Jedro

Tožeča stranka utemeljuje vložen predlog za obnovo postopka na hipotetični situaciji, da bi katera od strank, vložila izredno pravno sredstvo zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 in bi v primeru uspeha z njim, predmetno gradbeno dovoljenje ponovno stopilo v veljavo. Na takšnih hipotetičnih dejanskih okoliščinah pa predloga za obnovo postopka ni mogoče utemeljiti, zato tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kolikor bi se navedena hipotetična situacija realizirala, pa bi bilo glede na takrat nastale okoliščine treba presojati tudi dopustnost rednih in izrednih pravnih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna prizadeti stranki A., d.d. povrniti stroške upravnega spora v višini 373,32 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja za gradnjo daljnovoda DV 2 x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci, št. 35105-11/2014/123, ki ga je dne 28. 10. 2016 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, zavrže (1. točka izreka). Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne (2. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna poravnati stroške tega postopka prizadeti stranki investitorju A., d.d. v višini 142,80 EUR (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnici dne 21. 1. 2019 pri Ministrstvu za okolje in prostor podali predlog za obnovo postopka izdaje prej navedenega gradbenega dovoljenja, hkrati pa sta predlagali tudi zadržanje izvršitve dopolnilnega gradbenega dovoljenja. Predlog za obnovo postopka je bil vložen na podlagi 1. in 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Upravni organ je ugotovil, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Dopolnilno gradbeno dovoljenje št. 35105-11/2014/123, ki ga je dne 28. 10. 2016 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor investitorju A., d.d., je bilo namreč s sodbo Upravnega sodišča št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 odpravljeno in zadeva vrnjena Ministrstvu za okolje in prostor v ponovno reševanje. To v času izdaje izpodbijane odločbe o zadevi še ni ponovno odločilo. To pa pomeni, da je bila odločba, glede katere je bil vložen predlog za obnovo postopka, odpravljena, kar pomeni, da predlagateljici predlagata obnovo postopka, ki še ni končan z dokončno odločbo, kot to zahteva 260. člen ZUP. Ta okoliščina med strankama ni sporna.

4. V zvezi z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je bil sicer podan predlog za dopustitev revizije, o katerem pa Vrhovno sodišče še ni odločilo. Tudi v primeru, da bo vložena revizija zoper sodbo Upravnega sodišča RS pa to ne bo zadržalo njene izvršitve, zato so navedbe tožeče stranke, s katerimi utemeljuje dopustnost podaje predloga za obnovo postopka zaradi varovanja roka nepravilne.

5. Upravni organ zaključuje, da predlog za obnovo postopka v konkretnem primeru ni dovoljen, zato ga je v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel. Ker morajo biti za uvedbo obnove postopka izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 267. člen ZUP, osnovni pogoj, da je postopek končan z dokončno odločbo, pa ni izpolnjen, upravni organ o drugih pogojih za uvedbo postopka ni odločal. Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato mora nositi sama svoje stroške postopka v zvezi z obnovo postopka, do stroškov pa je upravičena stranka z interesom investitor A., d.d., kateri je upravni organ odmeril stroške, kot je razvidno iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa.

6. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bilo dopolnilno gradbeno dovoljenje, katerega obnovo predlaga v predmetni zadevi, res odpravljeno s sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018, vendar je glede na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki po novem dopušča toženim ali prizadetim strankam vlaganje pravnih sredstev zoper sodbe upravnega sodišča, s katerimi so odpravljeni izpodbijani upravni akti vrnjeni v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, mogoče, da zadevno dopolnilno gradbeno dovoljenje na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča RS ponovno oživi in bi lahko tožnika zamudila rok za obnovo postopka, kolikor bi bilo odločeno, da je treba rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga neobstoja pravice graditi na parceli št. 1099/3 k.o. ... šteti od vročitve odločbe Upravne enote Murska Sobota št. 352-43/2013-175 (0309) z dne 17. 12. 2018, s katero je bil zavrnjen zahtevek A., d.d. za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist na zemljišču tožeče stranke parc. št. 1099/3 k.o. ..., tožeči stranki. Iz tega razloga je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka. Teoretično je mogoče, da v posledici odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi z morebitnimi pravnimi sredstvi zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 gradbeno dovoljenje oživi, saj bi bilo v tem primeru zadevno dopolnilno gradbeno dovoljenje dokončno in bi bil tudi predlog za obnovo postopka dovoljen.

