Jedro

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, v zvezi s katerim je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, rok za zastaranje odškodninskega zahtevka prične teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zaradi preteka absolutnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po podlagi neutemeljen.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, ker se z vmesno sodbo lahko odloča le o obstoju temelja tožbenega zahtevka, ne pa o njegovi neutemeljenosti. Poleg tega v civilnem pravu ne obstajajo absolutni zastaralni roki. Tožnica trdi, da je bila v zvezi z istim historičnim dogodkom izdana obsodilna sodba (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 58445/2010 z dne 31. 5. 2012), tek kazenskega postopka pa je prekinil tek zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve.

Pritožba je utemeljena.

Po utrjenem stališču sodne prakse se vmesna sodba – ob obstoju ostalih predpostavk – izda, kadar sodišče zavzame stališče, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. V nasprotnem primeru, se pravi v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi, je treba izdati sodbo, s katero se tožbeni zahtevek zavrne.(1) Izdaja vmesne sodbe z odločitvijo, kakršna je izpodbijana, je nesmotrna (prvi odstavek 315. člena ZPP), zaradi tega pa izrek sodbe ni nerazumljiv, niti kršitev prvega odstavka 315. člena ZPP ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.(2) Pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane vmesne sodbe o zastaranju tožbenega zahtevka je utemeljen.

V sodbi je ugotovljeno, (1) da je bilo škodno dejanje storjeno v juniju 2005, (2) da je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 58445/2010 z dne 31. 5. 2012 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), (3) da je kazenski pregon tega kaznivega dejanja zastaral v šestih letih od storitve kaznivega dejanja (šesti odstavek 112. člena v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 111. člena KZ), (4) da je bila tožba vložena 16. 7. 2012. Na podlagi teh ugotovitev zavzema stališče, da se je zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v skladu s 353. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iztekel s potekom zastaralnega roka za kazenski pregon. Navedeno stališče temelji na zmotnem razumevanju določb OZ o teku zastaralnega roka v primeru, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ). Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 353. člena OZ). Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 369. člena OZ). Navedeno pomeni, da je v primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona, tj. s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve po 352. členu OZ bodisi (relativni) zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega.(3) Ker zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona ni daljši od splošnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve, velja v obravnavanem primeru triletni zastaralni rok po OZ. Glede na to, da je bila sodba izdana 31. 5. 2012, se ta rok ob vložitvi tožbe 16. 7. 2012 še ni iztekel.(4) Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določb o zastaranju je dejansko stanje v zvezi z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na to je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker bi ugotavljanje dejstev, potrebnih za odločitev, v pritožbenem postopku pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe, ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 18. 12. 2001 in sodba VS RS II Ips 491/2000 z dne 31. 5. 2001. (2) Prim. sodbo VS RS II Ips 213/99 z dne 19. 1. 2000. (3) Prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 15. 12. 1998 (v zvezi s sodbo VS RS II Ips 89/97 z dne 10. 6. 1998, sprejeto na podlagi enakih določb Zakona o obligacijskih razmerjih. Enako sodba II Ips 1054/2008 z dne 23. 2. 2012 ter sodba VSL II Cp 3125/2010 z dne 22. 12. 2010 in sklep VSL I Cp 2887/2011 z dne 11. 4. 2012. (4) Stališče izpodbijane sodbe, da za pričetek teka zastaralnega roka ni odločilen datum pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe, ampak iztek absolutnega zastaralnega roka, nima opore v prej navedeni sodni praksi. Četudi bi zastaralni rok pričel teči tedaj, odškodninska terjatev še ne bi bila zastarana.