niso pridobili nobenih podatkov od italijanskih organov in tudi sami niso zbrali nobenih podatkov za morebitno kazensko ovadbo in karkoli storili v dveh letih in treh mesecih (razen da so poslali dopis na Interpol v Rimu dne

11.2.1997), kar bi lahko vplivalo na razjasnitev suma o obstoju kaznivega dejanja in s tem na odločitev o usodi zaseženega avtomobila. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, so v navedenem času državni organi le čakali na navodila iz Italije in ob tem tudi niso reagirali na tožnikove dopise, s katerimi je zahteval vrnitev vozila. Utemeljeno prvo sodišče opozarja tudi na dejstvo, da državni organi niso poskrbeli za ustrezno hrambo vozila. Na podlagi navedenih dejstev in ki so podrobneje opisana v razlogih izpodbijane sodbe in na katera se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje, je prvo sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna v smislu 26. čl. Ustave RS zaradi protipravnega ravnanja državnih organov.

Obe pravdni stranki pa neutemeljeno izpodbijata višino prisojene odškodnine. Le-to je prvo sodišče oprlo na mnenje sodnega izvedenca avtomobilske stroke Staneta Kalina, ki je tudi po oceni sodišča druge stopnje v maksimalno mogoči meri strokovno in realno ocenil škodo na tožnikovem avtomobilu.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe izčrpn in logično ocenilo izvedenčeve ugotovitve in ocenilo izhodišča njegovih izračunov ter na tej podlagi utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.363.517,00 SIT. Izračun višine te škode je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo in ki ustreza tisti škodi, ki jo je tožnik dejansko utrpel zaradi zasega avtomobila. Trditev tožnika v pritožbi, da je prvo sodišče napačno izhajalo iz 30 % nižje vrednosti, ker je bilo vozilo uvoženo po delih, ostaja le pri njegovem laičnem pogledu glede ugotavljanja vrednosti avtomobila in zgolj s takim stališčem ne more izpodbiti strokovnega mnenja izvedenca, na katerega se je prvo sodišče utemeljeno oprlo.

Tudi tožena stranka neutemeljeno oporeka višini prisojene odškodnine. V zvezi s sklicevanjem pritožbe, da je izvedenec navedel, da bi vrednost neobhodnih popravil znašala

509.012,00 SIT, je treba opozoriti, da se ta cena nanaša na neobhodna popravila, ki pa niso bila izvedena. Znesek

835.000,00 SIT, ki ga je prvo sodišče upoštevalo pri izračunu škode, pa se nanaša na višino stroškov popravila, ki bi bili potrebni za vzpostavitev vozila v brezhibno stanje. Iz razlogov sodbe je mogoče sklepati, da je prvo sodišče iz navedenih razlogov upoštevalo znesek 835.000,00 SIT pri izračunu škode, kar je pravilno in utemeljeno.

Pritožba tožene stranke tudi zmotno meni, da bi prvo sodišče pri določitvi odškodnine moralo upoštevati odškodnino v višini 101.123,00 SIT, ki jo je tožniku plačala Zavarovalnica X. d.d.. To odškodnino je dobil tožnik izplačano za škodo, ki je bila storjena na avtomobilu zaradi vloma v skladišče in ni v povezavi s škodo, ki je nastala na avtomobilu zaradi zasega.

Tožena stranka v pritožbi tudi opozarja na pomoto pri določitvi teka zamudnih obresti, glede katerih je v izreku sodbe naveden datum 21.5.2001, v razlogih sodbe pa je naveden pravilen datum 31.5.2001. Kolikor gre za napako, tedaj je stvar prvega sodišča, da jo odpravi s popravnim sklepom v smislu 328. čl. ZPP.

Tožnik prvemu sodišču tudi očita, da mu je neutemeljeno priznalo le 70 % stroškov postopka. Tožnik meni, da ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, kar pa ne drži, saj je v tožbi uveljavljal odškodnino v višini 3.500.000,00 SIT, upel pa je z zneskom 1.363.517,00 SIT kar pomeni, da ni uspel le z majhnim delom zahtevka in zaradi katerega naj ne bi nastali posebni stroški. Prvo sodišče je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo tožnikov uspeh v pravdi ter v tem okviru tudi odmerilo njegove stroške postopka.

Iz vseh povedanih razlogov je bilo potrebno pritožbi obeh pravdnih strank na podlagi 353. čl. ZPP zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.