7. Iz tega razloga je po mnenju tožeče stranke izpodbijani sklep izdan preuranjeno, saj je v njem zapisano, da do dneva izdaje izpodbijanega sklepa o predlogu za dopustitev revizije še ni bilo odločeno. O predlogu za obnovo tožnikov bo torej mogoče odločiti šele, ko bo znana odločitev Vrhovnega sodišča RS v zvezi s predlogom za dopustitev revizije zoper prej navedeno sodbo Upravnega sodišča RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek oziroma podredno, da ugotovi, da je izpodbijani sklep Ministrstva za okolje in prostor nezakonit. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločitvi in torej smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Ob tem še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Dor 327/2018-3 z dne 10. 4. 2019 zavrglo predlog za uvedbo revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018. 9. Odgovor na tožbo je v predmetni zadevi vložila tudi družba A., d.d., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da tožeči stranki za obravnavano tožbo nimata pravne podlage, saj je bilo predmetno dopolnilno gradbeno dovoljenje s sodbo Upravnega sodišča RS odpravljeno in zadeva vrnjena ministrstvu v ponovno odločanje. Obnova je kot izredno pravno sredstvo predvidena samo v upravnih postopkih, ki so bili končani z dokončno upravno odločbo, kot določa 260. člen ZUP. Sklicevanje tožeče stranke na morebitno odločitev Vrhovnega sodišča RS glede revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS je neutemeljeno, sicer pa je Vrhovno sodišče RS predlog tožene stranke za dopustitev revizije zavrnilo.

10. Razen tega še dodaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi dne 3. 4. 2019 izdala delno odločbo št. 35105-11/2014-178, s katero je v 1. točki zavrnila zahtevo prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2 x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci, od stojnega mesta SM 18 do stojnega mesta SM 20, ki med ostalim zadeva tudi zemljišče tožeče stranke parc. št. 1099/3 k.o. ..., s točko 2.1. pa je izdala delno gradbeno dovoljenje za daljnovod DV 2 x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci, od stojnega mesta SM 16 do vključno stojnega mesta SM 18 in vključno stojnega mesta SM 20 do stojnega mesta SM 21. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo tožečih strank kot nedovoljeno zavrže oziroma podrejeno kot neutemeljeno zavrne, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

11. Tožba je neutemeljena.

12. ZUP v 260. členu določa, da se iz razlogov, navedenih v 1. do 10. točki tega člena, obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

13. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2019 vložila predlog za obnovo postopka izdaje zgoraj citiranega dopolnilnega gradbenega dovoljenja za gradnjo daljnovoda. Kot izhaja iz ugotovitev upravnega organa in podatkov spisa, je Upravno sodišče RS navedeno gradbeno dovoljenje odpravilo s sodbo št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

14. V času vložitve predloga za obnovo postopka in izdaje izpodbijanega sklepa torej predmetno gradbeno dovoljenje ni obstajalo, saj je bilo odpravljeno in zadeva vrnjena upravnemu organu v nov postopek. Glede na to pogoji za obnovo postopka niso bili izpolnjeni, saj predmetni upravni postopek (še) ni bil končan z odločbo. V ponovljenem postopku je bilo treba o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja šele odločiti. Po obrazloženem je upravni organ pravilno ugotovil, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni in predlog za obnovo postopka v skladu s prvim in drugim odstavkom 267. člena ZUP pravilno zavrgel. 15. Tožeča stranka vložen predlog za obnovo postopka utemeljuje na hipotetični situaciji, da bi katera od strank, vložila izredno pravno sredstvo zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 in bi v primeru uspeha z njim, predmetno gradbeno dovoljenje ponovno stopilo v veljavo. Na takšnih hipotetičnih dejanskih okoliščinah pa predloga za obnovo postopka ni mogoče utemeljiti, zato tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kolikor bi se zgoraj navedena hipotetična situacija realizirala, pa bi bilo glede na takrat nastale okoliščine treba presojati tudi dopustnost rednih in izrednih pravnih sredstev.

16. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških tožeče stranke odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Stroške je v predmetni zadevi priglasila tudi družba A., d.d., ki v tem postopku sodeluje kot prizadeta stranka s položajem stranke po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodelovala na strani tožene stranke, saj se je zavzemala za zavrnitev tožbe, kar pomeni, da je v postopku uspela. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, kar pomeni, da je prizadeta stranka upravičena do povrnitve stroškov upravnega spora od tožeče stranke. Pri tem je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Glede na to je sodišče prizadeti stranki odmerilo stroške za odgovor na tožbo v višini 500 točk (tar. št. 30 Odvetniške tarife - OT) oziroma 300,00 €, k čemur je prištelo še 67,32 € za DDV in 6,00 € za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT). Skupaj je sodišče A., d.d. odmerilo stroške v višini 373,32 € in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

18. Pri odmeri stroškov je sodišče uporabilo določbo druge alineje 1. točke tar. št. 30 OT, saj je presodilo, da gre v predmetnem upravnem sporu, ki se nanaša na predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, za neocenljivo zadevo. Pri tem ni sledilo predlogu prizadete stranke, naj vrednost spornega predmeta oceni na 320.000,00 €. Prizadeta stranka se pri tem sklicuje na lastno strokovno oceno, ne da bi to kakorkoli izkazala, sodišče pa zaključuje glede na to, da gre v predmetni zadevi za presojo zakonitosti odločitve v zvezi s predlogom za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, da vrednosti spornega predmeta ni mogoče izraziti v denarju, zato je pri odmeri stroškov prizadeti stranki uporabilo določbe OT, ki se nanaša na nagrado v upravnem sporu v neocenljivih zadevah.