Jedro

Imetniku stanovanjske pravice na službenem stanovanju je lastnik stanovanja dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na podlagi katerega bi bili toženi stranki dolžni skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani, C. 25 in podrejeni tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bili toženi stranki dolžni omogočiti tožniku nakup nadomestnega stanovanja.

Sodišče je odločilo še o stroških postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika ugoditi, saj stanovanje, v katerem prebiva, ni hišniško stanovanje in mu tudi kot takšno ni bilo dodeljeno v letu 1979. Tega niti tožena stranka ni trdila, če pa je predmetno stanovanje službeno stanovanje, kar trdi tožena stranka, potem je utemeljen podrejeni tožbeni zahtevek na podlagi določbe III. odst. 129. člena Stanovanjskega zakona. Tožba pa pri tem poudarja, da ni tožena stranka dosedaj z ničemer izkazala, da je predmetno stanovanje službeno stanovanje. Tudi drugotožena stranka je pasivno legitimirana v tem sporu, ker je dejansko ona stanodajalec in upravljalec predmetnega stanovanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo le listinske dokaze in se pri tem glede svoje odločitve oprlo zlasti na odločbi o dodelitvi stanovanja tožniku z dne 26.9.1984 in 4.6.1979. Na tej podlagi ocenjuje, da je bilo stanovanje, ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka tožniku oddano kot hišniško stanovanje. Zato po presoji prvostopnega sodišča ni upravičen do nakupa tega stanovanja in tudi do nakupa nadomestnega stanovanja ne. S takšno presojo odločbe o dodelitvi stanovanja, zlasti odločbe z dne 4.6.1979, se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz te odločbe je razvidno, da je tožnik postal na stanovanju imetnik stanovanjske pravice. Njegova obveznost, ki jo je z odločbo prevzel, da bo opravljal tudi nujna oskrbniška opravila v Z., enako je njegova obveznost opredeljena tudi v odločbi z dne 26.9.1984, in pa določba o vezanosti stanovanjskega razmerja na delovno razmerje, tega dejstva ne spreminja. Dosedanji podatki v spisu, zlasti omenjeni obe odločbi torej potrjujejo tožbene navedbe tožnika, da je na predmetnem stanovanju pridobil stanovanjsko pravico. Pri tem je treba še ugotoviti, da je bilo predmetno stanovanje tožniku dodeljeno z odločbo iz leta 1979, torej v času, ko je veljal še Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974, ki je v I. odst. 16. člena določal, da se tudi na službenem stanovanju lahko pridobi stanovanjska pravica. Ker je tako tožnik po presoji pritožbenega sodišča, vsaj na podlagi dosedaj izvedenih dokazov, imetnik stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju, je upravičen po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona zahtevati njegovo odprodajo. Ali je tožnik upravičen do nakupa stanovanja, na katerem ima stanovanjsko pravico, ali je torej utemeljen njegov primarni tožbeni zahtevek, je odvisno od tega, za kakšno stanovanje gre.

Tožena stranka zatrjuje, da gre za službeno stanovanje. Da gre za službeno stanovanje iz samih dodelitvenih odločb, ki jih je vpogledalo prvostopno sodišče, ne izhaja in bo torej morala tožena stranka zadevne ugovore konkretizirati in ponuditi ustrezne dokaze. V tej smeri je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če se bo izkazalo, da gre dejansko za službeno stanovanje, ali hišniško, seveda upoštevajoč 129. člen Stanovanjskega zakona tožena stranka oz.

lastnik takšnega stanovanja ni dolžan prodati, vendar pa glede na III. odst. cit. določbe obstoji v takšnem primeru obveznost lastnika, da na zahtevo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice le-temu omogoči nakup drugega primernega stanovanja, kar je vsebina podrejenega tožbenega zahtevka. Po določbi 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih je bilo mogoče na službenih stanovanjih oz.

hišniških stanovanjih pridobiti le pravico do začasne uporabe stanovanja. V takšnem primeru seveda uporabniki teh stanovanj niso pridobili pravice do odkupa stanovanja, saj niso bili imetniki stanovanjske pravice. Drugačna pa je situacija, kadar je bila tudi na hišniških ali službenih stanovanjih dodeljena stanovanjska pravica, kar ima v mislih III. odst. 129. člena. V teh primerih pa so tudi imetniki stanovanjske pravice teh stanovanj, torej stanovanj iz 40. člena Zakona o stanovanjskih razerjih, upravičeni do nakupa teh stanovanj oz. do nakupa nadomestnih stanovanj. Zaradi napačne presoje listinskih dokazov in napačne materialnopravne presoje s strani prvostopnega sodišča je dejansko stanje o vprašanju, ali je stanovanje v Ljubljani, C. 25, službeno oz. hišniško stanovanje ali ne, ostalo nepopolno ugotovljeno. Od tega vprašanja je odvisna utemeljenost primarnega oz. podrejenega tožbenega zahtevka. Zato je treba na podlagi 370. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo razveljavilo le glede prvotožene stranke.

Pritožbeno sodišče namreč sprejema prvostopno stališče, po katerem drugotožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Razlogi prvostopnega sodišča v zvezi s tem so pravilni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V prvostopni sodbi citirana določba Zakona o zavodih je jasna in v povezavi z odlokom o uskladitvi aktov o ustanovitvi javnega zavoda Š. jasno določa, da je lastnik predmetnega stanovanja prvotožena stranka. Obveznost skleniti kupoprodajno pogodbo po 117. členu Stanovanjskega zakona pa je naložena lastniku stanovanja, enako pa je na podlagi 129. člena Stanovanjskega zakona dolžan omogočiti nakup nadomestnega stanovanja lastnik stanovanja. Zato je treba pritožbo, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko zavrniti in prvostopno sodbo potrditi.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče ponoviti že izvedene dokaze, izvesti še druge ustrezne dokaze o vprašanju, za kakšno stanovanje gre v Ljubljani, C. 125, nato bo po oceni izvedenih dokazov ponovno odločiti o zadevi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.