Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko podlago, ki je bila ugotovljena v upravnem postopku. Zato pritožnik ne more uveljavljati pritožbenega ugovora nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS pritožbeno sodišče tega ugovora ne more presojati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka sodbe in sklepa) proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.2000. S to odločbo je tožena stranka vrnila denacionalizacijski upravičenki, prejšnji lastnici F.P., med drugim tudi mansardne prostore v izmeri 217,49 m2 v stanovanjski hiši v L., stoječi na parceli št. 21, vl. št. 16 k.o. L. - M. (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Zahtevo stranke z interesom za povračilo stroškov je zavrnilo (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka že v upravnem postopku zatrjevala, da sporni mansardni prostori v času podržavljenja sploh niso obstajali, pač pa so nastali z vlaganji njene pravne prednice v stanovanjsko hišo in so zato novozgrajena stvar, ki jih po ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka v upravnem postopku tega ni uspela dokazati. Tožena stranka je v ugotovitvenem postopku ugotovila dejansko stanje nepremičnine ob podržavljenju tako, da je bilo pred njeno odločitvijo nesporno ugotovljeno, da so mansardni prostori, ki so predmet vračanja, dejansko obstajali že v času podržavljenja. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da so mansardni prostori sedaj ateljeji in da se v njih opravlja dejavnost kulture. Te trditve tožeča stranka ni dokazala, v tožbi pa ni navajala nič takega, kar bi kazalo na to, da je bilo v postopku glede dejanskega stanja nepremičnin dejansko stanje napačno uporabljeno. Iz podatkov v upravnih spisih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sporni prostori prazni in neurejeni. Taki ugotovitvi pa tožeča stranka, ne na ustni obravnavi 29.6.1999 in ne v postopku dokazovanja stanja nepremične, ni ugovarjala.

Tako ugotovljeno dejansko stanje (da so sedaj prostori prazni in neurejeni), pa ne daje podlage za uporabo 19. člena ZDen, torej za ugotovitev, da obstaja za sporne prostore ovira za vračanje v naravi. Tožeča stranka ni ponudila nobenih dokazov, ki bi sodišče prve stopnje prepričali, da so ugotovitve upravnega organa napačne. Zato je neutemeljen njen ugovor, da je bilo v upravnem postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka izpodbija prvostopno sodbo iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugovarja ugotovitvi prvostopnega sodišča, da dejstvo, da so sporni mansardni prostori prazni in neurejeni, ne dajejo podlage za uporabo 19. člena ZDen. Ta ugotovitev je nesmiselna ob tem, da je tožena stranka v 5. točki denacionalizacijske odločbe določila, da tožeči stranki pripada zaradi večvrednosti teh prostorov odškodnina v znesku 45.476,00 DEM. Sam obstoj večvrednosti (ki ni niti tako majhna) pa je v očitnem nasprotju z ugotovitvijo o neurejenosti prostorov, kot to navaja sodišče prve stopnje. Večvrednost stavbe kaže prav na to, da se je prostorom, ki so predmet vračanja, spreminjala namembnost ter je to neizpodbiten dokaz, da so se namenjali kulturi in da večvrednost ni nastala sama po sebi. Upravičenci večvrednosti ne izpodbijajo. Ves čas postopka pa so navajali, da so bili podstrešni prostori ob nacionalizaciji vsaj funkcionalni. Trdi, da je večvrednost nastala zgolj kot posledica vlaganj, ker je kot zavezanka vlagala v podstrešje in je nameravala prostore nameniti kulturi. Med tem pa je prišlo do sprejema ZDen in s tem 88. člena, ki je prepovedal vsakršno razpolaganje s prostori. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni bil pravilno uporabljen 19. člen ZDen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in odpravo odločbe tožene stranke z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

Prizadeta stranka (D.P., L., kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke F.P.) v odgovoru na pritožbo ugovarja vsem pritožbenim trditvam. V upravnem postopku je bilo povsem razjasnjeno vprašanje o možnosti uporabe 19. člena ZDen, s svojimi ugovori pa tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje. Neutemeljeno primerja sedanje stanje prostorov (neurejenost) z vprašanjem večvrednosti prostorov. Večvrednost je bila določena za celotno nepremičnino in ne samo za prostore, ki so predmet tega postopka. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da naj bi bili prostori namenjeni kulturni ali kakšni drugi dejavnosti. Sedaj so v takem stanju, da ni nobene možnosti, da bi se uporabljali za kulturno dejavnost. V kolikor bi ti prostori res lahko služili temu namenu, bi jih tožeča stranka lahko oddajala. Očitno je, da ni imela tega interesa. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je dopustno uveljavljati pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 72. člena tega zakona le tedaj, kadar sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru presojalo samo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato uveljavljani pritožbeni razlog presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede tistih bistvenih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu pa je ugotovilo, da bistvene kršitve postopka niso podane in da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na pravilno materialno pravno podlago. Glede uporabe določb 19. člena ZDen je sodišče prve stopnje dalo pravilno pojasnilo in je zato izpodbijana sodba zakonita glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).