Jedro

Za obstoj terjatve do stranke, ki je bila oproščena plačila sodne takse, niti za obstoj terjatve do nasprotne stranke država kot upravičenec ne potrebuje posebnega pravnega naslova. Do izterjave takse je upravičena že na podlagi zakona in na tej podlagi sprejete odločitve sodišča, ki jo le-to sprejme po uradni dolžnosti. V skladu z novejšo sodno prakso ta odločitev ni več nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek in s katero je bilo hkrati odločeno o stroških postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog opr. št. III P 896/2012 z dne 5. 3. 2014 za plačilo sodne takse v znesku 249,48 EUR (postopek na splošno po tar. št. 1111).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da je v obravnavani zadevi sodišče s sodbo pravnomočno zaključilo predmetni postopek in določilo obveznosti pravdnih strank, izrek sodbe pa v nobenem delu ne obsega plačila sodne takse, ki se jo (od pritožnika) zahteva sedaj, po že pravnomočno zaključenem pravdnem postopku. Pritožnik izpostavlja, da je treba višino sodnih taks, ki jih je bila stranka oproščena, natančno evidentirati v sodnem spisu, v končni odločbi pa višino stroškov tudi določiti. Če o delu pravdnih stroškov ni bilo odločeno, ker jih stranka ni priglasila ali o njih sodišče kljub pooblastilu v zakonu ni odločilo po uradni dolžnosti, sodišče po prepričanju pritožnika nima podlage, da terja njihovo plačilo s plačilnim nalogom od nasprotne stranke. Poleg tega v tej zadevi tudi ne gre za popravni sklep sodišča, s katerim bi se popravili napačno dosojeni pravdni stroški oz. da bi šlo za očitno pisno pomoto, temveč gre po stališču pritožnika za novo poseganje v pravnomočno zaključeno zadevo, kar je popolnoma nedopustno in v neskladju z dosedanjo sodno prakso. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 319. člena določa, da mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (res iudicata). Poseganje v stroškovni del pravnomočno zaključene zadeve je zato po prepričanju pritožnika nedopustno, še posebej po 5 mesecih od izdaje sodbe višjega sodišča. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve ugovoru in razveljavitve izpodbijanega plačilnega naloga. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo v izpodbijanem sklepu tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da je bilo v obravnavani zadevi o glavni stvari ter posledično tudi o pravdnih stroških že pravnomočno odločeno. Vendar sodišče prve stopnje v okviru navedene stroškovne odločitve ni zajelo tudi stroškov sodnih taks tožeče stranke, ki je bila plačila le-teh na podlagi sklepa prvostopnega sodišča z dne 9. 7. 2010 oproščena. V skladu s prvim odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke, kar mu sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti tudi naloži (drugi in tretji odstavek 15. člena ZST-1). S tega vidika je pravilno pritožbeno stališče, da bi bilo teoretično dosledneje, če bi bili stroški sodnih taks, ki jih je bila stranka oproščena, pa je nato v postopku uspela, zajeti v okviru odločitve o pravdnih stroških, kamor v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZST-1 tudi spadajo. Takšno je bilo tudi stališče pravne teorije, ki jo v pritožbi utemeljeno izpostavlja pritožnik. Vendar pa se je novejša sodna praksa, na katero se v obrazložitvi svoje odločitve pravilno sklicuje sodišče prve stopnje,(1) razvila v smeri dopustitve naknadne naložitve plačila sodnih taks nasprotniku stranke, ki je v postopku uspela, pa je bila plačila sodnih taks predhodno oproščena. Podlago za to dajeta že navedena drugi in tretji odstavek 15. člena ZST-1, v katerih zakon glede tistega dela sodne takse, ki bi ga bila po splošnih pravilih o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku dolžna plačati nasprotna stranka, ne določa prenosa na državo,(2) ampak je v navedenih zakonskih določbah ZST-1 izrecno vzpostavljeno dolžniško-upniško razmerje med zavezancem in državo, o čemer mora sodišče odločiti po uradni dolžnosti. Za obstoj terjatve do stranke, ki je bila oproščena plačila sodne takse, niti za obstoj terjatve do nasprotne stranke država kot upravičenec ne potrebuje posebnega pravnega naslova. Do izterjave takse je upravičena že na podlagi zakona in na tej podlagi sprejete odločitve sodišča, ki jo le-to sprejme po uradni dolžnosti. V skladu z novejšo sodno prakso (3) ta odločitev ni več nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek in s katero je bilo hkrati odločeno o stroških postopka.(4)

6. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi bilo s tako naknadno naložitvijo plačila dela sodne takse nasprotniku stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, pa je v postopku (delno) uspela, poseženo v pravnomočno zaključeno zadevo, je dodati, da toženec ne oporeka temu, da o tem delu stroškov postopka, za katerega ZST-1, kot že obrazloženo, izrecno vzpostavlja dolžniško-upniško razmerje med zavezancem in državo, v obravnavani zadevi še ni bilo odločeno. V svoji pritožbi namreč pritožnik izrecno izpostavlja, da „izrek sodbe v nobenem delu ne obsega plačila sodne takse, kot se jo od pritožnika zahteva sedaj“, v izpodbijani odločitvi. O tem delu pravdnih stroškov, ki zaradi taksne oprostitve tožeče stranke dejansko presegajo razmerje med pravdnima strankama, saj je v njem v tem delu na strani upnika po samem zakonu udeležena država, v obravnavani zadevi torej še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ni ovire za izpodbijano naložitev teh stroškov v plačilo tožencu s plačilnim nalogom z dne 5. 3. 2014. V slednjem sicer stroški (dela) sodne takse, ki so bili naloženi tožencu v plačilo, niso bili obrazloženi, vendar pa toženec v ugovoru zoper plačilni nalog (5) višini odmerjene (nanj odpadle) sodne takse ni oporekal. Sicer pa je v izpodbijanem sklepu, s katerim je prvostopno sodišče ugovor zoper navedeni plačilni nalog zavrnilo, le-to tudi natančno pojasnilo odmero sodne takse: tožnica je v postopku uspela s 44 %, zato mora v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZST-1 toženec kot njen nasprotnik v tem obsegu plačati sodno takso za tožbo (pravilno: za postopek na splošno po tar. št. 1111 ZST-1), katere plačila je bila tožnica v postopku na prvi stopnji oproščena. Celotni znesek le-te je po podatkih v spisu znašal 567,00 EUR, 44 % od česar predstavlja 249,48 EUR. Prav toliko pa je bilo tožencu s plačilnim nalogom z dne 5. 3. 2014 utemeljeno naloženo v plačilo, kar je sodišče druge stopnje ob odsotnosti izrecne pritožbene graje višine sodne takse preverilo po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

7. Vse navedeno je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): VSL sklep II Cp 760/2013 z dne 21. 3. 2013, VSL sklep II Cp 2480/2013 z dne 15. 10. 2013. Op. št. (2): Kot to določa npr. prvi odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Op. št. (3): Ki ji v skladu z načelom enakega obravnavanja in z namenom enotnosti sodne prakse sledi tudi sodišče druge stopnje.

Op. št. (4): Tako tudi VSL sodba II Cp 1193/2012 z dne 7. 11. 2012. Op. št. (5): V katerem je imel v skladu s prvim odstavkom 34a. člena ZST-1 možnost ugovarjati, da je taksa že plačana, pa tudi, da je sodišče takso napačno odmerilo.